Od blizu ni nihče normalen, 1. del
Pozdravljene, drage poslušalke in dragi poslušalci julijske Teoreme, v kateri se bomo posvetile pred kratkim prevedeni zbirki spisov in razprav italijanskega prenovitelja psihiatrične oskrbe Franca Basaglie. Zbirka Od blizu ni nihče normalen je spomladi izšla pri založbi *cf. Na Radiu Študent pa je svojo prvo obravnavo že doživela v majski Psihoteki, kjer ste imeli med drugim priložnost prisluhniti pričevanju tržaškega psihiatra in psihoterapevta Hektorja Jogana ter Eleni Cerkvenič, ki je opisala izkušnjo obravnave v tržaškem sistemu duševnega zdravja. Basaglia je imel kot psihiater v totalni ustanovi, kakršen je bil goriški azil leta 1961, popolno oblast odločanja o norih. Posledično je nosil posebno odgovornost za zapiranje oziroma odpiranje vrat norišnic. A teh sprememb ni mogel uresničiti sam. Kot vsak revolucionar je potreboval ugoden politični trenutek ter predvsem ljudi, ki so stvarnostno omogočili prehod k novemu, kritičnemu razumevanju in presoji lastnega položaja. Brez teh dveh pogojev tako korenit poseg v strukturo psihiatričnega aparata ne bi bil mogoč.
Zbirko spisov in razprav je uredil Vito Flaker, za prevod pa je poskrbel Gašper Malej. Sestavljena je iz dveh delov: šestih esejev, nastalih med letoma 1953 in 1980, ter izbora devetih predavanj, ki jih je imel Franco Basaglia leta 1979 v Braziliji po sprejetju reforme v Italiji. Flaker, ki se že več kot trideset let ukvarja z aktivizmom in izobraževanjem na področju socialnega dela, je pri nas gotovo eden najizkušenejših poznavalcev gibanj za deinstitucionalizacijo.
Hkrati pa se ne moremo otresti občutka, da bi si dediščina tega podviga zaslužila dodatne, intersekcijske premisleke: feministične, kvir, cripovske, postkolonialne ali psihoanalitične pristope. Basaglievo klinično delo in delo njegove ekipe ni zaključen zgodovinski dosežek. Tako kot Flaker ga tudi mi razumemo kot živo prakso, ki se vedno znova vzpostavlja. Prav zato vztrajno umeščanje njegove zapuščine skoraj izključno v deinstitucionalni interpretativni okvir vzbuja pomislek, da tako nehote zožujemo možnosti za njeno širše, interdisciplinarno branje in siromašimo njen pomen za sodobno družboslovno misel.
Preden analiziramo protislovja in vzajemne vplive, značilne za terapevtski odnos med zdravnikom in pacientom, bomo najprej predstavile zgodovinske okoliščine, v katerih je Basaglia deloval. Krizo oblastnih struktur, ki je zaznamovala šestdeseta in sedemdeseta leta, so spodbujala študentska in delavska gibanja, iz katerih se je razvila širša protiavtoritarna politika. Za Basaglio je v Gorico in Trst prišlo veliko mladih prostovoljcev iz Italije in tujine, ki so se želeli vključiti v gibanje za preobrazbo psihiatrije. Močna italijanska komunistična stranka in zunajparlamentarna levica, napredni katoliški tokovi ter val terorizma tako fašističnih kot skrajnolevičarskih skupin so ustvarili nestanovitno mešanico reformnega zagona in upora proti uveljavljenim oblikam nasilja – od družine do azilov.
Tudi na ravni lokalne politike je bilo zaznati pripravljenost za spremembe. Ne nazadnje so Basaglio, takrat še predavatelja na padovski univerzi, povabili v goriško psihiatrično bolnišnico, da bi spremenil tamkajšnje človeku nevredne razmere. Prizadevanja zakoncev Franca in France Ongaro Basaglia za drugačen, terapevtsko usmerjen odnos do ljudi z duševnimi težavami so v dialogu med stroko in družbenim angažmajem oblikovala novo politično prakso.
