42. festival Druga godba, četrtič
Cankarjev dom, Ljubljana, 27. in 30. 5. 2026
V zadnjem letošnjem drugogodbaško obarvanem recenzentskem terminu obravnavamo štiri koncerte, ki so se odvili v prostorih Cankarjevega doma. Prisluhnili smo Ireni Z. Tomažin s projektom iT's Another Crying Game, in sicer v razširjeni zasedbi, afriškemu trojcu Guitari Baro, norveškim Reolô in domačemu dvojcu Hrvatin/Golob.
Koncertno dogajanje letošnjega že 42. mednarodnega festivala Druga godba, ki v našem prostoru skrbi za širjenje glasbenih obzorij z malim morjem žanrov, je otvorila razširjena zasedba. Sestavljali so jo vokalistki Vesna Godler in Jana Beltran, ki je poprijela tudi za električno kitaro, kitarist Andraž Mazi, multiinštrumentalist Samo Kutin in vokalistka Irena Z. Tomažin. Pretopitev zvoka lani izdanega Tomažininega albuma Another Crying Game v koncertno izvedbo, premierno izvedeno v omenjeni zasedbi, se je izkazala za nadvse uspešno. Edinstvena iskrenost in bogata glasbena enovitost se v obliki živih zvočnih odvodov vsekakor nista porazgubili. Priča smo bili performansu, ki ga brez pomislekov zlahka označimo za edinstvenega. Izvajane skladbe so upravljale z najnežnejšimi, čutečimi, a vendarle konkretnimi zvočnimi potezami, uspele pa so se razrasti tudi v glasen, močan in ječajoč trenutek. V kontekstu tega enovito in jedrnato zastavljenega koncerta moramo omeniti izstopajoč način podajanja zvoka, ki je harmonsko bogat in melodično vznemirljiv, iztekel pa se je v sonorno ravnovesje soodvisnih glasbenih fragmentov.
Mrzlično iskanje najbolj miniaturnega trenutka nedovršenosti bi bilo zaman. Izvedene pasaže, sestavljene iz petja, vokaliziranja v obliki krikov, ječanja in preostalih glasovnih akrobacij, ter muziciranja na inštrumente so vztrajno odzvanjale v prostoru Kluba Cankarjevega doma. Zaobljen zvok kitare in rezko naravo zvočnih izdihljajev hurdy gurdyja, za katerega je poprijel Kutin in z njim nemalokrat skoval akustične strukture, ki bi jih zmotno lahko zamenjali za nekaj elektronskega oziroma vnaprej sproduciranega, je med seboj z zanosom povezovalo Tomažinino petje besedil. Besedila so nas odnesla na potovanje med nostalgijo na nenujno oprijemljiv spomin, poleg tega pa izkazovala pomiritev in zapadla tudi v intenzivnejše vode čustvenih stanj. Še ena igra solz je prostor prevzela dobesedno – napolnili so se nemalokateri vodni kanali navzočih, načini vrednotenja slišanega pa so s tem postali le še prilagodljivejši in večplastni. Ne moremo obiti dejstva, da slišano lahko iščemo v samem vrhu pristopov h kompozicijski gradnji, ki jo opolnomoči zvočna pestrost posameznih skladb.
Po čustveno nabitem performansu nas je pot zanesla v Linhartovo dvorano Cankarjevega doma, v kateri je sledil koncert gvinejsko-malijske trojice Guitari Baro. Nastopili so balafonist Fodé Lassana Diabaté ter kitarista Gaoussou Kouyaté in Mamadou Koussoube, ki sta na oder prišla prva. Spočetka se je zdelo, da bo koncert precej raztresene narave. Delovalo je, kot da smo priča neke vrste tonski vaji inštrumentalistov, toda ko je ubiranje strun kitaristov vendarle zazvenelo v obliki sinergije, se je izoblikovala stabilna začrtava preostanka koncerta. Čeprav sta kitarista na odru sedela precej narazen, vmesni prostor je bil namreč rezerviran za balafon, sta svoje fraziranje poslušalstvu predala na zelo uigran način, ko se jima je na odru pridružil še Diabaté, pa je bila popolna prevlada pretočne glasbe le še vprašanja časa.
