Mlada prodajalka Malaise takole šteje udarce, ki jih z belo rokavico, okrašeno s kristali, zadaja bogati poročeni ženski Angine, stalni stranki prestižne trgovine v Parizu. Angine je namreč kupila nemalo novih artiklov, ki skupaj stanejo 57 udarcev. Modrica na Angininem levem licu, ki je statusni simbol, postaja vedno bolj izrazita, iz nosu ji priteče kri. V črno-belem kadru je kri črnina, ki se razlije iz njenega svetlega nosu s sivimi lisastimi modricami.

Angine in Malaise sta protagonistki francoskega kratkega igranega filma Dve osebi izmenjujeta slino iz leta 2024, ki se mu bomo posvetile v tokratni Temni zvezdi. Režirala sta ga Natalie Musteata in Alexandre Singh, za kar sta prejela nagrado občinstva v Clermont-Ferrandu in letošnjega oskarja za najboljši kratki film. Delo je 36-minutna fikcija, ki postavlja nova pravila sveta, predvsem naslednji dve: prvič, valuta je udarec na levo lice – vožnja s taksijem denimo stane dve klofuti; drugič, poljubljanje je strogo prepovedano in kaznovano s smrtno kaznijo. V filmu lahko vidimo, kako osebam, ki so si izmenjevale slino, čez glavo nadenejo belo kapuco, jih zaprejo v svetel dolg zaboj in odpeljejo na množično grobišče. 

Omenjenima praviloma so podrejene še druge zakonitosti fikcijskega sveta: delavke si z ličili nanašajo senčilo na levo lice, da bi izgledale bogatejše, torej bolj pretepene. Da bi se osebe izognile poljubom, si ne umivajo zob, jedo surovo čebulo in uporabljajo česnove čigumije. Njihov zadah pa ob vstopu na delo preveri varnostnik.

Protagonistki Angine in Malaise manevrirata med pravili opisanega sveta – film spremlja deset dni izmenskega dela 25-letne Malaise v veleblagovnici, kjer se takoj naveže na stranko Angine. Malaise kot mlajša, tenkočutna in igriva očara Angine, ki trpi za bolečinami v hrbtu in živi turobno zakonsko življenje s hladnim možem, izdelovalcem krst. Kamera sprva z izmenjevanjem ptičje in žabje perspektive ustvarja jasno hierarhijo med protagonistkama, a sta že po nekaj prizorih njuna obraza posneta z iste perspektive. Njuna obraza se v kadrih postopoma zbližujeta. Njune ustnice so tako blizu, da se skoraj poljubita. V naslednjih dneh si obe očistita usta z mentolom in se podata na jalovo misijo izmenjevanja sline.

V današnji oddaji bomo film Dve osebi si izmenjujeta slino, ki smo ga uvodoma predstavile, obravnavale kot poetično reprezentacijo foucaultevske teorije oblasti, ki jo bomo v drugem delu oddaje aplicirale na kvirovski vidik. Čeravno lezbičnost zgodbe ni eksplicitno poudarjena v sami pripovedi, sta režiserja v intervjujih večkrat poudarila ta vidik filma in ga povezala z resničnim svetom naraščajočega sovražnega nasilja. Še preden razpremo pokvirjeni del oddaje, pa se posvetimo foucaultevski upodobitvi oblasti.

Michel Foucault je avtor več obrazov, ki se v zaporednih obdobjih razkrivajo v njegovih mnogih tekstih – je strukturalist, samooklicani marksist in nazadnje neoliberalist. Nekatera njegova dela so si med seboj tako različna, da so nekoliko protislovna, zato ni odveč namigniti, kam pes taco moli. V današnji oddaji se nanašamo predvsem na njegovo delo Nadzorovanje in kaznovanje iz leta 1975, v katerem francoski filozof nakaže strukturo oblasti sodobne družbe. Analizira predvsem reformo 18. stoletja, ki je po njegovi analizi sicer omilila surovost posameznih kazni, pa vendar obenem – ali pa ravno zato – ljudstvo kaznovala univerzalneje in bolj neogibno. Tako naj bi reforma kaznovalno oblast, citiramo: »globlje zarinila v družbeno telo«.1 Foucault analizira predvsem mikrofiziko oblasti in pokaže, kako se oblast zariva v vse pore življenja – čeprav deluje subtilneje, je celovitejša. 