Franca Ongaro Basaglia je bila nepogrešljiva sodelavka na terenu, soustvarjalka kliničnih raziskav ter soavtorica in sourednica njunih osrednjih del. Tako rekoč samoukinja na področju socialnega dela in psihiatrije je po moževi smrti leta 1980 nadaljevala njuno skupno delo in si vztrajno prizadevala za dosledno uveljavitev tako imenovanega zakona št. 180. Spomnimo: zakon, sprejet leta 1978, je v Italiji prepovedal nove sprejeme v psihiatrične bolnišnice in predvidel njihovo postopno ukinitev. Prisilno hospitalizacijo je omejil na izjemne in časovno strogo določene primere, namesto institucionalne oskrbe pa je uvedel mrežo skupnostnih služb za duševno zdravje ter psihiatrične oddelke v splošnih bolnišnicah, kjer naj bi zdravljenje potekalo brez prisilne izolacije. Leta 1983 je bila Franca Ongaro Basaglia kot neodvisna senatorka, povezana s tako imenovano neodvisno levico, izvoljena v italijanski parlament, kjer je v dveh mandatih nadaljevala boj za reformo psihiatrične obravnave.
Ni naključje, da se je ukinjanje norišnice začelo prav v Gorici in Trstu – dveh obmejnih mestih na robu italijanskega in jugoslovanskega kulturnega prostora, na varni razdalji od nadzora osrednjih državnih institucij. Obmejnost teh krajev, njihova zgodovinska razpetost med različnimi jeziki, kulturami in oblastmi, je oblikovala posebno občutljivost za mejo samo – za izkušnjo podrejenosti in izključenosti. Ta izkušnja se je prepletla z Basaglievo preobrazbo, ki je izzvala ločnico med normalnostjo in norostjo ter pokazala, da ena brez druge ne obstaja. Če je namreč normalnost rezultat družbeno sprejetih vzorcev mišljenja, vedênja in odnosov, ki jih prevzamemo iz okolja, potem norost označuje tisto, kar tem vzorcem ne ustreza, ampak jih razkriva in v odstopanju lahko povzroča različne stopnje stiske.
Naslovni citat Od blizu ni nihče normalen je verz iz pesmi Vaca profana brazilskega umetnika in aktivista Caetana Velosa, kot pojasni Vito Flaker v spremni besedi. V Trst so ga prinesli prostovoljci iz Brazilije. O tej povezavi bomo več govorili v avgustovski Teoremi, posvečeni rabi in interpretacijam Basaglieve zapuščine zunaj Evrope. Ni naključje, da je ena izmed odmevnejših parol reforme prišla prav od enega osrednjih predstavnikov tropicálie – brazilskega kontrakulturnega gibanja, ki je z neoavantgardnimi postopki preizpraševalo postkolonialno identiteto, kulturne hierarhije in prevladujoče predstave o avtentičnosti.
Tako geografska periferija kot obrobje izkušenj, ki jih razum izključuje, prinašata svoje specifične izzive. V napetosti z uveljavljenimi strukturami moči pa se skriva tudi njuna prednost: v ustreznih pogojih lahko obrobje postane prostor eksperimenta, ki si ga središče ne more privoščiti. Prav iz te liminalnosti vznikajo specifične oblike upora. Te vznemirjajo strukture, ki so jih potisnile na rob, saj spodkopavajo predstavo o normalnosti ter razkrivajo lažni občutek varnosti in celovitosti, s katerim se te strukture ohranjajo. V ozadju je hotenje po izključevanju tistega, česar se bojimo – ne toliko neznanega kot tistega, kar ostaja nedostopno in se zaradi svoje ontološke neulovljivosti izmika vsakemu dokončnemu razumevanju, prav zato pa tudi privlači. Norost deluje kot površina, na kateri se izrisuje ta dvojnost psihe, zlasti ko je posameznik pod udarom represivnih sil.
