Prozorni partner prazgodovine
Steklo. Posode, nakit, kozarci in glaži, steklovine, vitrine, okna, vitraži, v Rogu stopnice, vaze, steklenice, vetrobransko steklo, izložbe v pasaži. Kdo bi si mislil, da lahko navaden pesek z malce rokohitrstva pridobi tako raznovrstne in čarobne kristalne lastnosti. A nasprotno od tega, kar nas želijo prepričati oglasi za pomivalne stroje, steklo vendarle ni kristal. Silicijev dioksid v steklu namreč nima urejene zgradbe kot kristali, kjer je razdalja dveh poljubnih atomov vedno večkratnik mrežne razdalje in so atomi urejeni v kristalno mrežo. Nasprotno od tega se pri steklu vsakršna urejenost na večjih razdaljah izgubi.
Kremen je v naravi zelo redko prozoren, saj vsebuje mnoge primesi. Prozornost pomeni, da fotoni svetlobe ne interagirajo z elektroni v snovi, ampak se prosto gibljejo skozi snov. Elektroni v steklu torej niso sposobni posrkati fotonov v vidnem spektru svetlobe. Zanimivo pa je, da imajo fotoni infrardeče svetlobe dovolj nizko energijo in se od stekla odbijejo. Fotoni ultravijolične svetlobe pa imajo po drugi strani dovolj visoko energijo, da jih elektroni stekla absorbirajo, vendar ne v celotnem UV-spektru. Za nekatere UV-žarke, ki so po energiji najbližje vidni svetlobi, je steklo prozorno, zato nas lahko opečejo. Spomnimo se na voznike tovornjakov, ki so med vožnjo naslonjeni na vrata in jim sonce opeče levo roko. Steklo nas torej zgolj delno varuje pred opeklinami žgočega sonca.
Čeprav človek že dolgo pozna kristale in amorfne kamene strele, ki na prvi pogled izgledajo steklene, pa se nam poraja vprašanje, kako in kdaj smo steklu sploh prišli na sled? Kdaj neki je prozornost postala norma? Žejo naših žgočih vprašanj je potešila doktorica Petra Stipančić iz Dolenjskega muzeja. Zatorej smo hitro vpregli javni prevoz in kot blisk odgalopirali v Novo mesto.
Najpogosteje so se torej prazgodovinski vrli mojstri steklarji za nižanje tališča kremena obrnili kar na pepel slanoljubnih rastlin oziroma halofitov, slovensko tudi slanuš. Te rastline pogosto rastejo na obalah Sredozemskega morja in v notranjosti slanih puščav, kjer so nabirali kremenov pesek. Najpogostejše slanoljubne rastline za pridobivanje pepela v steklarstvu so med drugimi bile salsola kali ali kalijeva solinka, kalidium ter salicornia oziroma osočnik, ki je pogost tudi v naših solinah.
Človek se skoraj ne zaveda sreče, na kateri sloni mnogo naših odkritij. Primer tega je tudi steklo. Če steklo naredimo zgolj iz zmesi alkalnih snovi in čistega kremena, je namreč topno v vodi. V vodi topnemu natrijevemu silikatu, ki nastane, pravimo tudi vodno steklo in ima povsem drugačne lastnosti od stekla. Steklo postane netopno šele, ko mu primešamo zemeljskoalkalijske elemente, kot sta magnezij in kalcij, ki se na veliko srečo naših prazgodovinskih prednikov nahajata v lupinah školjk in ostalih mehkužcev, ki se nahajajo vzdolž morskih obal.
Še vedno ostaja skrivnost, kako točno so prazgodovinski steklarji prišli na idejo mešanja pepela slanuš s kremenom, a na veliko srečo vseh stekloljubcev slanoljubne rastline rade počno prav to, kar veli njihovo ime. Ljubijo sol, natrijev klorid. In prav ta sol je tista, ki ima ključne lastnosti zniževanja tališča silicijevega dioksida oziroma kremena. Ključno se natrij lahko veže samo na en sam silicijev atom in s tem prepreči nadaljevanje običajne kristalne strukture kremena, kar poruši običajno trdno kristalno premreženje kremena. Zaradi dodatka soli torej nastanejo krajše verige silicijevega dioksida, ki pa potrebujejo manj energije oziroma toplote, da se razdrejo. Posledično se temperatura tališča zniža s tisoč 700 stopinj Celzija na obvladljivih tisoč stopinj, kar pa je bilo prazgodovinskim pečem dosegljivo.
