42. festival Druga godba, tretjič
Channel Zero, Ljubljana, 30. 5. 2026
Poslušalke, ki so se letošnji Drugi godbi pridružile šele na zadnjem, dvokoncertnem finalu v Channelu Zero, je lahko spreletel občutek, da se precej pozno pridružujejo zabavi, ki se je začela mnogo ur oziroma celo dni poprej. Čisto preverljivo to dejstvo sicer ni, a zdelo se je, da je večji del množice, ki se je na sobotni večer zbrala pred klubom Channel Zero in nato v njem, drugogodbaški karavani sledil že nekaj časa. Kar pa ne pomeni, da je publiki do tega trenutka že zmanjkalo energije; če že, je bila bolj pripravljena na zadnje plesne napore, ki naj tudi 42. Drugo godbo z vsemi častmi pospremijo onkraj, v Deželo Minulih Festivalov.
Finalni dvojec je temu primerno pripadal bolj poskočnemu delu na spektru drugogodbenic in drugogodbenikov. Kot prvi se je predstavil švicarsko-maroški pevec in občasni kitarist Sami Galbi, ki sta ga na tokratnem nastopu spremljala klaviaturistka in pevka Inès Mouzoune, ki je tudi soavtorica komada ali dveh, in tolkalec Yann Hünziker. Galbi v svoji glasbi modernizira severnoafriška žanra raï in chaabi, ki pa sta že sama po sebi dve obliki glasbene modernizacije predhodnega glasbenega izročila – prvi izvira iz dvajsetih, drugi pa iz tridesetih let 20. stoletja. Moment glasbene modernizacije seveda ne pomeni le spremembe na striktno glasbenem polju, temveč je, kot se to pogosto zgodi, tudi izraz premikov v smislu družbenih vrednot in nazorov. Neredko gre tudi za gesto upora od spodaj, za kulturo nižjih družbenih slojev nasproti kulturi elite oziroma za kulturo glasbene »ulice« nasproti tako imenovanim »visokim« in muzealiziranim umetniškim oblikam.
Tako je tudi Galbijeva trojica s svojo sproščeno opravo in nastopom izpadla sodobno in nepretenciozno; v pozitivnem smislu ulično oziroma klubsko. V inštrumentalnem smislu so se tista zvočila, ki jih povezujemo s specifično glasbeno tradicijo, pojavila predvsem v rokah tolkalca Hünzikerja, ki je uporabil denimo boben bendir in kovinske kastanjete karkabas, medtem ko sta Galbi in klaviaturistka Mouzoune poprijela za kitaro in sintetizator. V nastopu ni manjkalo globokih, klub stresajočih sintovskih basov, ves nastop pa so obvladovali različni pop ritmi. Posledično je nastopajočim uspelo to, kar je bržda klasična klubska ambicija: če Channel ob začetku nastopa še ni povsem zapolnil svojih kapacitet, je bil nekje do sredine nastopa že prav zgledno naphan, in če je bilo pozibavanje publike sprva še nekoliko togo in metronomsko, so se amplitude nihanja sčasoma podaljšale, v gibanju smo zaznali večjo fluidnost, pa tudi zgornje ekstremitete so postale nekoliko bolj izrazne. Glavne zasluge za razgibavanje občinstva je imel kajpada sam Galbi, ki je poleg petja in inštrumentiranja poskrbel tudi za bolj plesno-performativno plat nastopa, ne da bi pri tem preveč eksplicitno nagovarjal publiko k živahnosti; energija se je tudi brez tega – ali prav zaradi odsotnosti preveč eksplicitnih pozivov – tudi sama preselila na poslušalstvo.
Po vmesnem premoru je prišel čas še za drugi del sobotnega severnoafriškega večera, tako rekoč finale finala, ki so si ga na Drugi godbi po lastnih besedah želeli vse od leta 2018. Naj nam bo odpuščeno: ob poslušanju albuma Club Tounsi smo bili kar nekaj časa pod vtisom, da je Ammar 808 pravzaprav bend, in ob zvoku dud smo najprej pomislili na Škotsko in domnevali, da gre za precej drzen poskus glasbenega sinkretizma. Pa temu ni tako: Ammar 808 ni bend, ampak tunizijski producent Sofyann Ben Youssef, kar se je dokončno potrdilo v soboto, ko se je utelesil pred nami, in tudi dude mezoued, ki se vijugavo prepletajo čez velik del njegovih produkcij, so starodavno glasbilo iz tunizijske glasbene tradicije. Druga godba torej še vedno uspešno opravlja tudi svojo izobraževalno nalogo.
Tudi Ammar 808, ki je med drugim produciral novi album pred njim nastopajočega Galbija, s tradicijo ravna smelo in sodobno: nabrane semple dud in darbuk uporablja v DJ setih, ki jih, še bolj kot Galbijevo glasbo, definirajo globoki, tresoči basi. Občinstvo se je tokrat nabralo že na začetku in bilo po Galbiju tudi že primerno razgibano. Ammar je za uvod najprej dvakrat zapored tempo nenadno prestavil v višjo prestavo in tako še dodatno razživel publiko, nato pa za svojim pultom ostal vsaj uro in pol, čeprav je nekajkrat že kazalo, da se nastop zaključuje. V set, ki je v zaključni fazi zavil celo v nekoliko drum'n'bassovske brzice, je vključil tudi bolj pesemsko zaokrožene komade z zadnjega studijskega albuma. Da ga publika dobro pozna, se je denimo izkazalo ob slišnem navdušenju, ko je Ammar zavrtel delček svoje uspešnice Ah Yallila. Kljub klasični pozi razmeroma statičnega producenta za pultom, ki je bila do neke mere v kontrastu s prej nastopajočim Galbijevim triom, se nivo energičnosti ni bistveno znižal vse do trenutka, ko je Ammar postavil zadnjo festivalsko piko.
Oba finalna nastopa sta torej s svojim sodobnim rokovanjem z elementi glasbene tradicije ponovno podčrtala usmeritev, ki ji Druga godba uspešno sledi že dlje časa. Po eni strani predstavlja tisto glasbeno ustvarjalnost, ki se zaradi ukvarjanja s tradicijo in svojega geografskega porekla res pogosto znajde v položaju neke drugosti, hkrati pa se odpoveduje ideološkim pričakovanjem, da so tovrstne godbe prinašalke neke primordialne ljudskosti in se morajo zato pred nami manifestirati v nekakšni muzejsko preparirani obliki. Za razliko od tovrstnih eksponatov Drugi godbi dokaj konsistentno, tudi letos, uspeva prinašati pred naše oči in ušesa živo godbo; tako, ki se godi tukaj in zdaj.
Dodaj komentar
Komentiraj