Civilizacija proizvaja normalnost tako, da ustvari in izolira svoje drugo – drugačnost – kot nujni zunanji rob lastnega reda. Patologizacija drugosti postane del produkcije normalnosti: skozi njeno izključitev se utrjuje predstava o celosti in urejenosti tistih, ki ostajajo znotraj družbe. Najizraziteje psihoanaliza in njena kritična preusmeritev v shizoanalizo pokažeta, da ima tudi pripadnost notranjosti svojo ceno – zahteva poslušnost in potlačitev vsega, kar ogroža vzpostavljeni red. Cena takšne ureditve se, čeprav izrazito asimetrično, razporeja na obe strani meje: izključenim je odvzeta možnost biti človek, vključeni pa vzdržujejo krhko konstrukcijo subjektivnosti, ki se vzpostavlja z izključevanjem drugega.
Kritika psihiatrične institucije ne zanika bolezni, ampak opozarja, da mora stroka diagnostiko obravnavati intersekcijsko. To pomeni, da pri razumevanju stiske upošteva njen širši življenjski kontekst nastanka. Tako lahko ustvari celovitejšo sliko osebe in prepoznava pogoje, v katerih simptomi nastajajo, se utrjujejo in postajajo del človekovega bivanjskega vzorca. Bolezen v kontekstu psihiatrije je torej simptom razmerja med osebo in njenim svetom. Zato je dobro imeti v mislih, iz kakšnih zgodovinskih okoliščin izhajajo oblike pomoči, ki jih danes razumemo kot psihiatrične.
Kot znanstvena disciplina je psihiatrija nastala ob premiku, s katerim se je obravnava norosti iz domene cerkve, družine in civilnega nadzora prenesla v domeno medicine. Ta prenos se je v 19. in 20. stoletju razvil v širši proces medikalizacije drugačnosti, ki je vzpostavil novo obliko njenega upravljanja, osredotočeno na terapevtsko spremljanje pacientov. Terapevtsko delovanje, z vsemi svojimi protislovji, ima globlje in manj toge korenine kot psihiatrična oskrba. Zraste iz skrbi, samoorganizirane podpore in potrebe neke skupnosti po lajšanju trpljenja. Njeno primarno prizadevanje ni nujno obnova posameznikove zmožnosti družbenega delovanja, prav tako pa alternativa ni vnaprej določeni neuspeh te obnove in posledična strukturna osamitev nesrečnic in nesrečnikov. V svoji emancipatorni obliki zato presega redukcijo človeka na njegovo produktivno vrednost.
Tesnoba in strah ob soočanju z duševno motnjo morda izhajata prav iz spoznanja, da gre za proces, ki nima nujno jasnega konca v smislu ozdravitve. Simptome lahko blažimo, vendar ostaja naloga razvijati načine, kako živeti z duševno stisko in njenimi različnimi pojavi ter se spontano odzivati na izzive, ki jih prinaša. Prav zato je pomembna duševna oskrba, ki podpira človeka pri tem, da si lahko ustvari svoj dom, ima službo, prosti čas, svojo rutino in male navade, pa tudi svoje izbruhe znotraj skupnosti – da je njen del, pa vendar tudi ena od njenih iritacij. Človeka tako vabimo k soodgovornosti za lastna dejanja in k življenju, ki ga oblikuje sam. Pot terapije, ki je ustvarjalna, zato ne more biti zgolj v tem, da posameznik postane funkcionalen člen prav tiste družbe, ki ga je že v izhodišču odklonila. Želimo si, da postane njena kritičarka. Tista, ki kaže na njeno omejenost – nekdo, ki razkriva protislovja in preizprašuje meje spodobnega družbenega reda. Kot kratko digresijo dodajmo, da je eden od načinov soočanja s protislovji prav umetniška praksa, s katero ima terapevtska praksa še številne neraziskane skupne točke.