Natrij pa se ni skrival zgolj v tkivih nič hudega slutečih slanuš, temveč tudi v mineralnih nanosih. V osušenih jezerih Egipta, do katerih so zahajali stari Egipčani, se nahaja prav posebna zmes mineralov, imenovana natron. Sestoji iz nekaj natrijevega hidrogenkarbonata oziroma navadne sode bikarbone in večinsko natrijevega karbonata, ki vsebuje en vodikov atom manj od hidrogenkarbonata. Natron iz istoimenske doline, po kateri je ime dobil tudi sam kemijski element natrij, so stari Egipčani med drugim uporabljali tudi pri procesu mumifikacije. Okoli leta 800 pred našim štetjem pa so stari Egipčani namesto pepela slanoljubnih rastlin s kremenom začeli mešati natron in tako ustvarili natronsko steklo.
Ko je izdelava natronskega stekla okoli leta 800 našega štetja iz neznanih razlogov zamrla, so se steklarji vrnili k taljenju kremena s pomočjo rastlinskega pepela, le da so tokrat pepel pridobivali iz olesenelih gozdnih dreves. Drevesni pepel je vseboval veliko kalija, ki deluje podobno kot natrij in kremenu zniža tališče. Takšno steklo zato imenujemo kalijevo steklo oziroma gozdno steklo, saj je narejeno iz v vodi raztopljenega in obarjenega pepela gozdnih dreves, imenovanega pepelika.
A danes se bomo osredotočili predvsem na same začetke steklarstva in stekla na Slovenskem. Zato se z doktorico Petro Stipančić vrnimo nazaj v prazgodovino.
Čez širno morje se je širila prazgodovinska kristalna trgovina stekla. Steklo je na naše ozemlje verjetno prihajalo v obliki velikih neobdelanih kosov surovega stekla, ki so izgledali kot kosi neobdelanega jekla. Širno trgovanje naših krajev z Mediteranom pa ni nakazano zgolj v pestrem naboru predmetov, najdenih na Slovenskem, temveč tudi v sami sestavi stekla. Sestava nam pove veliko o trgovinskih tokovih, izvoru stekla in starodavnih gospodarstvih. Če na primer ugotovimo, da je steklo kalijevo, in smo poslušali oddajo, nam je seveda takoj jasno, da je najverjetneje staljeno s pomočjo pepelike iz Srednje Evrope. Če pa naletimo na natrijevo steklo, je njegova zibelka rahlo širša, torej je njegov izvor bolj raznolik. Lahko gre bodisi za staroegipčansko natronsko steklo bodisi za steklo iz pepela slanoljubnih rastlin.
A nič ne dé, tudi to nam ne bo ostalo skrito. Z uporabo sodobnih analitskih metod lahko določimo tudi izvor natrijevega stekla. Natronsko steklo namreč vsebuje manj kot 1,6 odstotka magnezijevega oksida in manj kot en odstotek kalijevega oksida. Če pa je magnezijevega oksida več kot 2,2 odstotka, je steklo po vsej verjetnosti napravljeno s pepelom slanoljubnih rastlin, kar je precej pogosto pri mozaičnih jagodah z očesci. Podobne zanimivosti lahko razberemo tudi iz sestave mlajšega stekla. Iz razmerja med stroncijevimi in neodimovimi izotopi v rimljanskem steklu lahko na primer izvemo, v katerem delu Sredozemlja je bilo narejeno. Razmerje med izotopom stroncija-87 in stroncija-86 namreč narašča od vzhoda Mediterana proti zahodu. Nasprotno pa od zahoda proti vzhodu narašča odstopanje od povprečnega razmerja med neodimovima izotopoma 143 in 144.
