»Kaj je ime? To, čemur vrtnica pravimo,
z drugim imenom dišalo bi prav tako sladko.«

(William Shakespeare)

Pred kratkim sem se znašla v zanimivi situaciji in sicer sem se morala po dolgem času zopet vprašati, ali sem feministka. Vprašanje, ki bi potencialno lahko obrnilo na glavo to celotno rubriko, se mi je porodilo na nedavni feministični konferenci, ki ga je v Celovcu organiziralo mednarodno združenje Simone de Beauvoir. Eden izmed številnih panelov je bil posvečen tudi predstavitvi zbornika z naslovom: Texts and Contexts from the History of Feminism and Women's Rights: East Central Europe, Second Half of the Twentieth Century. Če vas je naslov zbornika uspaval že po prvih parih besedah, popolnoma razumem. Mene je sprva tudi. Na srečo sem ostala na panelu dovolj dolgo, da sem ugotovila, da gre za izjemno raziskovalno delo, ki je nastajalo 10 let, in se je posvetilo iskanju manj znanih feminističnih tekstov iz post-socialističnih držav (torej Jugoslavija, Slovaška, Češka, Albanija, Poljska, itd.). Cilj zbornika je bil pokazati, da se ti teksti po svoji kvaliteti in pronicljivosti zlahkoto primerjajo (in pogosto tudi presegajo) s takratno zahodno teoretsko produkcijo, pa se zaradi svoje lokalnosti in geopolitičnih razmer nikoli niso prebili do širše svetovne javnosti. Avtorice zbornika so še pojasnile, da so v naslov poleg »feminizma« dodale izraz »ženske pravice« zato, ker se številne avtorice prispevkov v zborniku niso definirale kot feministke oziroma so to oznako zavračale kot uvožen zahodni izraz. Da ima feminizem med borkami za pravice žensk v nezahodnih državah status nečesa tujega in uvoženega, ni nič novega. Me je pa začelo zanimati, ali je nemara napočil čas, da mu v duhu vse večjega ponovnega usmerjanja v lokalnost, tudi »v naših koncih« poiščemo bolj domač izraz? 

Za začetek si na hitro poglejmo zgodovino nastanka izraza oziroma pojma »feminizem«. Z jezikovnega vidika beseda izhaja iz latinskega samostalnika »femina«, kar pomeni »ženska«, s pripono »-izem« (ki označuje prepričanje, prakso ali nazor) pa se je oblikoval pojem, ki se danes nanaša na gibanje za enakopravnost spolov in pravice žensk. Čeprav ideje o enakopravnosti žensk v človeški zgodovini segajo vse do antike, je sama beseda »feminizem« nastala v 19. stoletju v Franciji. Večina  zgodovinskih virov je avtorstvo besede dolga leta pripisovala francoskemu filozofu in utopičnemu socialistu Charlesu Fourierju. V enem izmed svojih esejev naj uporabil izraz »feminizem« (»féminisme«), ko je trdil, da je stopnja družbenega napredka odvisna od stopnje svobode, ki jo uživajo ženske. Kasneje se je izkazalo, da to misel sicer res zapisal v svojem najpomembnejšem delu z naslovom Teorija štirih gibanj in splošnih usod, vendar izraza kot takega ni skoval. Kljub temu se mu je v številnih učbenikih in enciklopedijah desetletja napačno pripisovalo avtorstvo izraza.

Kot uradno zapisana beseda se feminizem prvič dokazljivo pojavi v dveh povsem nepolitičnih kontekstih. V medicini ga je leta 1871 v svoji doktorski disertaciji o motnjah v razvoju moških teles uporabil študent medicine Ferdinand-Valère Faneau de la Cour. Izraz je uporabil za poimenovanje medicinske diagnoze moških, pri katerih so se zaradi tuberkuloze razvile domnevno »ženske« telesne ali osebnostne značilnosti. Na literarnem področju je besedo uporabil pisec Alexandre Dumas mlajši (znan predvsem kot avtor knjige Dama s kamelijami) v satiričnem pamfletu »L'Homme-femmee« (»Moški-Ženska«). Z besedo je negativno označil moške, ki so podpirali zahteve žensk po enakopravnosti, ter se ob tem ponorčeval iz vsesplošnega »pomehkuženja« družbe.

 V pomen, kot ga poznamo danes, je izraz medicini in satiri iztrgala francoska sufražetka in aktivistka Hubertine Auclert. Leta 1882 jo je uporabila v svoji reviji »La Citoyenne« (»Državljanka«), ko je francosko družbo pozvala k politični in pravni emancipaciji žensk. Iz Francije se je pojem hitro razširil - najprej je dosegel Veliko Britanijo, že nekaj let kasneje pa tudi ZDA. Vendar so bile že takrat številne zgodnje borke za pravice žensk, tj. sufražetke, zadržane do tega izraza, saj se jim je zdel preveč radikalen, filozofski in predvsem »tujeroden« (torej uvožen »od zunaj«). Raje so uporabljale bolj pragmatične opise, kot sta »žensko gibanje« ali »boj za žensko volilno pravico«.

