V Golobovi senci
Po dobrem mesecu teroriziranja bralcev Mladine s strani novoizvoljenega premierja Janeza Janše in vodje pošpricane opozicije Zorana Stevanovića je odvoljeni nekdanji premier Robert Golob napovedal ustanovitev vlade v senci, ki bo predstavljala alternativo politiki trenutne vlade. Dejal je, da »obstaja resna potreba po tem, da se ljudem predstavi alternativa z boljšimi, bolj strokovnimi in bolj vsebinskimi predlogi.« Ocenimo ob tej priložnosti, kako resno lahko potrebo po alternativi zadovolji senčni premier.
Ko na primer gledamo poročanje o Stevanoviću in neumnostih, ki jih kvasi v vsak mikrofon, ki ga zagleda, človeku hitro pride na pamet prvak Levice Luka Mesec. Čeprav njegove neumnosti niso bile tako pogoste in tako kolosalne kot tiste, ki jih naumi bivši tovariš miličnik Stevanović, je vloga obeh v medijih močno podobna. Mediji, ki so bili nenaklonjeni režimu tovariša Goloba, so na vse pretege delali škandal iz vsega, kar je storil Mesec, najekstremnejši levičar, nori maoist, ki vam bo obdavčil vikende, ukradel vaš drugi avtomobil in v ilegalo potisnil nedeljsko mašo. Mediji, ki so nenaklonjeni režimu gospoda Janše pa na vse pretege poročajo o vsem, kar stori Stevanović, najekstremnejši desničar, pokvarjen policist, ki bo državo spremenil v mašino za bogatenje poslovnih kolegov, zažgal neslovenske zastave in v ilegalo potisnil sobotno gledanje Kaj Dogaja. Seveda ne moremo v vseh pogledih enačiti Mesca in Stevanovića. Po svoji politiki, osebnosti in še čem sta si različna kot dve snežinki, toda za svoja premierja igrata podobno vlogo dvornega norčka za zabavanje do vlade kritičnih medijev. Trenutna vlada gospoda Janše se lahko po zgledu vlade tovariša Goloba izgovarja, da se vsi mediji preveč osredotočajo na posameznega poslanca, medtem ko oni kot dobri državniki trdo delajo za boga, družino, mirno domovino.
Podobnosti med obema vladama se ne zaključijo pri pristopu k odnosu z javnostjo. Tudi upravičevanje vladnih posegov temelji na istih ideoloških predpostavkah. Golobova vlada se je rade volje posluževala retorike »depolitizacije« in jo legitimirala kot retorično taktiko, namesto da bi o čistkah janšističnih elementov v državnih institucijah govorila odprto. Da je »depolitizacija« brezvezno natolcevanje in prikrivanje, pa se spomnimo samo še levičarji. Da termin v splošni javnosti ni delegitimiran kot nategovanje naivnežev, pa je Golobovo darilo Janši, saj Golob ni bil pripravljen odprto zavreči praznosti retorike »depolitizacije«. Janševa vlada bo tako svoje čistke brez problema opravljala vsem na očeh, medtem ko bo vlada v senci temu lahko nasprotovala samo z jokanjem, da ne gre za »pravo« depolitizacijo, ki jo je bil sposoben opraviti le eden in edini Robert Golob.
Zgled uspešne legitimacije fašistične zakonodaje je Golob Janši postavil z brzinskim sprejemanjem tako imenovanega Šutarjevega zakona. Retorika o urgentnosti interventnih zakonov in sklicevanje na nesposobnost prejšnjih vlad je že pogreta taktika, Slovenska demokratska stranka tukaj zgolj posnema sodobne nauke mojstrov Gibanja Svoboda, potem ko so med prejšnjo Janševo vlado urgentne intervencije nazadnje morali upravičevati s korono. Slednje jim sedaj ne bo uspelo, saj bi za to morali povprečnega volilca Resni.ce prepričati o obstoju korone kot nečem, kar ni ustvaril Bill Gates, da bi izbrisal človeštvo.
Kontinuiteta je vidna tudi v politični usmeritvi vlade. Je že res, da trenutna vlada odstopa od mnogih polovičarskih načrtov Golobove vlade, toda v marsičem ohranja isto smer pod bolj odprto desnim vodstvom. Še malo lepše se bo godilo upokojencem, ki jim bodo ponovno nižali položnice in višali dohodke skozi razne sklade. Kulturnike je zajebal že Golob s tem, da se je njegova vlada osredotočala zgolj na že brez dodatkov k pokojninam nagrajeno elito, povprečni samozaposleni v kulturi pa so životarili in bodo životarili tudi pod Janšo.
Pokojninska reforma je bila zajeten bonbonček za delodajalce in kapitaliste, ki so jih močno užalili polovičarski poskusi podkupovanja delavstva prejšnje vlade. Golobova vlada je v znak sprave in sodelovanja s kapitalom tako pripravila mojstrski zajeb delavstva, Janševa vlada pa je že pred uradnim prevzemom funkcije delodajalcem obljubila nadaljnje »bonbončkanje« z napovedanim omnibus zakonom za »razvoj« Slovenije. Da o obojestranskem prilizovanju Natu in orožarskim lobijem z obljubami o širitvi tako imenovanega »obrambnega« proračuna sploh ne govorimo.
Nastop četrte vlade Janeza Janše tako ni neka nepredstavljiva rušitev ustaljenega reda slovenske politike. Kljub Stevanovićevim idiotizmom in protidelavskim omnibus zakonom moramo sprejeti, da je temelje za trenutno vlado postavila prejšnja. Tako je v resnici Janša senca Goloba in vseh novih obrazov pred njim.
Dodaj komentar
Komentiraj