V skupnostni psihiatriji, kot jo je uveljavljal Basaglia, se težišče premakne od institucionalne osamitve k zdravljenju ljudi v njihovem življenjskem okolju in k vključevanju v skupnost. V takšnem pristopu zdravnik ne more več zavzeti ne distancirane, aseptične drže strokovnjaka ne paternalistične vloge dobrotnika. Njegov položaj se mora vzpostavljati v nenehnem dialogu z osebo nasproti, ki ga s svojo prisotnostjo in potrebami stalno nagovarja in prevprašuje kot avtoriteto. Naloga terapevta je tudi razumevanje dinamike tega nemogočega odnosa, v katerem sta zdravnik in pacient hkrati subjekta in sogovornika, ki v svoji različnosti drug drugega postavljata pod vprašaj. Tako Basaglia o svojem poklicu zapiše: »Skušnjava, da bi hitro potešil tesnobo, ki mu jo ta resnični odnos z bolnikom vzbuja, je stalna, a vseeno je prav tesnoba znak vzajemnosti njegovega razmerja.«
In nadaljuje: »Dvoumnost zdravnikove vloge vendarle obstaja, vse dokler družba ne bo razjasnila njegovega mandata – v smislu, da ima zdravnik vlogo, ki mu jo natančno določi sama družba: nadzorovati bolnišnično organizacijo, v kateri bi bil duševni bolnik pod skrbništvom in zdravljen. Toda videli smo, kako je koncept skrbništva (v smislu varnostnih ukrepov, ki so potrebni, da preprečimo in zamejimo bolnikovo nevarnost) v izrazitem nasprotju s konceptom zdravljenja, ki bi si moral prizadevati za človekovo spontano in osebno rast, in tudi, kako se ta koncepta med seboj zanikata. Kako lahko zdravnik uskladi ti dve v sebi protislovni zahtevi, dokler družba ne razčisti, proti kateremu od obeh polov – paznik ali zdravljenje – hoče usmeriti psihiatrično pomoč?«
Basaglievo retorično vprašanje odpira širši eksistencialni premislek o odnosu med svobodo zdravnika in bolnika, ne nazadnje tudi pisateljice in poslušalke, ter o odgovornosti, ki jo takšen brezizhodni nastavek prinaša. Svoboda se v tem kontekstu vse bolj kaže kot zmožnost odgovarjanja – v dobesednem smislu biti v položaju dati odgovor, se odzvati in ravnati. Dokler ena stran vztraja, da je oseba pred njo predvsem nosilka diagnoze, vnaprej določenega bistva – norec, begunec, ženska, invalid –, se lahko izogne pogledu na človeka, ki se nenehno spreminja, izbira in postaja subjekt. Basaglia to zavračanje razume kot obliko sartrovske slabe vere, s katero se družba in zdravnik kot njen predstavnik razbremenita odgovornosti za lastno vlogo pri izključevanju.
Iz tega sledi, da tudi po razgradnji totalne ustanove oblast lahko preide v drug odnos – v odnos med psihiatrom in pacientom. V njem ostaja prisotna temeljna neenaka porazdelitev moči, pri čemer moramo prevzeti odgovornost tudi za načine, na katere jo reproduciramo mi sami. Asimetrije v odnosih ni mogoče odpraviti, lahko pa jo ohranjamo vidno. Dolgo se je upalo, da je že sámo pričevanje dovolj za preprečevanje zlorab. Da javna izpostavitev nevzdržnih razmer nujno vodi v spremembo, saj priče ne bomo mogle ostati pasivne. A šestdeset let pozneje znova vidimo, da v kapitalizmu to ni nujno tako. Svoboda je družbeni odnos moči in ni nevtralno razdeljena možnost: tisti z vplivom odločajo v imenu paternalistične skrbi in zaščite, komu pripada in pod kakšnimi pogoji. Občutek krivde nas na neki način pogodbeno zavezuje družbi oziroma njenim očetom, pri čemer je edini način pogajanja z njimi sočutje in iz njega porajajoča se lastna angažiranost. Izkušnja tega dolgá se seveda poglablja, čim nižje se posameznica nahaja na družbeni lestvici.
