Ko je Christopher Nolan napovedal Odisejo, ni napovedal zgolj nove filmske adaptacije enega najbolj slavnih epov vseh časov. Napovedal je dogodek. Film, ki naj bi bil večji, glasnejši, bolj spektakularen od vsega, kar smo gledali doslej. Toda pod vsem tem spektaklom se skriva precej bolj zanimiva Nolanova obsesija – nadzor. Nad podobo, nad formatom, nad igralci, nad gledanjem in, kot bomo videli, tudi nad tem, kako naj film sploh gledamo in o njem govorimo. Zato bomo nekoliko globlje spregovorili o Nolanovem svetu in njegovih pravilih.

Najprej o nekoliko nenavadnem elitizmu, ki se je spletel okoli režiserja in njegove predstave o pravilnem filmskem gledanju, pa tudi o njegovi skoraj komični obsedenosti z nadzorom. Potem o Odiseji kot spektaklu – in o tem, zakaj je ta spektakularnost zanimiva prav v kombinaciji z izrazito didaktično, precej razlagalsko naravo filma. Nato bomo nadaljevali še z njegovim feminizmom – oziroma s precej specifično predstavo o ženskah, ki se skozi njegovo filmografijo vleče že dolgo. Za konec pa bomo Nolanov svet pretresli še z vprašanjem avtentičnosti: kaj sploh pomeni biti zgodovinsko oziroma kulturno avtentičen pri zgodbi, v kateri nastopajo bogovi, kiklopi in čarovnice, in zakaj je morda bolj zanimivo vprašanje, kakšen svet film sploh ustvari.