Amuleto Discos, 2026

 

Sindrom drugega albuma je v glasbeni industriji že dolga leta uveljavljen pojav. Fenomen je pogost pri izvajalcih, ki s prvencem vzbudijo pozornost in uspejo pustiti večji pečat na sceni. Komercialni ali kritiški uspeh prvega albuma pri poslušalcih ustvari visoka pričakovanja, ki jih izvajalci prej niso čutili. Ta pritisk oboževalcev in glasbene industrije lahko vodi v ustvarjalno zmedenost, saj želi marsikdo takoj dokazati, da je sposoben ustvariti tudi godbo, ki se močno razlikuje od tiste na prvencu. Razumljivo se ne želi že na samem začetku ukalupiti v okvir, ki bi nato zaznamoval njegovo celotno kariero. Če k pritisku različnih deležnikov dodamo še pogosto pomanjkanje časa za ustvarjanje in razvoj novih skladb, ki je posledica padca v neusmiljen cikel turnej in promocijskih obveznosti, lahko to pogosto vodi k nedorečenosti muzike. Drugi album v glasbeni industriji tako pogosto velja za tistega, ki pokaže, kdo izvajalec dejansko je in kaj lahko od njega pričakujemo dolgoročno. V največji meri je tisti, ki tako komercialno kot tudi stilsko usmeri nadaljnji potek karier.

Pred izzivom drugega albuma se je po kritiškem uspehu lanskega prvenca La Brea znašel eksperimentalni rock sekstet Hesse Kassel. Čilska zasedba, naključno poimenovana po mestu v nemški regiji Hessen, je lani izdala eno boljših kitarskih plošč, na kateri je v odprtih kompozicijah mešala zelo raznolike glasbene vplive. Komadi so se izogibali klasičnim popularno glasbenim formulam, bolj kot struktura je skupino zanimalo eksperimentiranje z atmosfero ter spreminjanje ritmov in intenzitete. V glasbi smo bili deležni precejšnjih nihanj ter kontrastov med agresivnimi instrumentali in ranljivimi besedili. Če se na drugi plati marsikdo poskuša oddaljiti od glasbe na prvencu pa to nikakor ne velja za Hesse Kassel. Drugi studijski izdelek je namreč slogovno globoko zasidran v prvencu, tako da zgornji opis velja tudi zanj.

Morir Saltando je fraza, ki opisuje nekoga, ki ne pozna predaje, pomeni borbo do zadnjega diha in takšen sentiment zna ustvariti tudi plošča. Šesterec v dinamičnih skladbah meša številne vplive, svoje inštrumente pa igra z intenziteto, ki ne popušča in se bori do zadnjega diha. Skladbe so kot rizomi, prepleti različnih zvrsti in vplivov, katerim ne moremo zares določiti središčne točke. Ti vplivi se že znotraj posameznih komadov prepletajo, razblinjajo, se vnovič vzpostavljajo in dograjujejo. Dinamične kompozicije se vrtijo okoli ustvarjanja napetosti in iskanja ventila za sprostitev. To uteleša tudi frontman Renatto Olivares, ki shizofreno prehaja iz poetične govorjene besede k besnim krikom. Njegov vokal pri tem vseskozi ostaja intenziven in gospodovalen, v njem niti za trenutek ni mogoče občutiti dvoma. 

Če je imela La Brea postopen, jazzy uvod v obliki sklade Postparto, pa nas komad Pornomiseria tokrat takoj in neposredno popelje v agresivnejše predele glasbenega repertoarja zasedbe. Gre za skoraj 15 minutno stvaritev, ki bi jo lahko opisali tudi kot album v malem, saj vsebuje mešanje vplivov ter spreminjanje ritmov in vzdušja, značilno za celotni izdelek. Zaradi te izrazite dinamike se pesmi kljub svoji dolžini ne vlečejo, znotraj vsake pa doživljamo celo plejado čustev. Pornomiseria je zaradi svoje dolžine najboljši primer opisanega, vendar uspe tudi ostalim skladbam sestaviti razburljive dramaturške loke, ki nas posrkajo v svoje izrazite globine. V dolgih instrumentalnih odsekih sicer ni občutiti kakšnih posebnih latinskoameriških glasbenih vplivov, hkrati pa se je nemogoče izogniti občutku, da je godba privlačna na drugačen način kot tista iz Združenih držav ali Velike Britanije. Morda je za ta občutek dovolj že drugačna energičnost in precejšnja karakterna intenzivnost, ki je najbolj izrazita v skladbi Sancho Plagio. Najbolj divjo stvaritev na plošči poganja umazano distorziran bas, v ospredju pa je tudi silovit vokalni pristop Olivaresa. Besede kar bruhajo iz njega, vseprisotni občutek nujnosti in jeze, za katero se zdi, da bo vsak trenutek izbruhnila na površje, pa se po silnem uvodu prelije v umirjeni osrednji del pesmi. Ta sprememba vzdušja je seveda zavajajoča, saj nam je še kako jasno, da bo kmalu prišlo do dokončnega izbruha. Čustveno nabitost še poglobijo skupinski vokalni odgovori v refrenu, ki na poslušalca lajajo kot trop zafrustriranih in zmedenih psov.

Iz vrtiljaka čustev v Sanchu Plagiu se album v stilsko najbolj izrazitem prehodu prevesi v poslednjo skladbo Tulpa, postrockersko jazzovsko stvaritev, ki bi glede na slog lahko našla mesto na zadnjem dolgometražcu Geordia Greepa. Šest skladb, ki tvorijo album, družijo čustvena nabitost in katarzični občutki. Napram prvencu so nekoliko izrazitejši progresivno rockerski prijemi, ki izstopajo predvsem na skladbi El Reflejo. Klaviature so tokrat bolj sintetizatorske in so uporabljene za ustvarjanje dramatične podlage, manj pa je bolj klasičnih klavirskih vložkov, kar albumu zelo koristi pri ustvarjanju zaokrožene atmosfere. Izpostaviti velja tudi odličen miks, ki zajame celo plejado inštrumentov, ne da bi jim odvzel individualnost.

Plošča Morir Saltando je stilistično nadaljevanje prvenca La Brea. Manka izrazitih novosti v zvoku pa nikakor ne gre razumeti kot slabost. Gre namreč za nadgradnjo sloga, ki hkrati ohrani navdušujoče elemente prvenca. Skupina igra bolj odločno, vokali Olivaresa so bolj prepričljivi in raznoliki, skladbe pa izpadejo bolj dodelano. Bendu ne gre očitati, da se kot pijanci plota držijo neke formule, saj je ta zelo težko dojemljiva in se stalno spreminja. Lomi se skozi desetminutne epike, ki kalejdoskopsko prelivajo žanre in atmosfere ter nas peljejo na pravi vrtiljak čustev. Ob tako odprti usmeritvi bi težko zapisali, da je bend z drugo ploščo zapečatil svoj slog, vsekakor pa se zdi, da je odločno začrtal smer svoje zvočne in tudi estetske podobe. Spremljamo bend v vzponu, ki ima jasen primež nad svojo identiteto. Njena fluidnost pa jim hkrati omogoči, da se ne ujamejo v past prevelike stilistične ujetosti. Prevladuje občutek, da imajo fantje po drugi plošči stvari trdno pod nadzorom.