Predpogoj, da se dve bitji lahko srečata na isti višini pogleda – kot dva subjekta –, je, da sta oba položaja v tem srečanju svobodna. Kaj asimetrična razporeditev moči stori s svobodo obeh strani – s tistim, ki ima moč, in tistim, ki je nima? Če je zaprt človek nekdo drugačen, nekdo, ki ga lahko od zunaj obravnavamo kot problem, potem se lahko izognemo vprašanju lastne svobode. Če pa smo, eksistencialno gledano, »zaprti« vsi – vsi obsojeni na svobodo, le da jo doživljamo na povsem drugačen način –, potem delitev na normalne in nore – te in one – razpade. Basagliev projekt zato razumemo tudi kot poskus sestavljanja po razpadu – po izkušnji globoke krize in preizpraševanju obstoječih razmerij. Pri tem ne gre za nov začetek, saj ničta točka, izbris preteklosti, ne obstaja. Travmatične izkušnje se ohranjajo in se v novih oblikah vpisujejo v nadaljnje procese.
Z delom Frantza Fanona in ne nazadnje tudi s Basaglievo reformo se pokažejo meje eksistencializma na terenu: do svobode človek ne more priti sam, le stežka pa tudi nenasilno. Pogled na pot ekipe v goriški in pozneje tržaški bolnišnici pokaže, da se je osvobajanje odvijalo kot niz tehničnih, skoraj banalnih mikrorevolucij – na ravni podpisov, ključavnic, statusa delavk ter drugih praktičnih korakov, ki sestavljajo vsakdanje življenje. Svoboda se je izpogajala kolektivno in postopoma, v srečanju z drugim. Odgovornosti zato ne moremo razumeti kot samotne ali salonske eksistencialistične odločitve posameznika: zdaj sem odgovorna, zdaj nisem. Za Basaglio postane odgovornost terapevtska prav zato, ker vztraja v protislovju meščanskega načina bivanja: zakaj si ga želimo, zakaj ga vedno znova reproduciramo in kako se v njem oblikujejo naši odnosi. Ne nazadnje je prav želja tista dobrina, ki predstavlja najpomembnejšo politično vrednost in s tem polje boja. Biti professore in Franco hkrati. Brez alternative pa tudi ni prave dialektike.
Poslušate oddajo Teorema na Radiu Študent, v kateri premišljujemo o zapuščini deinstitucionalizacijske psihiatrije Franca Basaglie in njegovih sodelavk ter sodelavcev.
Izhajajoč iz dela na terenu zakonca Basaglia argumentirata, da tehnično področje v svoji operativnosti ni nevtralno. Vsaka strokovnost je vpeta v obstoječa razmerja oblasti, strokovno znanje pa ni ločeno od ustroja, v katerem deluje. S tem ne zanikata tehničnosti oziroma veščine strokovnjakinje. Nasprotno, zaupanje je ključno za vsakršno srečanje, ki je v svojem jedru izmenjava. Pomembno je prepoznati, da je vsaka izmenjava asimetrična, obenem pa v temelju vzajemna. Ko pridemo po pomoč, vstopamo v družbeni odnos, v katerem ne gre le za prejemanje storitev, ampak tudi za soustvarjanje odnosa, v katerem sami nekaj prispevamo in nanj odgovarjamo. To razsežnost zlahka izgubimo izpred oči v ekonomski logiki dolgá, v kateri smo odraščali. Srečanje zato ni enosmerni prenos, temveč oblika družbene menjave.
V eseju Zločini miru iz leta 1975 zakonca Basaglia izhajata iz premislekov Antonia Gramscija o vlogi intelektualca in jo ponastavita na področju psihiatrije. Gramscijevo figuro intelektualca kot posrednika hegemonije konkretizirata v pojmu »tehnika praktičnega znanja« – strokovnjaka, zaposlenega v instituciji, čigar delo ni zgolj uporaba strokovnega znanja, temveč tudi vzdrževanje določenega družbenega reda. Na primeru psihiatrične bolnišnice pokažeta, da se razmerja moči ne reproducirajo le prek zakonov ali prisile, temveč tudi skozi vsakdanje strokovne prakse in tehnike. Delavci v ustanovi so zato hkrati strokovnjaki in »uradniki soglasja«. Njihova institucionalna moč izhaja iz na videz nevtralnih postopkov – diagnoze, terapije in rehabilitacije –, s katerimi nadzor legitimirajo kot zdravljenje in tako funkcionalno soglašajo z dinamiko moči.
