42. festival Druga godba, prvič
Kino Šiška, Ljubljana, 29. 5. 2026
Petkov spored 42. festivala Druga godba je obljubljal večer ritualne glasbe, ki se bo iz umirjene tenkočutnosti portugalskega fada prek eklektičnega nabora godb nekdanjih francoskih kolonij prelil do neukrotljivega, zaključnega divjanja ob ritmih jugozahodnega Madagaskarja. Pester, več kot štiri ure dolg program so organizatorji v opisu pospremili z napovedmi plesanja dolgo v noč, ki bi marsikoga lahko spravilo tudi v stanje transa. Vsekakor obetavna kombinacija, ki je v center ljubljanske urbane kulture pritegnila marsikaterega »druge godbe« željnega obiskovalca.
Kot smo od festivala že vajeni, je tudi tokratna izvedba ponudila raznovrstne ustvarjalce na različnih stopnjah njihovih karier. Petkov večer ritualov je odprla tako kritiško kot komercialno ena najbolj priznanih portugalskih glasbenic Gisela João, naslednja v vrsti predstavnic fada, ki se je slovenski publiki predstavila v sklopu Druge godbe. Če so bile nekatere predhodne predstavnice zveste tradicionalnim prvinam tega sloga, pa je fado zgolj del oziroma osnovni gradnik njene glasbene identitete. To je dodatno veljalo za tokratni nastop, saj se je João predstavila s programom, ki je prikazal njeno raznovrstno izrazno širino. Za poslušalce je izvedla veliko skladb z zadnjega albuma Inquieta, ki je nastal ob petdeseti obletnici padca Salazarjevega režima, združuje pa priredbe revolucionarnih pesmi tistega obdobja z uporniško poezijo iz portugalske zgodovine. Skupna točka pesmi je svoboda, ki je bila v času fašističnega režima marsikomu odvzeta. Ob obsežni predstavitvi albumske zgodbe je bila João vidno ganjena in na robu solz.
Čustvena nabitost je seveda neodtujljiv del njenega izraza. Svobodomiselnost ni izkazana le v tematikah, ampak tudi v glasbenem pristopu, saj fado prepleta z mnogoterimi žanri. V teku večera je še posebej izstopala nova razgibana pesem, ki bo po glasbeničinih besedah del prihajajoče plošče. Ob združitvi osupljive vokalne dinamike z elektronskimi efekti je nastal vitalen komad, ob katerem so marsikoga zasrbele pete. Izkazalo se je, da je večina obiskovalcev v lepo zapolnjeno dvorano prišla prav zaradi Gisele João. Kar nekaj je bilo tudi domotožnih Portugalcev, ki so z odobravanjem pospremili njen teatralno pripovedniški pristop. Dramatičnost nastopa se ni izrazila zgolj v vokalu, ampak tudi v njenem gibanju, ki je bilo sicer dokaj minimalistično, vendar zelo povedno. Ena močnejših točk koncerta je bila zagotovo sposobnost povezovanja z občinstvom, s katerim je hitro stkala intimno vez.
To povezanost je João gradila tudi s pojasnjevanjem pomenov pesmi in njihovih zgodb, kar pa se je izkazalo za dvorezen meč, saj je s tem ubijala tempo nastopa. S podajanjem konteksta za tako rekoč vsako pesem ni pustila prostora občinstvu za lastna občutja in interpretacijo. Njeni monologi so vsebovali legitimne politične misli, ki pa lahko v takšnih okoljih izpadejo kot prazno govoričenje, saj gre zgolj za prepričevanje že prepričanih. Bolj kot glasbeno predstavo smo dobili predavanje o zgodovini portugalskega fašizma in feministične misli. Ti tematiki sta seveda ključni za razumevanje njenega ustvarjanja, vendar bi lahko bili v nastop vključeni učinkoviteje. Ko je s spremljevalnima glasbenikoma Carlesom Rodenasom Martinezom in Luísem Pereiro odigrala nekaj pesmi zapored, se je dogajanje razživelo, poslušalci pa smo se lahko izgubili v njenem raznovrstnem vokalnem izrazu. Žal takšnih trenutkov ni bilo veliko.
