Olajševalna okoliščina kurca
Pred dvema mesecema je stranka Socialnih demokratov vstala iz kome in se po tem, ko je njihov nekdanji vodja poslanske skupine Jani Prednik odletel s stolčka zaradi obtožbe nasilja nad partnerko, usmerila v reformo kazenskega zakonika. Ne le to, stranka SD se je posvetila dejansko problematičnemu in reforme vrednemu delu zakonika: lotili so se redefinicije umora.
Kazenski zakonik v poglavju, ki opredeljuje kazniva dejanja zoper življenje in telo, trenutno ločuje med ubojem, ubojem na mah in umorom. Kot umor je v 116. členu prepoznan odvzem življenja na grozovit ali zahrbten način, med drugim zaradi kršitve enakopravnosti, iz morilske sle, iz koristoljubnosti, zato, da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, zaradi maščevanja ali pa z dejanjem, storjenim v hudodelski združbi. SD v noveli kazenskega zakonika predlagajo novo točko 116. člena, ki bi razširila definicijo umora. Predlagajo, da se kot umor kvalificira tudi odvzem življenja zaradi stopnjevane čustvene, spolne ali druge fizične zlorabe v družinski ali drugi trajnejši skupnosti ali po razpadu takšne skupnosti.
To v osnovi ni slaba ideja. Besedilo, ki ga predlagatelji iz SD uporabljajo, je preslikano iz poglavja v kazenskem zakoniku, ki definira nasilje v družini. Na ta način bi se definicija umora lažje aplicirala na umore, ki so storjeni v okviru družine in partnerskih odnosov. To ni slabo, ravno nasprotno. Kar je slabo, je to, kdaj reforma prihaja, zakaj prihaja šele zdaj in kako skopa in skoncentrirana na le eno področje je.
Ne bivša vlada Roberta Goloba ne nova vlada Janeza Janše nista in ne kažeta nobenih želja ter namer po celostni obnovi kazenskega zakonika, še posebej ob umorih, poskusih umorov, posilstvih in drugih spolnih napadih. Med ponesrečenimi pokojninskimi reformami in jebanjem javnega zdravstva za to niso in očitno tudi ne bodo zares imeli časa. Namesto tega naši zakonodajalci pričakujejo, da bomo zadovoljni z malim: z majhno spremembo, ki jo je skupaj na papir vrgla parlamentarno oslabljena stranka, ki je prej štiri leta politično komirala.
S tem minimumom nikakor ne smemo biti zadovoljni. V slovenskem političnem prostoru očitno obstaja vsaj trohica volje po reformi določb kazenskega zakonika, ki zadevajo nasilje v družini, femicid in spolno nasilje, torej tip nasilja, ki je praviloma uperjen predvsem proti ženskam. Kljub temu je ta volja močno omejena na majhno skupino ljudi z omejeno močjo, katerih namere se v sklopu okoliščin v najboljšem primeru zdijo vprašljive, v najslabšem pa kot damage control. Dejstvo je, da v slovenskem parlamentu ni nuje po korenitih spremembah obravnave storilcev praviloma protiženskih kaznivih dejanj. Pa bi morala biti.
V resnici so korenite rešitve veliko enostavnejše in dostopnejše, kot se ljudje radi pretvarjajo, da so. Torej: What is to be done? Če pogledam čez palec in se osredotočim zgolj na problematično obravnavo posiljevalcev v kazenskem zakoniku, mi na pamet takoj prideta dve enostavni rešitvi. Prvič, treba je ukiniti pogojne kazni. Drugič, ukiniti je treba olajševalne okoliščine za storilce posilstev.
Posvetimo se najprej problematičnosti pogojnih obsodb za posiljevalce, ki so izrečene približno polovici vseh obsojenih za posilstvo. Pogojna obsodba se sme izreči, če je sodišče storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen. V tem primeru bi bilo treba ali zvišati najnižjo stopnjo predpisane kazni za posilstvo ali ukiniti možnost pogojne obsodbe.
Zakaj? Zato, ker je pogojna obsodba posiljevalca že v svoji naravi in po lastni definiciji ne le sporna, temveč protivna. Sodišče namreč pogojno obsodbo izreče glede na »osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil«. Kako lahko na podlagi osebnosti posiljevalca sklepamo, da v prihodnje ne bo posiljeval? Govorimo o paradoksih, ki so tako očitni, da se o njih zdi nesmiselno logično dekonstruirati. Dejanskost, v kateri živimo, je bolj ali manj distopična: živimo v državi, ki odgovornost za preprečevanje kaznivih dejanj spolnega nasilja polaga v roke posiljevalcev.
Mojca M. Plesničar z Inštituta za kriminologijo je za portal N1 lani razložila, zakaj so se pogojne kazni sploh začele izvajati. Kot novost so se pogojne obsodbe začele uvajati približno deset let nazaj s ciljem večje ekonomičnosti sodnega postopka, ki ga dela hitrejšega in cenejšega. Čeprav je do neke mere res, da skrajšanje sodnega postopka zmanjša retravmatizacijo žrtev, si je težko predstavljati, da si žrtev v zameno za to želi sobivati v isti družbi s svojim posiljevalcem. Naša država torej pri tem, ko meče keš za bullshit, varčuje na žrtvah.