Z analizo sestave stekla lahko ločimo tudi med dvema največjima območjema proizvodnje stekla v času Rima pa vse do pozne antike – območjem Egipta in Palestine. Daleč v osrčju etiopskega višavja, med vulkanskimi kamninami, izvira mogočna reka Nil. In s svojim mogočnim tokom s seboj iz svoje vulkanske zibelke nosi velike količine težkih elementov, kot so titan, železo in cirkonij. Ko jih Nil v svoji delti odloži v morje, jih pograbijo tokovi, ki tečejo v nasprotno smer urinega kazalca, in jih nesejo na vzhod na obale Palestine. A težki elementi se na poti do tja že dokaj razredčijo, zato v palestinskem pesku prevladujejo lažji elementi, kot so aluminij in kalij, v Egiptu pa ostajajo težji.
Da se sploh lahko pozabavamo s sodobnimi analitskimi metodami, pa je prazgodovinsko steklo moralo k nam sploh prispeti. Gonilo železnodobne trgovine razjasni doktorica Petra Stipančić.
V današnjem svetu ponaredkov se sliši skoraj bogokletno okoli vratu nositi navadno steklo. Prejkone je steklo samo po sebi uporabljeno kot ceneni ponaredek krvavih biserov. Ker se s steklom torej poredko kitimo, nas je zanimalo, s čim zares povezujemo steklo dandanes. In nihče ne ponudi boljšega odgovora kot ničhudega sluteči mimoidoči z ulic Novega mesta in Ljubljane.
A mnogo drugačna je bila naloga stekla v prazgodovini.
Sijoče biserna, kovinsko zelena, škrlatno rdeča – ljudje smo ustrojeni po živalskem kopitu in tudi privlačijo nas različne barve. Že surovo neobdelano steklo vsebuje mnogo primesi, od katerih ima največji vpliv železo, ki steklo obarva rahlo modro ali zeleno. Prazgodovinski ljudje so kar hitro ugotovili, da lahko z dodajanjem najrazličnejših primesi in drugimi postopki steklu spreminjajo barvo, in odprl se jim je svet nakita.
In steklo zasije v vseh svojih barvah. Vsak kos v sebi torej nosi zgodbo o svojem potovanju. Od svoje zibelke, živahne trgovine, vrlih, veščih mojstrov do čudovitih steklenih jagod ali celo do umetelno okrašenih okraskov v obliki ovnovih glavic, katerih kompleksnosti še danes ne moremo poustvariti. Tako se v vsaki jagodi, in morebiti v vsaki črepinji, skriva zgodba ter morda celo trenutek za premislek.
Pa čeprav si včasih morda mislimo, da smo nerjaveče jeklo, ki kljubuje toku časa, in da smo vrh zgodovine, smo morda sila bolj podobni steklu. Staljeni iz istih steklenih gomoljev in čeprav pisani in čudoviti, v resnici veliko bolj krhki, kot bi si priznali sami. In čeprav je steklo material, ki ga zlahka prezremo in je pravzaprav ustvarjen prav za to, da ga ne vidimo, nas obdaja povsod. In z njim zgodovina. In če se ne mislimo nikdar ozreti nazaj in se iz nje kaj naučiti, nam pravzaprav ostaneta le dve možnosti. Mi smo steklo. Lahko postanemo čudoviti mozaični vitraži ali pa se izgubimo v črepinjah.
Steklo je uzrl Vidra.
Urednikoval je LukaS.
Lektorirala je Tina.
Tehniciral je Selile
Brala sem Premica.
Viri:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Natron
Stekleni svetovi = Glass worlds / [avtorji besedil Mateja Kos ... [et al.] ; urednica Petra Stipančić ; prevod v angleški jezik Amidas, Irena Lazar, Žiga Šmit ; fotografije Borut Križ ... [et al.] ; risbe Anđelka Fortuna Saje, Dragica Knific Lunder, Ferdinand Tancik]
https://www.youtube.com/watch?v=VwRLIt6jgdM&t=161
Dodaj komentar
Komentiraj