Majska psihoteka bo posvečena delu in teoretski zapuščini Franca Basaglie, revolucionarnega psihiatra, ikone deinstitucionalizacije, ki je v 60. In 70. letih prejšnjega stoletja vodil radikalne reforme norišnic v Italiji, v Gorici in kasneje v Trstu. 

Pred dobrima dvema tednoma je pri založbi *cf. v prevodu Gašperja Maleja izšel težko pričakovan slovenski prevod Basaglievih izbranih spisov in razprav z naslovom Od blizu ni nihče normalen. Izbor, strokovni pregled in uvodno besedo knjige je pripravil Vito Flaker.  

Basaglieve reforme so zajemale temeljito preobrazbo delovanja norišnic, z ukinjanjem vezanja in zaprtih oddelkov in razvijanjem skupnostne oskrbe. Pri delu z ljudmi so ga vodila fenomenološko eksistencialnistična izhodišča, na podlagi katerih je sprevidel, da je zdravljenje v norišnicah in v okviru takrat prevladujočega psihiatričnega modela nemogoče. 

Iz poglavja Institucije nasilja: 

»Diagnoza je že privzela pomen etiketiranja, s katerim je pasivnost nepovratno kodificirana kot danost. Vendar je ta pasivnost lahko drugačne narave in ne samo, ali ne vedno, bolezenska. Prav v trenutku, ko je upoštevana zgolj v okvirih bolezni, se potrdi nujnost njene ločitve in izključitve, ne da bi vmes posegel najmanjši dvom, ki bi diagnozi pripisal diskriminatoren pomen. Izključitev bolnika iz sveta zdravih tako osvobaja družbo njenih kritičnih elementov in obenem potrjuje ter sankcionira veljavnost pojma norme, ki jo je sama določila. S takšnimi izhodišči je odnos med bolnikom in tistim, ki skrbi zanj, lahko samo objekten, kajti komunikacija med enim in drugim se dogaja zgolj skozi filter neke definicije, etikete, ki ne dopušča priziva.« (str. 73)

Ukinjanje vezanja in odpiranje oddelkov je vodilo v širši obrat v razumevanju ustanove, vloge bolnikov in zaposlenih in odnosov med njimi. Prisilne ukrepe je zamenjala vzpostavitev terapevtskih skupnosti, ki so delovale po principih samoorganizacije in samoupravljanja. 

»Terapevtska skupnost je kraj, kjer vse komponente (in to je pomembno), bolnike, bolničarje in zdravnike, združuje celosten angažma, pri katerem protislovja realnosti predstavljajo podstat, ki je vir vzajemnega terapevtskega delovanja. Prav igra protislovij – tudi na ravni zdravnikov med sabo, zdravnikov in bolničarjev, bolničarjev in bolnikov, bolnikov in zdravnikov – ves čas razsuva situacijo, ki bi sicer zlahka vodila v zabetoniranje vlog. Dialektično doživljati protislovja realnega je torej terapevtski vidik našega dela. Če se s temi protislovji (namesto da jih prezremo ali načrtno odrinemo v poskusu, da bi ustvarjali idealen svet) spoprimemo dialektično, če o zlorabah enih nad drugimi in o tehniki grešnega kozla (namesto da jih sprejmemo kot neizbežne) dialektično razpravljamo, kar omogoča razumevanje njihove notranje dinamike, potem skupnost postane terapevtska.« (str. 84–85)

Obenem pa preobrazba delovanja psihiatričnih ustanov ni ostala omejena na terapevtske prakse. Kritika je bila veliko širša in je zajemala prevpraševanje vloge norosti in totalnih institucij v družbi, družbeni položaj zaprtih in zavedanje, da osvobajanje norosti tudi razredni boj. 

V oddaji bomo slišali tudi prispevke govorcev z okrogle mize, ki je ob izidu knjige potekala na Fakulteti za socialno delo. 

Ob 19.00 na 89,3 MHz!