Foucault moderno obliko oblasti imenuje disciplinska oblast – ta s svojimi tehnikami oblikuje posameznike oziroma poslušna telesa. Disciplinska oblast se od predmoderne, suverene oblasti razlikuje predvsem po svojih tehnikah: kazen v moderni dobi tako ne temelji več na spektaklu razčetverjena, temveč sloni predvsem na treh sredstvih, to so hierarhično nadziranje, normalizacijska sankcija in preizkus kot kombinacija obojega.2 Hierarhični nadzor je mašinerija nadzora, v kateri je posameznik stalno viden, sleherni pogled pa je v službi globalnega delovanja oblasti. Deluje hierarhično, torej ima vsak nadzornik svojega nadzornika, vsak opazovalec je hkrati opazovan. 

Drugo orodje oblasti, normalizacijska sankcija, zmanjšuje odmike od norme in je kot taka korektivna – primerja, hierarhizira in izključuje vedênja. Z eno besedo, normalizira. Toda obnašanja, ki jih tako kvalificira, so tista, ki se zaradi relativne nepomembnosti izmikajo velíkim kaznovalnim sistemom. V filmu Dve osebi izmenjujeta slino lahko denimo vidimo, kako družba z različnimi oblikami nadzora in družbenih praks spodbuja smrdljivost ust. To je sicer precej nepomembna gesta, ki – vsaj tako se zdi ob ogledu filma – ni neposredni objekt sankcij, a tako se ustvarja telesa, ki so v skladu s prepovedjo poljubljanja.

Ob reformi oblasti postaneta velika oblastna instrumenta torej nadziranje in s tem hkrati normaliziranje.3 Kako se v filmu Dve osebi izmenjujeta slino kaže normalizacija, bomo natančneje pogledale nekoliko kasneje. Zdaj pa se posvetimo predvsem hierarhičnemu nadzoru, ki je v filmu najizraziteje prikazan. V disciplinski oblasti postane hierarhično nadziranje del produkcijskega procesa in tako postane nujno specializirano osebje, ki ta nadzor izvaja.4 V filmu to mesto pripada predvsem varnostniku na vratih, ki je zadolžen za vohanje zadaha vseh delavcev – hierarhičnost nakaže že kadriranje z diagonalno kompozicijo, ki postavlja varnostnika višje, torej na superiorno mesto v kadru. Vsakodnevno preverjanje zadaha hkrati uteleša tudi foucaultevski koncept preizkusa, ki kombinira nadzor in normalizacijo: obenem nagrajuje telesa, ki izpolnjujejo normo, in nadzira odstopanja od norme. V svojem delovanju pa je ritualiziran.

Foucault v delu Nadzorovanje in kaznovanje razvije tudi svoj domala najpopularnejši koncept, ki ga je idejno prevzel od Benthama: panoptikon. Jeremy Bentham je izoblikoval arhitekturno zasnovo panoptikona kot popolni zapor, kjer je funkcija nadzora maksimalno ekonomizirana: en nadzornik lahko iz centralnega stolpa vidi vse zaporniške celice. Obenem pa zaporniki ne morejo videti nadzornika in tako ne vedo, kdaj jih opazuje in kdaj ne, torej morajo vedno ravnati, kot bi bili opazovani. Foucault to razširi v koncept panopticizma, ki ni več konkretna arhitektura, ampak družbeni model. Z analizo več totalnih ustanov in institucij pokaže, da je posameznik stalno viden in tako potencialno pod družbenim nadzorom. Posameznik tako opazuje samega sebe in se korigira. 

