42. festival Druga godba, drugič
Kino Šiška in Klub Gromka, 28. in 29. 5. 2026
Na četrtkov, torej drugi večer 42. festivala Druga godba sta se v Katedrali Kina Šiška odvila koncerta dveh razmeroma visokoprofiliranih zasedb, nizozemske Nusantara Beat in italijanske La Niña.
Nusantara Beat prihajajo iz Amsterdama. V svoji glasbi raziskujejo indonezijske korenine, s čimer so pritegnili pozornost založbe Glitterbeat, v promocijskih tekstih pa so opredeljeni kot indonezijski Altin Gün. Vzporednico bi zlahka potegnili tudi s teksaškimi zvezdniki Khruangbin in njihovim derivatom tajskega funka ali pa denimo z avstralskimi Glass Beam.
Primerjava je utemeljena predvsem na dejstvu, da vse zasedbe črpajo iz urbanega glasbenega izročila držav, katerih diaspori pripada vsaj en njihov član. Pri Nusantari Beat se nanašamo predvsem na derivate psihedelije, funka in indonezijske pop glasbe preteklega stoletja, ki se je v državah gibanja neuvrščenih razvijala kot odmev glasbenih gibanj na zahodu. Modnost tovrstne glasbe v sodobnem kontekstu se čedalje bolj odmika od zgolj kratkotrajnega trenda in raste v smeri metažanra. Prevpraševanje, kakšen pomen imata preboj in vidnost diasporičnih ali zgolj posnemovalnih zasedb za ustvarjalce v matičnih državah, je na mestu, a je preobširno, da bi se mu lahko temeljito posvetili med recenzijo koncerta. Izpostavimo lahko predvsem dejstvo, da je šesterica, ki sestavlja Nusantaro Beat, občinstvo povsem očarala s spevnimi retroetničnimi groovi in karizmatičnim nastopom, pri čemer gre posebna omemba kitaristu Jordyju Sangerju za njegove elegantno razgrete solaže in klasičnorockovske koreografske momente.
Po kratkem premoru je na oder stopila neapeljska diva La Niña s svojo spretno zasedbo. Vsaka od sodelujočih glasbenic in en glasbenik so na trenutke primarno peli, spet drugič pa igrali enega ali več inštrumentov. Kmalu po začetku koncerta je postalo jasno, zakaj so koncert podprle tri italijanske inštitucije, saj ima glasba precej veliko izvozno vrednost. Carola Moccia je v svojem pisanju malo bolj na evrovizijski liniji kot denimo Rosalía in dvojec Tarta Relena, med domačimi ustvarjalci pa lahko predvsem zaradi večglasnega petja in pravljičarskega pristopa k besedilom vidimo podobnost tudi z ustvarjalko Kiki. Spogledovanje z zvokom in formo industrijskega popa ter podstat poetičnega občudovanja narave si je prislužilo preslišani komentar naključnega obiskovalca, ki je svojemu prijatelju dejal, da je »ta koncert absolutno prva godba«.
S tem se recenzent deloma strinja. Glasbi je namreč manjkala drznost, ki bi ji preprečevala vstop v mainstream in posledično utemeljila njeno umestitev v program kakovostne, a prezrte druge linije. Toda s tem kriterijem bi morali biti enako strogi tudi pri Nusantari Beat, ki v mainstreamu prav tako zagotovo niso prezrti. Poleg tega je La Niña ponudila širok repertoar kompozicij, v katerih smo lahko onkraj evrovizijskega popa slišali vse od vplivov balkanske in mediteranske vokalne tradicije, izopolifonije in zgodnje glasbe do tradicionalnih južnoitalijanskih glasbenih oblik tarantelle in tammuriatte. Kljub klišejski ideji je tako skladba Oiné denimo vseeno presenetila s kontekstualno avantgardnim trenutkom kontrapunkta na sintetičnem čembalu. Koncert je bil razgiban in udaren, predvsem pa čuten, pravljičen in neizpodbitno lep. Italijani pač znajo delati s sladkim.
Poleg četrtkovih koncertov v Kinu Šiška je recenzent obiskal še petkov koncert v Klubu Gromka, na katerem so nastopile Orchestre Jigeen Ñi iz Senegala. Zasedba, ki jo v celoti sestavljajo glasbenice, v svoj repertoar vključuje različne žanre afriškega kontinenta, s tem da sta bila najbolj očitna žanra reggae in afrobeat. Komadi so bili večinoma zastavljeni v precej jammovski maniri z vokalnimi deli, ki so se pogosto razvlekli v klice publiki in odzive nanjo, medtem pa so inštrumentali šopali naprej s solističnimi vložki. Jigeen Ñi so vseskozi ustvarjale tudi močno plesno vzdušje, ki ga je občasno presekala kakšna počasnejša balada, v kateri je toliko bolj v ospredje stopila vsebinska plat glasbe, s katero se orkester opredeljuje do številnih družbenih problematik. Čeprav glasba ni vsebovala večjih žanrskih ali obče kompozicijskih inovacij, je koncert v celoti deloval izjemno iskreno in povezovalno. Občinstvo se je navdušeno odzivalo na interakcije nastopajočih, kar je pripeljalo do občutka simpatične plesne zabave. Vsi trije koncerti so izpričali raznolik nabor godb in izrazov ter potrdili premišljeno zastavljen program, ki ljubljanskemu poslušalstvu vselej širi obzorja.
Dodaj komentar
Komentiraj