Domače predstave impro gledališča so vsaj v zadnjih letih ostale v slepi pegi gledaliških recenzentov Radia Študent. Bodisi zaradi stigme, ki se še zmeraj oklepa impro gledališča kot le neresne sprostitve brez širših umetniških pomenov, bodisi predvsem zato, ker je gledališke produkcije v vseh njenih oblikah vseeno veliko več, kot je naših recenzentskih sil. In tako z izjemo delavnice ulične kritike, ki zvesto pokriva mednarodni festival Goli oder – ta se v Ljubljani odvija vsaki dve leti, ostalo tlenje na domačih tleh izvisi iz programa. 

Improgledališka scena pa vseeno grize, kriči in se prebija dalje – in tako bomo danes po dolgem času v Teatru v eter izven festivalske sezone skočili v predstavo improvizacijskega gledališča, ki se je odvila v pred slabim letom sveže nastalem gledališko-glasbenem prostoru Gornji oder. Že prostor sam in njegovo specifično umeščanje bi lahko temeljiteje postavili pod drobnogled, vendar bomo danes pozornost posvetili prvemu delu serije predstav Cikel neprijetnih z naslovom Sram improvizatorjev Jošta Jesenovca in Olivije Grafenauer. 

Zasnova cikla je v glavnem precej preprosta: performerja izhajata iz z anonimnim Google obrazcem zbranih pričevanj o osebnih izkušnjah posameznikov s čustvi, ki jih dojemamo kot neprijetna. Tako se bosta v prihodnosti poleg sramu dotaknila še razočaranja, nemoči, občutka večvrednosti, občutka zapuščenosti in občutka alarma, v kateremkoli odprtem pomenu že. V vsaki predstavi se jima v soustvarjanju pridruži tudi vsakič drug glasbenik; tako predstavo Sram sooblikuje flavtistka Una Košir. 

Vstopimo v nabasano dvorano Gornjega odra. Oder je sicer dobesedno gornji, saj se v dveh različnih nivojih razpenja nad publiko, ki v obliki črke U sedi okoli odra. Majhnost in natlačenost prostora omogočata, da se gledalka v ves čas malo neprijetni atmosferi, ki jo vzpostavljata improvizatorja, počuti neizbežno prisotna. Jesenovec začne z branjem nekaj izbranih prejetih anonimnih pričevanj, ki služijo kot uvodna inspiracija za improvizirane prizore.

Prizore bi lahko umestili v nekaj tematskih sklopov, ki jih lahko povežemo z občutkom sramu. Najpogostejši so prizori, vezani na sram glede spolnosti, ki odpirajo veliko prostora za igranje s statusi, torej s tem, kdo v prizoru ima moč. Pri tem improvizatorja uspešno iščeta precej specifične situacije, recimo prizor, v katerem sram izhaja iz izkušnje moškega, ki ni užival v izkušnji grobega seksa tako kot njegova partnerka, kar v obeh vzbudi občutje sramu. Ali pa prizor, v katerem hčerka govori z očetom, potem ko je po nesreči ujela starša med spolnim odnosom. Situacija se odlično vzpostavi že z enim jasnim stavkom: »Vsaj veš, da se z mami še mava rada,« odličen pa je tudi način, kako Grafenauer kot hčerka med prizorom prikaže občutenje sramu v telesu, tako da se na odru skrči v majhno gubo in začne gristi v svoje koleno. 

Močno delujejo prizori, ki vstopajo v zelo banalne, a hkrati jasno definirane situacije, malo manj pa bolj odprti prizori, ki so večkrat vezani na vero oziroma nek višji sistem kot izvor sramu. Recimo, ko Jesenovec svojo soimprovizatorko škropi z vodo in reče: »In Bog bo izčistil to iz tebe!«, se zdi interpretacija duhovnika preveč klišejska in enostavna oziroma bi za resnično zanimivo razdelavo religioznih mehanizmov potrebovala nov, ločen proces. Podobno velja za enega uvodnih prizorov, v katerem se zgodi nekakšno zasliševanje z izjavo: »Vemo, kaj si naredila, Patricija,« ki bi se lahko umeščala tako v spovednico kot na policijsko postajo. To bi samo po sebi lahko razkrilo podobne mehanizme zasramovanja v obeh institucijah, vendar se zdi zaradi poimenovanja osebe v prizoru hkrati preveč specifičen in tako ravno zaradi svoje nedefiniranosti deluje preveč površno. 

Sicer pa se zdi, da predstava na vseh ostalih ravneh deluje; uporaba plastičnih črvov za plažo kot scenografskih elementov in rekvizitov se popolno zlije z nerodno in neprijetno atmosfero zaradi škripajočih zvokov, ki jih ti črvi povzročajo, ter njihove velikosti in okornosti. Tudi osvetlitev v avtorstvu Veronike Hane Grubič z namiznimi svetilkami na robu odra omogoča ustvarjanje različnih intimnih atmosfer, v katerih se čustvo sramu zares lahko razvije, saj bolj razgalijo posameznika. 

Močna točka predstave je tudi glasba Une Košir; že sam visok in piskajoč zvok flavte se spet odlično vpenja v atmosfero, ki jo gradita nastopajoča, glasbenica pa ima tudi pretanjen občutek za izbiro pravega trenutka; kdaj zgraditi tenzijo, kdaj potihniti, kdaj voditi dinamiko prizora in kdaj se umakniti v ozadje. Glasba tako tudi zares ustvarja enakovreden del predstave in ni potisnjena zgolj v spremljevalno vlogo. 

Ena ključnih odločitev za predstavo pa je tudi to, da se z neprijetnim občutkom na noben način ne poskuša spopadati, ampak le razgalja različne situacije, v katerih se oblikuje, kar na svojevrsten način deluje tudi kot mikropolitično dejanje. Sram, ki ga razgalja in se na prvi pogled večkrat zdi zgolj del osebne zgodbe, je v svojem bistvu političen. Ponotranjenje očetove izjave, da so »vsi homoseksualci perverzni«. Dinamike moči v spolnih odnosih. Sram, ki ga občuti delavec ob osmi menjavi službe z izjavo: »Svet je urejen, sam js ne štekam,« in kaže na to, kako se kolektivni problem hitro individualizira. Mamina predaja floskule hčerki: »Žal je tko, da se mormo včasih mal prilagodit«. Ravno s tem, da predstava teh občutij ne razrešuje, se izogne temu, da bi jih dodatno zgrnila na posameznikov individualni problem, ampak nas s skupnim doživetjem občutja sramu v prostoru namesto tega emancipira v vsaj nekaj kolektivnosti. Dopusti nam, da pred občutkom ne bežimo, ampak namesto tega prepoznavamo, kdo in iz kakšne pozicije ga drugemu sproža. To pa omogoča marsikatero prevrednotenje sramu s posameznika navzven.