Precej manj je dolgovezila frankofonska zasedba Lagon Nwar, ki se je v Katedrali predstavila druga po vrsti. Morda je bil za to kriv tudi nekoliko daljši premor, zaradi katerega so morali najverjetneje nekoliko skrajšati svoj nastop. Četverec je pravkar izdal samonaslovljeni prvenec, ki ga je na Drugi godbi tudi predstavljal. Eklektično zmes raznolikih vplivov iz številnih kotičkov francoskega imperija osredinja neizprosni ritem, za katerega primarno skrbi Marcel Balbonéna. Glasbenik iz Burkine Faso v zvočno konstelacijo prispeva tudi prodorne vokale, s katerimi kot pridigar odločno in samozavestno predstavlja svoje zgodbe in prepričanja. Z odličnim in ritmičnim glasom na trenutke predstavlja kontrapunkt glavni vokalistki zasedbe Ann O'aro, s katero se domiselno vokalno prepletata. Velikokrat posežeta tudi po tradicionalnem klicu in odgovoru, značilnem za večino v Afriki izvirajočih godb. Preplet pa se ne zgodi le zaradi drugačnih barv glasu, ampak tudi zaradi različnih jezikov, ki jih uporabljata.
Zasedba je v Ljubljano prispela dobro razpoložena, razposajenost pa je še posebej izžarevala O'ara, ki je z obrednim plesanjem tako po odru kot med občinstvom dodobra dvignila energijo v dvorani. Tako kot geografsko-biološki pojav lagune je tudi bend dinamičen ekosistem, ki večplastno združuje godbe nekdanjih in sedanjih francoskih kolonij s prostim jazzovskim izrazom. Priča smo bili kolažu frankofonske glasbene zapuščine, ki se je v nekdanjih kolonijah prepletala z evropskimi vplivi. Ta zmes prodorne melodije, nepopustljivih zankastih ritmov in elektronskih samplov je večino časa skrbela, da je občinstvo plesalo. Nekajkrat pa so Lagon Nwar upočasnili ritem in ponudili drugačno, bolj umirjeno interpretacijo kreolskega bluesa, s čimer so občinstvu prikazali raznolike možnosti, ki jih takšna glasba ponuja. Takšnih trenutkov ni bilo veliko, saj je predvsem tenorski saksofon Quentina Biardeauja v glasbo dodajal intenzivnost. Njegovo igranje je bilo občasno kar preveč vsiljeno, zaradi omenjene jakosti igranja pa so se utapljali drugi zvočni elementi.
Bolje so saksofon v celostno zvočno podobo zasedbe vključili Bobo & Behaja, ki so na oder Kina Šiška prav tako stopili po še enem nekoliko daljšem odmoru. Bend je počasi kapljal na oder; najprej ritem sekcija, nato saksofonist in po komadu ali dveh še vokalistka. Počasi so se v dvorano vračali tudi poslušalci, ki pa jih je bilo precej manj kot na začetku večera. Kot se je izkazalo, jih je več kot polovica prizorišče zapustila že pred poslednjim nastopom petkovega večera. Za takšno odločitev jim je lahko žal, saj so Bobo & Behaja z divjimi ritmi poskrbeli za najbolj samosvoj nastop. Ljubljani so predstavili glasbo tsapiky z njihovega domačega jugozahodnega Madagaskarja.
V ospredje odra postavljen bobnarskih set je že vnaprej namignil, kaj je središče glasbe francosko-malgaške zasedbe. Tsapiky je muzika tudi več dni trajajočih obredov, tamkajšnje vzdušje pa so dokaj uspešno prenesli tudi v Slovenijo. Pri vodenem potovanju v svet transa so peterici na odru pomagala tudi dodatna pihala, ki so odzvanjala iz dodatnih zvočnikov. Osrednja figura večera je bila gotovo pevka Ekaly, ki je z nenehnim obrednim plesom skrbela za dobro voljo in naelektreno vzdušje. Kitarist Behaja pa je z umirjeno držo kakšnega izkušenega blueserja v zvočno konstelacijo doprinesel svetel kitarski ton in prijeme, ki so se s hitrimi slajdi in arpeggii približali surf rocku.
Nastop zasedbe Bobo & Behaja je pravzaprav neprekinjeno slavljenje življenja, njihov neskončni ritem pa ponazarja neskončni utrip kozmosa. Posamezne skladbe pri tem ne igrajo pomembne vloge, saj je koncert premišljeno sestavljen kot flow oziroma pretočno. Dolgi vrtoglavi komadi so se prelivali eden v drugega, bogati in okretni ritmi pa nam niso dali dihati. Glasba je seveda kolektivna. Večkrat je obred vodil saksofon, ki pa je bil v celoto bolje vključen kot pri Lagon Nwar. Zaradi živosti lahko glasba na prvi pogled izpade ohlapno, vendar se ob pozornejšem poslušanju lahko prepričamo o odlični uigranosti zasedbe. Živost je z zasedbo Bobo & Behaja doživela vrhunec, utrip večera pa je žal pred tem že dodobra zamrl. Kolektivnega transa nismo doživeli, je pa zmes raznovrstnih žanrov in kultur vnovič dokazala, da je koncept in nabor glasbenikov Druge godbe tudi po 42-ih letih še vedno zelo relevanten.
Dodaj komentar
Komentiraj