Kritika institucije se uri v vsakdanjih, na videz drobnih tehnikalijah. Prav zato Basaglievo delo izstopa na osi med teorijo in prakso. Eden izmed povednih primerov iz goriške norišnice je bila uvedba plačila za delo, ki so ga uporabniki opravljali v ustanovi, kot so denimo vzdrževalna dela. Ta niso bila več obravnavana kot del terapije, ampak kot plačano delo. S tem korakom se je osebo ločilo od njene diagnoze: ni bila več le bolníca, temveč delavka in tako nosilka pravic. Dobila je minimalno plačilo, s katerim je lahko razpolagala po svoje. Teorija ne razlaga prakse od zunaj, ampak nastaja iz poskusov uvajanja stvarnih, od zunaj, pravzaprav še nerazumljivih sprememb in se vanje vrača. Zato je tudi kritik vselej del tistega, kar kritizira.
Nadalje sta zakonca Basaglia kritično opažala, da je del levice, s katero sta se ideološko povezovala, dosledno spregledal, da se razredna razmerja ne reproducirajo le na mestih proizvodnje. Boj se odvija tudi znotraj institucij ter praks znanja in stroke, ki jih je aktualna leva politika pogosto obravnavala kot drugotnega pomena v primerjavi z neposredno ekonomskim zatiranjem kapitalizma, vidnim v tovarnah. Basaglia in njegovi sodelavci so zato vztrajali, da spremembe ni mogoče doseči zgolj z odpiranjem vrat izključenim, če so nato prepuščeni samim sebi. Preobraziti se mora tudi pogled tistih zunaj ustanov, ki so umeščeni v produktivni del družbe. Deinstitucionalizacija se zato zavzema za zdravljenje duševnih stisk v okolju, iz katerega oseba izhaja oziroma v katero se želi vključiti. Šele ko notranjost in zunanjost razumemo kot prepleteni dimenziji istega prostora, se lahko spremenijo ne le razmerja moči, temveč tudi način, kako se ta razmerja reorganizirajo.
Basaglia se tudi sam odkrito umešča v dvoumni krog intelektualcev in strokovnjakov, ki sodelujejo pri vzdrževanju družbenega reda, vendar se temu položaju ne poskuša izogniti z zavzetjem pozicije etične nedolžnosti v imenu razuma. Tega ne more, saj dela z norostjo! Nasprotno: svoj položaj sprejema kot izhodišče za radovedno analizo lastnih obrazcev ravnanja. Prav pripravljenost, da se kritika usmeri najprej proti lastnim predpostavkam, razkriva ustvarjalnost nekega dela. Zato ne preseneča, da nagovarja tudi druga področja, kot so socialno delo, filozofija in uprizoritvene umetnosti – če omenimo le nekatere izmed najbolj očitnih –, ki jih je skupnost uporabljala tudi kot terapevtska orodja.
Ko se teoretski elementi srečajo z izkušnjami, ki jim teorija ni neposredno namenjena in jih pogosto celo zavrača, nastanejo najskladnejši trenutki zaveze med prakso in teorijo. V teh trenutkih se preoblikuje meja med obema področjema: teorija se za hip dotakne življenja in tako pridobi nov pomen. Uporabniki so skupaj z delom strokovnega osebja uspeli vzpostaviti prostor, v katerem so ponovno pridobili lasten glas in subjektni položaj ter razkrili diskriminatorno funkcijo znanstvene ideologije. Zaradi katastrofalnih razmer, v katerih so bili ljudje zaprti, je morala ta sprememba sprva priti od zgoraj navzdol. Veliko zahtevnejši pa je bil njen prevod v širši družbeni jezik, kjer sta morala na pomoč priskočiti predvsem vztrajnost stika in časa ter postopno spreminjanje smeri – tokrat od spodaj navzgor.