Panopticizem definira tudi pogled filma Dve osebi izmenjujeta slino. Večina dogajanja je posnetega ponoči v pariški veleblagovnici. V tej stavbi so trgovinice – vsaj glede na to, kar nam razkriva kamera – razporejene v okroglem stolpu, ki ima arhitekturno enake značilnosti kot Benthamov panoptikon. Iz enega dela stavbe lahko zlahka opazimo drugega, kar pokaže tudi pogled protagonistov: ko Malaise denimo išče svojo zategnjeno šefico, se ozre čez balkon in vidi, da se na nasprotnem koncu stavbe ukvarja z drugo stranko. Prosojnost prostorov je najbolj očitna v kadru začetnih prizorov, ko kamera pokaže vhodno stopnišče, od koder seže pogled do vseh višjih nadstropij in obratno. V domala vseh kadrih pa se v ozadju smukajo ljudje, torej je prostor v kadru vedno poln neznanih oči. Film paranoidno občutje opazovanosti še poveča s high-key svetlobo v veleblagovnici, torej z visoko osvetljenostjo celotnega kadra, ki izpostavi vse kotičke. 

Poleg specializiranega osebja, varnostnika, torej v skladu s Focaultem hierarhični pogled izvršujejo tudi druge osebe v družbi. V filmu protagonistko Malaise opazujeta predvsem star sosed in zagrenjena šefica, ki je nanjo ljubosumna. Film tako nekoliko reducira družbeni nadzor na nekaj oseb, ki so karakterno oslabljene oziroma vsaj antipatične. Pač sitne. Tako oblast upodobi precej stereotipno. Zdi se, da so takšni prijemi v službi zastavljene dramaturgije, ki izriše kontrastno podobo trdega sveta in čustvovanja protagonistk, kar je – kot bomo raziskale v nadaljevanju – glavni učinek filmske podobe. Režiserja ne bi dosegla istega učinka, če bi oblast upodobila zvesto Foucaultu, torej vsakdanje in z manj tipično zlobnimi antagonisti. Norme v filmu so namensko popačene tako močno, da se vsaj malo gnusijo sleherni gledalki; kazni tako krute, da jo strašijo; nadzor pa dovolj zlovešč, da je nezaželen tudi za vse dobre državljanke. Grobost hladnega buržoaznega sveta je s tem v fenomenološkem vidiku gledanja izrazitejša. Fikcijski svet filma Dve osebi izmenjujeta slino je svet ostrih robov. 

Kamera eksplicitno pokaže udarec in brazgotine na levem licu. Kljub prizorom, v katerih izvrševalci oblasti osebam nadenejo belo kapuco in jih odvlečejo v zaboj, pa kamera same kršitve – torej poljuba – ne pokaže. Poljub je v filmu upodobljen le na nekaj fotografijah slik in kipov, ki jih opazuje Angine. Poljub je torej predvsem objekt nostalgije in želje, ki nikoli ni izpolnjena – gledalka vizualno ni potešena.

Kamera pa vendar pokaže nežnost med protagonistkama in z velikimi plani obrazov ujame čustveno intimo. Te v svetu udarcev in potrošništva, ki ga uteleša že dogajalni prostor, veleblagovnica, sicer ni. Hladnost in odtujenost okoliša je poudarjena s črno-belo podobo. Režiserja sta v intervjuju za Deadline novembra 20255 povedala, da barve zamotijo pogled in preusmerjajo pozornost. S črno-belimi kadri pa sta lahko bolje poudarila geometrijo – robovi in ločnice so tako izrazitejši. Formalni navdih sta iskala v filmu Nebo nad Berlinom Wima Wendersa, kjer se v berlinski knjižnici, ki je ogromen prostor skorajda prosojnega pogleda, gibajo angeli in dajejo občutek eterične lepote.

Režiserja Natalie Musteata in Alexandre Singh sta poleg obravnavanega dela posnela tudi kratki film The Appointment oziroma Sestanek iz leta 2019, pod katerega je podpisan predvsem Singh. Protagonist se v tem 18-minutnem pejsažu sprašuje o prihajajočem skrivnostnem dogodku sestanka v skorajda sanjskih sekvencah. Obema filmoma je skupen absurdističen temelj, na katerem gradita pripoved. Zasnova je tako nekoliko kafkovska, kar je precej izrazitejše pri prvem filmu. Z režijskimi prijemi v kasnejšem filmu, ki smo jih opisale zgoraj, pa oblastni nadzor oddaljita od natančne teoretske zasnove in se tudi v tem filmu približata nekoliko kafkovskim sentimentom.

