Supremacistično zavezništvo
Pred dobrim tednom dni je nekdanja predsednica Republike Srbske in trenutna srbska predstavnica v predsedstvu Bosne in Hercegovine Željka Cvijanović obiskala »edino demokracijo na Bližnjem vzhodu«. Tam se je Cvijanović sestala s sionističnim premierjem Benjaminom Netanjahujem, zunanjim ministrom Gideonom Saarom in drugimi izraelskimi politiki. Na obisku je predstavnica entitete obsodila potezo Mednarodnega kazenskega sodišča, ki je izdalo nalog za aretacijo Netanjahuja, označila Iransko revolucionarno gardo za teroristično organizacijo ter se s sionističnima kolegoma pogovarjala o zaščiti krščanskih manjšin v Bosni in Hercegovini. To sicer nikakor ni edini obisk Cvijanović v Izraelu, prvič je namreč okupatorsko tvorbo obiskala leta 2021. Njeno dobrikanje sionistom je del širše zunanje politike Republike Srbske – v začetku leta se je z Netanjahujem namreč sestal tudi nekdanji predsednik in de facto še vedno voditelj entitete Milorad Dodik.
Republika Srbska je, podobno kot Srbija, že pred nekaj leti začela tkati nova zavezništva z Izraelom in njihovimi največjimi financerkami Združenimi državami Amerike. Kljub temu da Rusija na papirju še vedno ostaja pomembna zaveznica, sta tako entiteta kot Srbija svoje napore usmerili predvsem v dobrikanje imperialistični pokroviteljici in njenemu bližnjevzhodnemu projektu. Približevanje Republike Srbske ZDA je sadove obrodilo oktobra lani, ko je ameriški urad za nadzor nad tujimi sredstvi umaknil sankcije proti nekdanjemu predsedniku entitete Miloradu Dodiku in Željki Cvijanović. Umik sankcij je sledil podpisu dogovora med oblastmi Republike Srbske in ameriško odvetniško pisarno Zell & Associates International Advocates decembra 2024, čigar cilj je bilo lobiranje v ZDA za odmik sankcij. Lobiranje za krepitev odnosov med Združenimi državami in entiteto je sicer opravljal tudi nekdanji ameriški svetovalec za nacionalno varnost Michael Flynn, ki je kot uradni lobist Republike Srbske plačan nekaj več kot 85.000 evrov mesečno.
Da so vezi med ameriškimi despoti in Republiko Srbsko dodobra stkane, se je pokazalo v začetku junija na zasedanju upravnega odbora Sveta za uresničevanje miru o imenovanju novega visokega predstavnika mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini. Združene države so namreč odločene, da želijo za naslednika Christiana Schmidta ustoličiti italijanskega diplomata Antonia Zenardija Landija, čeprav Francija, Nemčija in Velika Britanija vztrajajo pri imenovanju francoskega posebnega odposlanca za Zahodni Balkan Reneja Troccaza. Razlog, zakaj si ameriške oblasti želijo sebi všečnega predstavnika, je zlasti nemotena gradnja plinovoda južna interkonekcija, s katerim bi Bosno in Hercegovino povezali s hrvaškim terminalom za utekočinjeni zemeljski plin. Parlament Federacije Bosne in Hercegovine je marca letos sprejel poseben zakon, s katerim je izrecno imenoval zasebno ameriško podjetje AAFS Infrastructure and Energy za vlagatelja in prihodnjega upravljavca plinovoda.
To isto podjetje se med drugim zanima za največji letališči v državi in sicer v Sarajevu in Mostarju. AAFS Infrastructure and Energy je ponudbo za koncesijo in načrt o obnovi letališč, za katero bi odštelo 250 milijonov evrov, napovedalo že lansko pomlad. Na tem mestu naj omenimo, da je šla promocija Republike Srbske v Združenih državah tako daleč, da se z namenom pridobivanja tujih investicij na trgu Times Square v New Yorku na LCD zaslonu predvaja promocijski video entitete.
Če se prijateljstvo med entiteto in ZDA kaže predvsem skozi ameriške investicije, odnos z Izraelom temelji zlasti na simbolnemu izkazovanju podpore genocidu – bodisi v Gazi bodisi v Srebrenici. Oblasti Republike Srbske so na primer že leta 2021 palačo republike v Banja Luki osvetlile v barvah izraelske zastave, podobno so storile po Hamasovem osvobodilnem odporniškem pohodu oktobra 2023. Za prizadevanje izgradnje odnosov med Izraelom in entiteto pa je kneset Dodiku v začetku letošnjega leta podelil Jabotinskijevo nagrado za svobodo. Gre za priznanje imenovano po sionističnemu revizionistu Ze’evu Jabotinskiju.
Odnosi med Republiko Srbsko in Izraelom imajo dolgo zgodovino, ki je osnovana predvsem iz časa vojn po razpadu Jugoslavije. Izrael je namreč kljub embargu na orožje na področju tedanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki ga je leta 1991 uvedel Varnostni svet Združenih narodov, s srbsko vojsko sklenil več orožarskih dogovorov. Sionisti so se prav tako ponudili, da čete bosanskih Srbov Ratka Mladića izurijo v Grčiji ter opremijo z ostrostrelnim orožjem. Po vojni se je odnos med Republiko Srbsko in Izraelom ponovno začel krepiti po letu 2011, ko je takratni izraelski zunanji minister Avigdor Lieberman Milorada Dodika večkrat obiskal tako v okviru uradnih potovanj kot počitnic. Še istega leta se je izkazalo, da ima Izrael pri entiteti neomajno podporo, saj je Dodik kot srbski član bosanskega predsedstva državi preprečil, da bi glasovala za pridružitev Palestine Združenim narodom.