V odnosih med osebjem, uporabniki, svojci in drugimi udeleženimi v terapevtskem procesu se nenehno prepletajo in izpodbijajo različne ravni odgovornosti in moči. Delo na področju duševnega zdravja zato ne zahteva le kritične presoje strokovnih praks, temveč tudi ustvarjalno posredovanje v teh dialektičnih odnosih. Največja napetost se pogosto vzpostavlja prav na področju odgovornosti – med pravico posameznika, da ostane ali postane subjekt lastnega odločanja tudi v stiski, in družbenimi strukturami, ki skušajo vzdrževati red, vključno z družino in z njo povezanim skrbstvenim delom. Kot poudarja Vito Flaker, so se posledice Basaglieve reforme najbolj izrazile prav na področju socialnega dela v skupnosti, manj pa v sami strukturi psihiatrične obravnave, ki še vedno v veliki meri temelji na modelih institucionalnega varstva, oblikovanih v 19. stoletju. Prepoved fizičnega omejevanja in zdravljenja proti volji posameznika sta bila prvi korak širše spremembe. Dejstvo pa ostaja, da občutki izolacije, krivde in nemoči vztrajajo tudi po tem, ko je posameznik osvobojen fizične prisile. Psihosocialne posledice občutijo tudi njihovi bližnji, za katere se skrbstveno delo in odgovornost po reformi zarisujeta na novo.
Kot članica italijanskega senata je Franca Ongaro Basaglia družine ljudi z duševnimi težavami prepoznala kot pomembne nosilce političnega delovanja in ne le kot opazovalke reforme. Zavzemala se je za spremljanje dejanskega izvajanja Zakona 180 in svoj ugled uporabila za to, da je zahteve družinskih članov – pogosto jeznih, ker obljubljene skupnostne storitve niso bile vzpostavljene – usmerila v zahtevo po odgovornosti državnih organov za neizvajanje zakona, ne pa v podporo ponovnemu odpiranju azilov. Posebej je opozarjala, da je breme skrbi v praksi pogosto padlo na ženske, ki so zaradi pomanjkljive skupnostne psihiatrične infrastrukture prevzele večino skrbi za svoje svojce. Njeno prizadevanje je bilo usmerjeno v prepoznavanje upravičenih frustracij družin kot posledice neizpolnjenih obveznosti države, ne pa kot argumenta proti sami deinstitucionalizaciji.
Značilni zanos šestdesetih in sedemdesetih let nam je zapustil etos nenehnega političnega angažmaja: nobena emancipatorna pridobitev ni samoumevna in nobena pravica ni izvzeta iz zgodovinske možnosti, da jo izgubimo. Feminizem to izkušnjo prepoznava v spoznanju, da se dosežki, ki niso nenehno vzdrževani, lahko hitro vrnejo na stara, za »prevladujoče« udobnejša pota – na področju pravic manjšin, ločitve, splava, delavskih pravic in drugih družbenih bojev. V igri je krhkost pridobljenih pravic v razmerah finančnega kapitalizma, katerega obljuba nenehnega napredka je družbo prežemala z nevarnim, a hkrati nujnim optimizmom. Z njim nam je ostal tudi glasen jezik, ki je zrasel iz tega optimizma in danes, v povsem obrnjenem razpoloženju, lahko zazveni po krivem ideološko.
Ostaja naloga stalne skrbi za spremembe: ne nujno kot neprekinjen boj, temveč kot pripravljenost na odgovarjanje in prevzemanje odgovornosti. Neke vrste shizo preža. Kje v tem razvoju ostaja človek – izmučena in prestrašena zverinica kapitalizma, ki se lahko nazadnje čudi le še nesorazmerju sveta, ki ga je sam ustvaril in ki ga zdaj požira? O kanibalizmu oziroma antropofagiji in psihoanalizi pa o umetnosti in telesu bomo govorili v drugem delu oddaje, ki bo na sporedu 27. avgusta. Danes pa bomo sklenili nekoliko bližje domu.