GLASBENI PREMOR: PJ Harvey - Down by the water

Še vedno poslušate Temno zvezdo, v kateri tokrat obravnavamo kratki igrani film Dve osebi izmenjujeta slino. V drugem delu oddaje od splošne analize oblasti po Foucaultu prehajamo neposredno na kvirovski vidik filma in normalizacijske mehanizme spolnosti, ki jih film uporablja. Zastavljeno vprašanje pa ni vezano le na fabulativno filmsko raven, ampak tudi na njeno vključitev v splošnejši družbeni kontekst.

Režiserja Natalie Musteata in Alexandre Singh sta v intervjuju za Deadline povedala, od kod je prišla ideja za kaznovano poljubljanje, ki sta ga postavila v nasprotje z monetiziranim nasiljem. V času pisanja scenarija sta po svetu videla več izrazov nasilja. V intervjuju eksplicitno omenita le odziv gibanja Ženska, življenje, svoboda na iransko nasilje oziroma, kot pravita, agresiven režim. Kot primer zatiranja izpostavita predvsem izkušnjo iranskega heteroseksualnega para, ki sta na Instagram objavila posnetek, v katerem v objemu plešeta pred stolpom Azadi v Teheranu. Za to dejanje sta bila obsojena na 10 let zapora. Režiserja vključita referenco na Iran tudi v sam film z iransko-francosko igralko Zar Amir Ebrahimi v vlogi Angine. Izpostavljanje Irana kot edinega primera nasilja nad kvirovsko skupnostjo in zatiranja seksualnosti nasploh je sicer tipična gesta zahodnjaškega pogleda, ki poustvarja kolonialno dediščino in konflikt hladne vojne.

Vendar pa film Dve osebi izmenjujeta slino znotraj same fikcijske zgodbe ne igra na klasično ameriško referenco posameznih trdih režimov v nasprotju s svobodno demokracijo zahoda. Vsaj na ravni fabule torej ne poustvarja dediščine hladne vojne. Režiserja za prikaz zatiranja uporabita tehniko potujitve. Za vzorec sta vzela prakso, ki je skorajda povsod povsem normalizirana: poljubljanje. Pomemben vsebinski poudarek je, da je v filmskem svetu kriminalizirano poljubljanje kot tako. Spol protagonistk torej ne igra vloge, saj je intimnost poljuba prepovedana v vseh kontekstih, prepovedana je kot sama praksa.

Tako film ne poudarja vzpostavljanja intimnosti in čutnosti ob prizorih seksa med homoseksualnimi liki kot nekaj posebno drugačnega in močnega. To denimo počneta filmski klasiki Modra je najtoplejša barva oziroma Adelino življenje Abdellatifa Kechicha in Pokliči me po svojem imenu Luce Guadagnina. Oba filma – prvi z lezbično drugi pa z gejevsko romanco – upodobita več seksualnih eksplicitnih prizorov, v katerih se kamera osredotoča na obraz protagonistk in njihovo izkazovanje nežnosti. 

V Adelinem življenju denimo samozavestna butch lezbijka Emma in nekoliko sramežljiva novopečena femme lezbijka Adele uporabljata strap-on v kopalni kadi, kamera pa se posveča njunima obrazoma. Prizor traja in se stopnjuje, gledalka pa mora videti, kako Adele bolj uživa z Emmo kot s svojim možem. Luca Guadagnino v svojem filmu Pokliči me po svojem imenu prav tako ustvari ta kontrast: Elio pri seksu z Oliverjem uživa precej bolj kot v klavrni penetraciji prijateljice Marzie. Dve osebi izmenjujeta slino ne stavi na to dvojnost in se povsem izogne coming-out narativi, s tem pa tudi morebitni stereotipizaciji. V ospredje postavlja spolno prakso poljubljanja kot tako.