A vrnimo se k Cvijanović in njenemu obisku. Kot smo uvodoma omenili, je izraelski zunanji minister Saar dejal, da so se med obiskom pogovarjali tudi o zaščiti krščanskih manjšin v Bosni in Hercegovini. To je dvakratna ironija – edina obramba, ki jo Izrael namreč pozna, je nelegalna samoobramba, na katero se sionisti sklicujejo, da lahko morijo Palestince, Libanonce, Irance, Sirce in druge prebivalce držav v regiji. Druga ironičnost te izjave pa je v uporabi besede manjšina. V Bosni in Hercegovini namreč živi okrog 51 odstotkov muslimanov, 31 odstotkov pravoslavcev in 15 odstotkov katoličanov. Slaba polovica prebivalstva je tako krščanske veroizpovedi, torej nikakor ne gre za manjšino. Poleg tega je to narativ, ki so ga v vojnah v 90-ih uporabljale srbske čete za pokole Bošnjakov ter Albancev. Sliši se na las podobno ubeseditvi Izraela, ki pod pretvezo zaščite judovske države, ki jo obrožajo barbarski muslimani, terorizira in pobija vse ne-Izraelce.
Podobno držo imata Republika Srbska in Izrael tudi glede Mednarodnega kazenskega sodišča. Nič čudnega ni, da Cvijanović trdi, da je izdaja naloga sredstvo političnega pritiska na Netanjahuja in da kot taka pomeni zlorabo mednarodnega prava v politične namene. Podobno retoriko oblasti Republike Srbske uporabljajo pri zagovarjanju vojnih zločincev, kot sta Ratko Mladić in Radovan Karadžić. Milorad Dodik je tako večkrat izjavil, da gre za nelegalno institucijo, ki jo ne priznavajo ne Rusija ne ZDA. Pozicija Izraela do sodišča je več kot jasna, saj ga prav tako kot Združene države, ne priznava.
Cvijanović sicer ne nasprotuje le kazenskemu sodišču. V intervjuju je namreč dejala, da bi morala Bosna in Hercegovina Iransko revolucionarno gardo uvrstiti med teroristične organizacije, a da sta druga dva člana predsedstva blokirala uvrstitev njenega predloga na dnevni red. Ob tem je dejala, da obstajajo dolgoletne vezi med Iranom in bošnjaškimi političnimi in vojaškimi voditelji, ki segajo v čas vojne v Bosni. Prav tako je izjavila, da je ameriška obveščevalna agencija CIA v svojem poročilu lani navedla, da Islamska revolucionarna garda deluje v Bosni in Hercegovini. O tem, ali poročilo sploh obstaja in če obstaja, ali so navedbe v njem resnične, rajši ne bom izgubljala besed. Pomembno je omeniti le, da je Iran med genocidnim pohodom čet bosanskih Srbov in Srbije v 90-ih kot edina država bošnjaškim borcem pošiljal orožje. Bošnjaki namreč za koncentracije orožja v Beogradu do tega niso imeli dostopa.
Iran se je takrat vmešal na legitimen in učinkovit način, kar pa nikakor ne moremo trditi za Združene narode, ki so zaradi svoje nesposobnosti prispevali h genocidu v Srebrenici ali za Izrael, ki je aktivno skušal pomagati srbskim četam pri iztrebljanju Bošnjakov. Očitki o vmešavanju Iranske garde v delovanje Bosne in Hercegovine, ob tem ko Cvijanović sama obiskuje Izrael, pri čemer je izobešena zastava Republike Srbske, so naravnost absurdni.
Med obiskom si srbska predstavnica predsedstva ni prizadevala zgolj za zaščito krščanskih manjšin, temveč je izpostavila, da jo skrbi naraščajoči antisemitizem med Bošnjaki. Slednje se nanaša na kontinuirano podporo Palestincem, ki jo Bošnjaki izkazujejo vse od začetka sionističnega genocidnega pohoda, a je obstajala tudi pred tem. Podpora je ponovno vidna prav v času svetovnega nogometnega prvenstva, ko navijači Bosne in Hercegovine mahajo tudi s palestinskimi zastavami, kar ni pomembno le v kontekstu izkazovanja podpore, temveč dokazuje, da je obstoj najboljši odpor proti okupatorju.
Opredeljevanje kritik Izraela kot antisemitizem je sicer že dolgo poznana taktika, ne le za sioniste, temveč tudi za ZDA, Nemčijo in druge kolaborante. Sklicevanje na antisemitizem in prikazovanje sebe kot zadnjega branika krščanstva in demokracije pred islamsko invazijo je pozicija tako Republike Srbske v odnosu do ostalega dela Bosne in Hercegovine, kot Srbije do Kosova in Albanije ter Izraela do Palestine in drugih držav Bližnje vzhoda.
Zavezništvo Republike Srbske in Izraela je torej pričakovano, saj sta obe formaciji nastali z oziroma kot posledica etičnega čiščenja, ki sta ga izvajali. Njun obstoj je odvisen od ideoloških revizionističnih narativov, ki temeljijo na supremacističnih konceptih in nacionalizmu. Pričakovana je tudi pozicija Združenih držav, zlasti pod predsednikom Trumpom, ki išče države, pripravljene na razprodajo ameriškemu kapitalu.
Z mislijo, da se nič boljše ne piše niti nam, saj Zoran Stevanović danes gosti sionistično veleposlanico, je svoj zadnji uredniški komentar spisala Tia.
Dodaj komentar
Komentiraj