Ustavimo se še pri komentarju sodnika Borisa G. Hrovata glede pogojnih kazni, ki so pogosto izrečene posiljevalcem. V izjavi je poudaril, da morajo biti pogojne kazni »vedno vezane na konkretne ugotovitve« in na »pozitivno prognozo«. Dodal je tudi, da se pri tem upošteva, ali je bilo posilstvo »enkratni zdrs« in »mladostna nepremišljenost«. Očitno je, da mnogi slovenski sodniki menijo, da je posilstvo moč pripisati nečemu tako banalnemu, kot je »mladostna nepremišljenost«. Dokler o kaznih za posiljevalce odločajo moški, pijani na njim instinktivni antiženski oziroma obče patriarhalni ideologiji, je to pač rezultat.
To nas pripelje do naslednjega problema, in sicer do uporabe olajševalnih okoliščin za prisojanje nizkih kazni posiljevalcem. K temu pomembno prispeva sterotipizacija žrtev, ki se ne dogaja le s strani pravne obrambe storilca, kot bi to lahko naivno pričakovali. V dveh primerih posilstva v letu 2015 so sodišča štela, da je žrtev prispevala k izvršitvi kaznivega dejanja posilstva zato, ker se po mnenju sodišča »ni vedla samozaščitno« oziroma »ni bila dovolj previdna«. Sodišče je kot olajševalno okoliščino upoštevalo »znaten oškodovankin prispevek, da se je storilec sploh znašel v situaciji, v kateri je dejanje lahko izvršil, saj je sama v zgodnjih jutranjih urah vinjena prišla s storilcem v njegovo stanovanje«. Sodišče je dejansko trdilo, da je žrtev tista, ki je storilca postavila na kraj in v čas zločina.
To ni osamljen primer. Podobna dikcija se je zaznala še v enem primeru posilstva, kjer je sodišče ocenilo, da je h kaznivemu dejanju prispevala oškodovanka, »ki bi se kot odrasla oseba morala zavedati odgovornosti za lastno varnost, v nasprotju s tem pa se je spravila v hudo vinjenost in se tudi zaradi lastnega ravnanja izpostavila nevarnostim, ki se ji v takšnem stanju lahko pripetijo«.
Čeprav sodišča v omenjenih dveh primerih niso popolnoma upravičila posilstva s stereotipizacijo, so ti stereotipi dejansko bili upoštevani kot olajševalne okoliščine za storilca. To je v obeh primerih rezultiralo v nižji kazni za storilca. Na tej točki se bom vzdržala argumentiranja razlogov, zakaj je slednje zelo milo rečeno fucked up.
Pojdimo raje naprej: naša sodišča za olajševalne okoliščine ne štejejo le neodgovornega ravnanja žensk, temveč tudi depriviligiranost sodobnih moških. V enem od primerov je bila kot olajševalna okoliščina za nižjo kazen uporabljena naslednja dikcija: »Olajševalno je, da je dejanje storjeno v potešitev spolnega nagona, saj je storilec že dlje časa sam, v teh pogojih nima redne možnosti po realizaciji naravnih nagonov in je v prvi vrsti zato podlegel skušnjavi.« V naši državi je to, da imaš kurac, očitno zadostna olajševalna okoliščina.
Olajševalna okoliščina v še enem primeru je bila tudi to, da posiljevalec »ni imel urejenih življenjskih razmer, ki bi mu omogočale družinsko ali kakršno koli skupno življenje, ni imel rednih prihodkov, pa je živel priložnostno, od danes na jutri, kakor je tudi pristopal k spolnosti«. Tudi to, da si luzer, je v naši državi očitno zadostna olajševalna okoliščina – s predpogojem, da seveda imaš kurac.
Ženske nismo manjšinska skupina. Smo polovica prebivalstva. Obnašanje, kot da so »naši problemi« le naši in nekaj izoliranega in deviantnega, ni le ogabno, temveč tudi nadvse naivno. Manjko politične volje za spremembe, ki bi izboljšale ženski vsakdan, je pravzaprav neverjeten: zakonodajalci imajo čas se kregati o tem, ali si sto Prešernovih nagrajencev zasluži višje penzije ali ne, čas imajo deliti predvolilne bonbončke, čas imajo metati keš v zrak za daddyja Rutteja. Nimajo pa časa poskrbeti, da so posiljevalci tam, kjer bi morali biti. Nasilje, ki ga nad nami sistematično izvajajo moški, za elito ni nekaj, kar se znajde na prioritetni listi. To so člani SD tudi navedli kot razlog, zakaj reforme kazenskega zakonika niso vložili še v svojih boljših časih, ko jih je med posedanjem v koaliciji še vodil Jani Prednik.
Ob slednjem se raje ne bom preveč ustavljala. Rekla bom le to, da se parlamentarne stranke z nasiljem nad ženskami vsaj večinoma ne ukvarjajo. Stranka SD se z njimi ukvarja po liniji najmanjšega odpora. Zakaj je SD edina stranka, ki se v zadnjem času ukvarja s področjem nasilja nad ženskami, je zaenkrat še skrivnost, kdo pa se bo prvi posipal s pepelom, bo jasno po najavi mestnosvetniških kandidatur.
Dodaj komentar
Komentiraj