Film nam pokaže, kako številne družbene prakse, od vsakdanjega prehranjevanja s čebulo in česnom do neumivanja zob, ustvarjajo telesa, ki ustrezajo normi. Poljubljanje ni le institucionalno prepovedano, ampak predvsem družbeno stigmatizirano in sramotno – razen nekih posameznic se vsem likom poljubljanje gnusi, izmenjevalke sline pa obsojajo. Dve osebi izmenjujeta slino tako posredno pokaže na foucaultevski mehanizem normalizacije, ki obenem disciplinira posameznice in po logiki biopolitike oblikuje celotne populacije. Posameznice niso le podvržene zunanji prisili, ampak s ponotranjenimi pravili normalnega stalno opazujejo tudi same sebe in izvajajo samokorekcijo. Po analizi iz Foucaultevega dela Zgodovina seksualnosti: Volja do moči iz leta 1976 je pri tem pomembno sredstvo oblasti vednost, ki je posredovana in ponotranjena. Oblast in vednost sta notranje zvezana in delujeta kot enotni mehanizem oblast-vednost.

Foucault na podlagi tega analizira seksualnost in v prvem delu Zgodovine sekusalnosti zavrne tezo, da je družba seksualnost prepovedovala, zatirala ali utišala. V resnici je ravno obratno od cenzure: seksualnost je urejena predvsem z izrekanjem, z natančnim in eksplicitnim govorjenjem o seksualnih praksah in vseh občutkih, ki jih spremljajo. Foucault to analizira na primeru krščanske spovedi, ki se po avtorjevi analizi prav v taisti paradigmi nadaljuje tudi s psihoanalitičnimi seansami. Govorjenje o seksualnosti pa je skladno z oblastjo-vednostjo – način, kako se subjekt izreka o seksualnosti, oblikuje njegov način opazovanja in tolmačenja sebe. Film Dve osebi izmenjujeta slino se v marsičem oddalji od Foucaulteve analize seksualnosti v moderni družbi – predvsem s tem, da oblast nad seksualnostjo upodobi predvsem kot prepoved, torej prepoved poljubljanja. Pa vendar pokaže, kako se z izrekanjem o poljubljanju oblikuje njegovo dojemanje – osebe v filmu stalno uporabljajo izraz izmenjevanje sline, o tem pa govorijo kot o travmatičnem dogodku. 

Film ustvari nova pravila fikcijskega sveta, ki vsaj do neke mere sovpadajo z resničnim svetom. Tudi tuzemkam smrdi česnova aroma in si med poljubljanjem ne bi izmenjevale tega okusa, zato česnov čigumi, ki ga uporabljajo liki v filmu, zares odvrača ustnice. Po drugi strani pa je tudi poljubljanje bizarna aktivnost – je denimo predmet posmeha otrok. Odpiranje ust, da vanje sprejmeš vlažno mesno strukturo, pomešano s kapljicami lepljive tekočine, ni romantično samo po sebi, temveč je kot tako družbeno posredovano. Film z naslovom poudarja to potujitev – diskurz je usmerjen na slino kot človeško tekočino, pojmovan pa je kot nevaren oziroma kot nekaj, kar terja obrambo. 

Čeravno je tudi poljubljanje vidno kvirovskih oseb diskriminirano in nemalokrat tarča nasilja, je praksa poljubljanja kot takega normalizirana. Kaže na urejen par, na ljubečo družino – v filmu pa je denimo tudi zakonsko poljubljanje tolmačeno kot znak histerije (pogosto ženskih) likov. Nekatere druge spolne prakse pa imajo že same po sebi ideološki predznak. To je najbolj očitno pri analnem seksu, ki je v diskurzu kodiran homofobno in ima sramotilni predznak predvsem za prejemnika penetracije – penetracija že v splošnem odslikava spolne vloge aktivnosti in pasivnosti oziroma podrejenosti. Diskriminatorno obravnavo analnega seksa lahko vidimo že v povsem ponotranjeni ljudski filozofiji in izrekih pravih fotrov – to si pa k’r v r’t vtakn. Ne pozabimo tudi na ritoliznike, ki, če kdo še ni vedel, z jezičnimi spretnostmi plezajo po družbeni lestvici in dobrim, normalnim ljudem kradejo vse pomembne službe v kapitalizmu, ki ga kakopak obvladuje sam gejevski lobi.

