Obdukcija zaporniške ptice
V petek je parlament za novega predsednika vlade pričakovano izvolil Janeza Janšo. Za še isto dopoldne reaktivirane kolesarje Jaše Jenulla je razlog jasen. Za poraz je kriva izdaja, prelomljene obljube, dane njim, ki jih ne bi nikoli volili. Največji veleizdajalec svojih nevolivcev je prvi med špricanimi Zoran Stevanović, ki si z overjeno antijašistično izjavo briše rit. Njegov tovariš v podlosti je kakopak Anže Logar, ki je obljubljal sodelovanje v vladi samo pod pogojem, da se vanjo včlani še vsaj ena leva stranka, če to seveda ne bo ravno Levica. Ameriška demokratska stranka, najstarejša še aktivna politična stranka na svetu, je dan prej v drugem smislu besede izdala svoje dolgo skrivano obdukcijsko poročilo o porazu na predsedniških volitvah leta 2024. Napisano je tako slabo, da se je predsednik stranke Ken Martin od njega takoj distanciral, čeprav je za njegovo kvaliteto gotovo glavni krivec. Kako lepo sta se poklopili nesreči malih in velikih demokratov male in velike države! Naredimo po tem dobro tempiranem navdihu še mi obdukcijo poraženega premierja Roberta Goloba. Večjih neumnosti tako ali tako ne moremo zapisati.
Čeprav se je Golobova vlada res prva lotila nekaterih zadev, kot je niso mogli prehvaliti v njenem trobilu Mladini, je bilo to premalo in prepozno. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je res ukinila, ni pa hkrati uvedla progresivnega določanja višine prispevka, tako da gre za polovičarski ukrep. Na referendumu propadla ideja o izjemnih dodatkih k pokojninam za izjemne dosežke v kulturi je bila zgolj simbolični signal zavezništva s kulturniki, izbranimi sovražniki Slovenske demokratske stranke. Zaradi elitistične zasnove predloga neizjemna večina zaposlenih in samozaposlenih v kulturi materialne koristi ne bi imela.
Kar se tiče gradnje več tisočih javnih najemnih stanovanj, odhajajoče vlade niti ne moremo pohvaliti s polovičarstvom. Lahko smo zgolj skupaj s pisci Mladine presrečni, da se je problema megleno zavedala. Višanje obdavčitve najemnin je na koncu služilo kot izgovor lastnikov za višanje najemnin. Pri davku na nepremičnine ni vztrajala. Tudi zgrajena javna najemna stanovanja ne bi pomenila ničesar, ker v sistem njihovega podeljevanja vlada ni posegala na ta način, da bi ta predstavljala alternativo zasebnemu trgu. Je pa s spremembami stanovanjske zakonodaje omogočila uporabo javnih stanovanj kot kadrovskih, s čimer je njihovo socialno funkcijo oslabila. Mladi po zadnjih štirih letih tako nimajo posebnih razlogov za optimističen pogled v prihodnost. Se je pa pred volitvami Golob hvalil s tem, kako je vlada znižala položnice za upokojence, ki so itak najbolj politično scrkljana sekcija prebivalstva v Sloveniji pa i šire.
Nobeni ukrepi niso bili tako ambiciozni, da bi se kljub občasnim protestom pokazal velik antagonizem z deklariranim socialnim namenom vlade nasprotnimi silami, naj bodo to delodajalska združenja, kmečka združenja, gospodarska zbornica, nepremičninarji, zdravniški sindikat Fides, ali katoliška Cerkev. V določenih primerih, na primer pri pokojninski reformi, je bila vlada celo ponosna, če lahko z njimi sodeluje. Morda disidentski sindikati res niso uspeli prepričati večine o škodljivosti pokojninske reforme. Toda, kdor je skupaj z njegovo kmalu nekdanjo ekselenco ministrom Mescem v reformi prepoznal dober in realističen kompromis, v njej gotovo ni prepoznal borbenosti za delavske pravice, ki je Mesec tudi ni oglaševal. Z bolj ambicioznimi ukrepi bi vlada poleg nujnega dokazovanja svoje naprednosti državljanom tudi takratno opozicijo izzvala, da se izkaže kot sovražnik vsega, kar vlada dela za narodov blagor, in si naredi antikampanjo. Ampak antagonizacije se liberalni blok dejansko boji, svoj strah in kolaboracionizem pa ima za vrlino, tako da janšizem kritizira zaradi agresivnosti same, ne pa na podlagi vsebine in namena napadov ter izbire tarč.
In ker se je vlada antagonizacije bala, tudi ni sprovedla protinapada po janšističnem napadu na institucije, proti kateremu so antijanšistične stranke protestirale v opoziciji. Svoje delovanje je sabotirala že s tem, da je dejanšizacijo poskusila zapakirati kot depolitizacijo, s tem pa med drugim mimogrede spromovirala avtonomno paravojsko kot ideal za policijo. Naivna ideja, da je nespodobno izvajati kontračistko, potem ko je po svoje kadriral predhodnik, je pripeljala do konflikta med premierjem in policijskim ministrstvom. Tudi na javni radioteleviziji so tako imenovani janšistični kadri po sklicevanju na avtoritarno nespodobnost političnega kadriranja ostali. Mediji, ki še imamo neznano količino časa za pripravo na napad vlade v čakanju, tudi nismo dobili nobene zaščite od vlade v odhajanju. Medijski zakon je sprožil le debato o statusu influencerjev, ki je ministrstvo za kulturo očitno bolj zanimal od statusa neodvisnih medijev, tako da desničarjem ni bilo treba biti svojih bitk na posebno obsežni fronti. Sploh pa si ni zmogel nihče od članov vlade niti zamisliti ukrepov, ki bi dejansko spodkopali medijsko mrežo Slovenske demokratske stranke, pa čeprav so zanje to madžarski agenti. Njihov domet je grajanje sovražnega govora. Edino področje, kjer se vlada terorja ni bala izvajati, je politika do romske manjšine, torej v primeru, ko imajo z desnim blokom skupno tarčo.
»Vrlina brez terorja je nemočna« je izrekel Maximilien Robespierre, ki je ustoličil buržoazno oblast, da lahko danes reakcionarni buržoazni zgodovinarji pljuvajo po njem. Toda imel je prav. Ker ni bilo rdečega terorja, nas zdaj čaka beli teror, ki ga tudi po polnem mandatu svojih političnih nasprotnikov neranjene stranke nove koalicije izvajajo že pred razdelitvijo ministrstev. Desničarska koalicija predlaga spremembe zakona o delovnih razmerjih, ki bi ukinile obveznost odtegovanja članarin za sindikate neposredno od plač, kar je po razumevanju poslanke Svobode Nataše Avšič Bogovič kaznovanje sindikatov po madžarskem zgledu. Golob se je medtem pritožil, da mu na Svetu za nacionalno varnost Janša grozi z zaporom. Imel je priložnost, da se z grožnjo spopade s pozicije moči. Z interventnim zakonom za bogate in za razkroj, kot ga imenujejo v novi opoziciji, nova koalicija ni čakala niti na koalicijsko pogodbo in glasovanje o premierju. Bodočih žrtev belega terorja pa ni izdal Stevanović. Izdal jih je Golob, ki mu je bila borba zanje ali nezanimiva, ali prestrašna, ali oboje.
Dodaj komentar
Komentiraj