V urbanih okoljih vse pogosteje opažamo, da so vprašanja duševnih stanj postala – če ne že priljubljena, pa vsaj zelo vidna tema javnega diskurza. To še zdaleč ne pomeni, da so odpravljene razredne razlike: še vedno obstajajo nesorazmerja glede na to, kje posameznik doživi stisko in komu je ta stiska najprej zaupana. Po mnenju Basaglievih sta bila revščina in družbena marginaliziranost daleč najpogostejša dejavnika, ki sta človeka pripeljala za zapahe norišnice, ne pa bolezen sama. Prav tako ne moremo razumeti, kaj je bolezen, dokler osnovne potrebe ljudi niso izpolnjene: revščina, stanovanjske razmere ali stres na delovnem mestu, družbena izolacija in zatiranje povzročajo duševno stisko.
Pod vplivom koncepta totalne ustanove Ervinga Goffmana – čigar delo je Franca Ongaro prevedla v italijanščino – je Basaglia paciente azilov videl kot reducirane na »prazne ljudi«. Italijanska beseda follia, norost, etimološko izhaja iz latinske besede follis, ki pomeni meh oziroma vrečo, polno zraka. »Glave ne more napihniti veter in niti delirijev ne more preganjati veter, pa tudi duše ali teles ne morejo obsedati duhovi in demoni. Za to mora obstajati razumska, znanstvena razlaga. Toda edina razlaga, ki jo uspe ponuditi ta abstraktni razum, je, da gre za bolezen in da beseda bolezen – bolj znanstvena in dostojanstvena od piša vetra v prazni vreči – bo dokončno stopila na mesto tega piša.«
Norost se je iz skrivnostnega, celo demoniziranega pojava preoblikovala v medicinsko kategorijo, danes pa diagnoze vse pogosteje prehajajo v vsakdanji jezik ter postajajo način, kako ljudje razumejo sebe in druge. Samodiagnoze postajajo orodje za poimenovanje in razlago lastnih izkušenj, zlasti med mlajšimi generacijami. Ne gre več zgolj za to, katero stanje ali vedenje ustreza določeni diagnostični kategoriji. Bolj aktualno se zdi vprašanje, kako se sploh odločimo, da neka kriza kliče po diagnostični opredelitvi, kaj nam takšna potrditev ali ovržba prinese in kaj pri tem ostane spregledano. Katere oblike duševne stiske smo kot družba še pripravljeni sprejeti kot del običajnega človeškega izkustva – čustvovanja – in kdaj jih razlagamo kot nekaj, kar zahteva strokovno obravnavo.
Norost, ki ima toliko sinonimov, nikoli ni bila zgolj del posameznikove psihologije. Je uveljavljen proizvod kulturnih norm, ki določajo mejo med »normalnim« in »patološkim«. Norost, kot odraz neke krize, se je izkazala tudi za praktično poskusno prizorišče odgovornosti, krivde in sramu. Ti občutki izhajajo iz zadolženosti razliki med duševnimi motnjami in načini, kako jih družba razume, uporablja in ne nazadnje tudi terapevtsko obravnava. Duševno zdravje, ki ga je nekoč opredeljevala norost – kot statična omejitev na določeno možnost obstoja, nikakor pa kot spremenljivo bivanje onkraj nje –, je tako že od nekdaj visoko osebno in tako politično najbolj izpostavljeno območje. Zaželeno in neločljivo povezano s pastmi identitete, pričakovanj in nevidnih pritiskov, ki v naših zmedenih glavah proizvajajo nove kategorije človeškosti. Zaključujemo nežno, tako kot je treba ravnati z norostjo – s pesmijo Srečka Kosovela.
Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni.
Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoč veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodečemu.
Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoč.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka.
Lektoriral je Aleš. Tehnicirala je Robi. Brala sva Vrenc in Klemen.
Glasbene podlage in premore je pripravil Luka Zabric.
Dodaj komentar
Komentiraj