Italijanski filozof Leo Bersani je v eseju »Ali je rektum grob?« iz leta 1987 raziskal kulturno pogojenost analnega seksa, s fokusom na stigmatizaciji aidsa ob takratni epidemiji. Analni seks je po Bersaniju kulturni simbol degradacije in smrti, kar je deloma posledica družbenega učinka epidemije aidsa, vendar je bila simbolika prisotna že prej. Rektum je v homofobni imaginaciji simbol rušenja ideala moškosti, ki je gospodar samega sebe in drugega.6 Bersani povzema Foucaulta, da je analna penetracija moškega razumljena ne kot seksualna preferenca, ampak kot odpoved oblasti nad samim seboj.7 Kulturni simbol rektuma oziroma analnosti ima torej jasen ideološki predpogoj.

Prav družbeni vzvodi normalizacije oziroma stigmatizacije določenih praks pa so tisto, kar v filmu Dve osebi izmenjujeta slino ni prikazano. Fikcijski svet nam s svojimi zakoni ne predstavi, kakšno družbeno vlogo ima v tem svetu poljubljanje in zakaj tej praksi pripada tak status. Kot je pokazal Bersani, je dojemanje analnosti posledica družbene konotacije. Analnost torej ni osramovana sama po sebi denimo zaradi nekega preddružbenega gnusa ob danki in črevesju. Enako bi potemtakem v fikcijskem svetu veljalo za poljubljanje: slina še ne razloži gnusobe nad poljubljanjem. Niti interpretacija avtorjev, da v fikcijskem svetu filma preprosto manjka intimnosti, nasilje pa je vsakdanja praksa, pač ni zadovoljiva, saj je predvsem opisna. Po drugi strani pa ravno odsotnost natančne razlage, zakaj osebe v filmu Dve osebi izmenjujeta slino poljubljanje straši in jim vzbuja gnus, pokaže na določeno arbitrarnost. Spodmakne samoumevnost nasprotja med družbeno zaželenimi oziroma normaliziranimi in družbeno zatiranimi praksami.

Film kot tak torej ne odgovarja na vsa zastavljena vprašanja vzvodov oblasti in ne sledi teoretski analitičnosti. Teorija oblasti je prej idejna zasnova, na kateri režiserja gradita čustvovanje protagonistk. Filmska sredstva s prikazom oblasti izrišejo predvsem občutja protagonistk in tragičnost njune usode, s tem pa čustveno usmerjajo gledalko. Režiserja izpeljeta dramaturgijo s ciljem katarze, kar poudarjata v več intervjujih, in zdi se, da je bil temeljni zastavek filma ravno njegov konec. Njegov čustveni učinek med drugim temelji na glasbi, ki jo lahko slišite tudi v iztekajočih se sekundah oddaje. 

Film katarzo oblikuje povsem aristotelsko: gledalka opazuje like, ki so dovolj blizu njene statusne realnosti, da se lahko z njimi poistoveti; na koncu pa se zbudi iz črno-bele pripovedi z zavedanjem fikcijskosti vsebine filmskega platna. Poljubljanje ni kriminalizirano, nasilje nad neheteroseksualnimi pa vsaj pri nas ni uzakonjeno. A vendar sta režiserja zgradila svojo pripoved na podlagi sovražnega nasilja, ki je danes pogosto, pa ne le v Iranu, ki ga zahodni politiki tako pogosto privlečejo iz žepa ob priložnosti pinkwashinga. Dve osebi izmenjujeta slino je predvsem simbol oblasti, ki sega na polje intimnega in z normami oblikuje življenje celotne populacije – tako doma kot na tujem.

Oddajo je pripravila Laura. Lektoriral je Aleš. Tehniciral je Niña. Brala sta Premica in Tnik.

Viri:

1 Michel Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje: Nastanek zapora, prev. Drago Braco Rotar (Ljubljana: Krtina, 2021), 94.

2 Prav tam, 190.

3 Prav tam, 204.

4 Prav tam, 194.

5 Destiny Jackson, »‘Two People Exchanging Saliva’ Filmmakers On Crafting A Relatable Human Experience In An Absurdist Dramedy«, Deadline, 30. november 2025, https://deadline.com/2025/11/two-people-exchanging-saliva-interview-1236629418/.

6 Leo Bersani, »Is the Rectum a Grave?«, October 43 (1987): 197–222.