Balafon, tradicionalno afriško tolkalo, ki nekoliko spominja na ksilofon, je poosebljal zvok, osnovan na mestoma sila preprostih motivih, ki pa so z obdelavo kitaristov in tudi Diabatéja prerasli v heterogeno poigravanje ritma in melodije. V kontekstu zvočne barve so izstopale mimoidoče disonance, sicer ne tako značilne za to muziko, ki so kar nekajkrat vstopile v celostno sliko nastopa. Pri vseh nastopajočih smo zaznali izjemen občutek za razdelavo dinamike in njeno umeščenost. Prehajanje med najbolj tihimi in glasnimi trenutki je bilo izpeljano zelo zadovoljivo in nevpijoče. Na koncu se je glasbenikom na odru pridružil še muzičist Seydou Yoni Kouyate, ki igra na glasbilo kora in ki je z ubrano tehniko ubiranja strun tega inštrumenta zvočno polje na nek način poenotil še bolj. Glasbeniki so morali zaradi pozivov iz zaodrja koncert kar nekoliko vsiljivo zaključiti, a se publika s tem ni sprijaznila in si je z bučnim aplavzom priborila še razigran bis.
Zasedba Reolô, ki je v Klubu Cankarjevega doma sklenila sredino koncertno dogajanje, je v letošnji programski shemi Druge godbe morda izstopala še najbolj, tudi zato, ker je ob festivalskem koncertu v Ljubljani izvedla še enega na Ravnah na Koroškem in drugega v Krškem. Recenzentka je na ta preklemano uigran bend pred leti naletela čisto ponesreči na spontanem obisku koncertnega večera v sklopu festivala free jazza in improvizirane muzike Blow Out v Oslu na Norveškem, v domovini nastopajočih glasbenikov, ki so svoj debitantski mednarodni koncert pretekli teden izvedli prav pri nas. Pričakovanja so še pred koncertom torej segala do neba, na zadovoljstvo vseh pa jih je norveška peterica z vsem zagonom vsekakor presegla.
Glasba zasedbe Reolô je v prvi vrsti sopomenka živosti. Predrugačenje tradicionalnih norveških napevov v svež, neokoren ali morda preveč neokusen kontekst jim ni tuje. Glasbeniki čut za jasno snovanje ritmičnih fraz, nadgrajenih s pravzaprav izrazito zajebanimi melodičnimi zasnovami, obogatijo s prodornim enoglasnim petjem, mestoma vseh nastopajočih, ki je izvedene skladbe neredko tudi zaključilo. Osnovno melodično začrtavo sta prevzeli dve violini, ki sta se v najvišjih legah pobratili z zvokom drumljice, ob izpevu intenzivnejših vokalnih linij pa sta mogočno vztrajali v istem tonu. Nalezljiv zvok so glasbeniki dosegli z vračanjem k enem in istem, na začetku posamezne skladbe nakazanemu motivu, okrog katerega so zvok nato gradili kolektivno uglašeno. Ob tem lahko klišejsko pridodamo, da bi za pravi vtis o slišanem »morali biti tam«. Prebujajoča razpaljotka topline, surovosti in neposrednosti se je udejanjila z mojstrskim razraščanjem vsake skladbe posebej, ki je temeljilo na kontrastu med preprostimi spevnimi refreni in zelo zahtevnimi inštrumentalnimi pasažami, s katerimi so Reolô pokazali, da še tako formalna struktura komadov vendarle lahko učinkuje pestro in zanimivo.
V prostore Kluba Cankarjevega doma smo se vrnili še v soboto, na zadnji dan festivala, ko je s svojo spektralno muziko galantno završal dvojec tolkalca Andreja Hrvatina in kontrabasista Žige Goloba. Osrednjo točko žive izvedbe je zavzel preplet improvizacije in kompozicije, ki sta predstavili cel spekter najsvetlejših, najjasnejših in najživahnejših kot tudi najtemačnejših dejanj zvočnega spreletavanja. Poigravanje z ritmom je bilo v ubiranju strun godala in udarjanjem na tolkala povsem skladno, po drugi strani pa sta si glasbenika z inštrumentoma upala ritmično tudi nasprotovati, vsak svoj vzorec manipulirati, s tem pa preostalim lastnostim zvočnega dejanja pustila, da so se v dvorano odpirala od znotraj v vsej svoji polnosti.
V glasbeni formi se je skrivalo nešteto odprtih idej, po katerih sta nastopajoča neustrašno posegala in jih negovala do točke popolne razdelave, ki se je napajala iz nagonskih vzgibov. V raznovrstno zvočno krajino Goloba in Hrvatina, ki raziskovanje zvoka predstavljata na zelo prijazen način, so več zračnosti vnesle premišljeno umeščene pavze oziroma trenutki tišine. Osredotočili smo se lahko na zvok vsakega inštrumentalista posebej, a so naše slušne zaznave vseeno najbolj odobravale enovit spoj obeh.
Letošnja edicija festivala Druga godba je z vsemi danes obravnavanimi nastopi potrdila, da živa glasba v najbolj iskreni obliki ne pozna meja in da je njeni neulovljivi, a nalezljivi moči vedno vredno podleči.
Dodaj komentar
Komentiraj