Še večji razkol med tistimi, ki so izraz posvojile, in tistimi, ki so bile do njega zadržane, je nastal v 60. in 70. letih 20. stoletja, torej med drugim valom feminizma. Temnopolte aktivistke v ZDA so opozorile, da mainstream feminizem osredotoča predvsem na težave belih, premožnih žensk. Zato je pisateljica Alice Walker leta 1983 skovala alternativni izraz »vomanizem« (»womanism«). Izraz je bil ustvarjen z namenom, da bi zaobjel boj žensk, ki se ne borijo le proti seksizmu, ampak tudi proti rasizmu in razrednemu zatiranju. Ob tem ni odveč opozoriti, da je za mnoge aktivistke v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki izraz »feminizem« dolgo časa imel (in ga ima včasih še danes) grenak priokus zahodnega imperializma in kolonializma. Številne afriške teoretičarke so zato razvile koncepte, kot je npr. »nego-feminizem« (feminizem pogajanja in kompromisa) ali »stiwanizem«. Ti feminizmi poudarjajo sodelovanje, materinstvo in skupnost, namesto individualizma, ki ga pripisujejo zahodnem feminizmu. V Latinski Ameriki se je razvil močan »avtonomni feminizem« in kasneje »skupnostni feminizem« (»feminismo comunitario«), ki pravice žensk tesno povezuje z obrambo domorodne zemlje, narave in bojem proti kapitalizmu. Potreba po iskanju lokalnega izraza in forme feminizma je izhajala tudi iz dejstva, da so lokalne oblasti in konservativne skupine v teh državah borke za pravice žensk pogosto diskreditirale, češ da so »feministke«, kar naj bi pomenilo, da so se prodale zahodnim vrednotam in uničujejo domačo kulturo ter družino.

Podoben odnos do feminizma poznamo tudi na naših koncih in v drugih državah nekdanjega socialističnega bloka. Socialistični režimi so uradno razglasili, da je »žensko vprašanje« rešeno z zakonsko enakopravnostjo, pravico do dela in splava. Izraz »feminizem« je bil pogosto označen za »buržoaznega« in nepotrebnega, saj naj bi razdeljeval delavski razred na moške in ženske. Kljub temu so se v 70. in 80. letih pojavile prve neformalne feministične skupine, ki so izraz ponosno prevzele, saj so ugotovile, da zakonska enakopravnost še ne pomeni dejanske enakopravnosti v družini in zasebnem življenju.

Danes sodobne aktivistke po vsem svetu izraz »feminizem« vse bolj sprejemajo, vendar z jasnim poudarkom, da ne obstaja samo en, »pravi« feminizem, temveč feminizmi v množini, ki spoštujejo kulturne, rasne in ekonomske razlike med ženskami. Pomislila sem na razvoj mojega odnosa do besede feminizem. Najprej sem se tudi sama izraza hudo otepala, potem pa sem ga sprejela, saj sem spoznala, da je identifikacija s tem izrazom ključnega pomena za moje politično delovanje. Sedaj pa sem razmišljala, ali je prišel čas za novo stopnjo razvoja mojega feminizma in sem - tako kot kača menja svojo pretesno kožo - , pripravljena na nov izraz. Zato sem avtorice zbornika vprašala, ali so nemara pri svojem raziskovanju tekstov naletele na kakšne zanimive lokalne oziroma regionalne izraze za feminizem, ki bi lahko zamenjali t.i. »uvožen« izraz. Na to mi je ena izmed avtoric pomenljivo odgovorila, da se pri feminizmu vedno zdi, kot da prihaja »od zunaj«, obenem pa je vedno izredno lokalen in ga je kot takega potrebno pripoznati. Ne kot nekaj uvoženega, temveč kot avtentični odgovor žensk »tukaj in zdaj« na njihove realne potrebe.

Po panelu je sledil nastop slovenskega feminističnega pevskega zbora Z’Borke. Njihovo poimenovanje je pravzaprav neke vrste odgovor na moje vprašanje, saj so v lastnem jeziku in geopolitičnem prostoru ustvarile ime, ki odraža tako lokalni kot širši kontekst njihovega boja. Zato sem tudi sama napela možgane in poskusila skovati »naš« izraz za feminizem. Recimo … ženskizem ali pa … ženobojstvo ali pa … ženskopravje … mogoče osvoboženje … nekaj v tem stilu. Vem, zvenijo [ugh]. Obenem sem se spraševala o smiselnosti mojega početja, saj je nelagodje do izraza »feminizem« tudi posledica ponotranjenega patriarhata in z njim odpora do feminizma kot takega. Posvojitev tega izraza za svojega, takorekoč njegova pozitivna apropriacija, je - kot že omenjeno -  ključni del boja za pravice žensk.

Vseeno sem se v preteklih dneh sem pa tja še poigravala z skovankami, dokler mi ni kapnilo, da odgovor čisto enostaven. Samo še strešico potrebuje, da pod njo zaobjame vse lokalne feminizme, vse regionalne ženske boje. In tako je nastala - ž’borba in ž'borke. Simpl. 
Ne vem, meni je zaenkrat všeč, upam, da tudi Z’Borke ne zamerijo, da sem se malo pošlepala preko njih. Bomo videle, kako se izraz usede do prihodnje sezone. Do takrat pa ostajam feministka, ž’borka in zdrmana - Klara.