Brzina, botanika in bolani čevlji
»V šoli so nam povedali, kolikšna je hitrost svetlobe, ne pa kakšna je hitrost mraka,«
je poved, ob kateri zastrižemo z ušesi nekje na sredini žonglerske pripovedne slikarije Brzina mraka Eve Zibler. Piše se 8. junij, ponedeljkov večer je prijetno topel. Sedimo v mraku novega cirkuškega šotora na svežih lesenih deskah, objema nas mehka zvočna kulisa kontrabasa Thierna Dialla in kalimb Kristine Debenjak, ob slišani povedi pa se nam razpira kopica novih miselnih linij.
Ena gre k večnem občudovanju sposobnosti sodobnega cirkusa, ali ožje, idejne vodje žonglažijade in cirkusijade pred nami, da veliko zgradi na drobnih življenjskostih. Uvodna poved bi se v drugem kontekstu lahko brala tudi kot slaba fotrska šala, v najboljšem smislu seveda. Sploh pa zaživi zaradi občutka za komične tajminge performerke in v širokem repertoarju drugih gagov in malih šalic iz predstave, ki vam jih sicer težko obnovimo tko da boste štekal zakaj je blo smešno, bi mogli pač bit tam, ravno zaradi specifične substance take šaljivosti, ki snov prevzema iz preprostih banalnosti ali precej nišnih razmislekov. Lahko vam pa povem, da ste med drugim zamudili celo životinjsko carstvo. Pa žonglerske trike. In telefonski klic na odru.
Drugo miselno nitko zapeljimo k samemu scoru oziroma strukturi uprizoritve pred nami. Performerka začne svojo pot stoječ za veliko pisano rožo in z govorom oziroma šepetom nesmislov v mikrofon ter metanjem žogic čez rožo. Po tem vstopi v žongliranje. Ves čas se pred nami nekako razvijajo mikro točke, ki se zdijo med sabo povezane naključno; cirkusantka stvarem dovoli, da dihajo, oziroma da sta publika in prostor povabljena v soustvarjanje. Nikoli toliko, da bi se podrla začrtana linija. Odzivna je na vznik naključnega – tuljenje psa pred šotorom namesto moteč element postane material, ki se spremeni v pasji lajež ustvarjalke, padci žogic ne pomenijo neuspeha ali zareza v linijo ampak so zavestno vključeni v tok predstave, kar je tudi običajna praksa v projektih skupine MismoNismo, katere članica je Zibler.
To na nek način omogoča tudi povezovanje dejanj v predstavi; v kakšnem bolj klasičnem ali tudi snovalnem, postdramskem gledališču smo običajno vseeno priča pritisku nad ustvarjalci, da se vsak nastavek ali miselni košček v nadaljevanju upraviči z razvojem materiala, kar pa lahko ustvari predvidljiv in dolgočasen razvoj predstave. Zibler puško Čehova prinese na oder v prvem dejanju, potem pa jo do nadaljnjega ignorira in raje s piskajočim pogovorom med žogicami uprizarja družbene dinamike. In malo zapoje. Verjetno zato, ker tako kot mi izkazuje antiimperialistično sovraštvo do orožja.
Pri pravljični tretji liniji pa se ustavimo še pri nekaterih vsebinskih poudarkih, ki obstajajo kljub temu, kar smo ravnokar zatrdili glede naključnih povezav. Le malo bolj zagonetno se jih je lotiti. Sam naslov Brzina mraka seveda nosi široko tematsko polje, v svoji najtemnejši komponenti nas asociira na pospešen vzpon nasilja in zakompleksanosti v družbeni sferi. Umetnica to milo povzame: »Kako so lahko stvari zakomplicirane.« Poleg tega se predstava z majhnimi zbodljaji obregne ob strukturo šolskega sistema. Vzkliki Učit’lca js vem in pa že konotacije stavka, ki sem ga postavila na začetek, v nas vzbudijo integralne spomine na okostenelo disciplinarno okolje, ki smo ga zaradi pičlih sprememb strukture skozi več generacij izkusili približno enako. Skoraj oksimoron Brzina mraka tako ponuja alternativo sprejema enovite logike pogleda na svet, ki kroti vsakršno drugačnost.
Brzino mraka pa lahko vzamemo tudi kot nekaj dobesednega. Zibler se oglasi na telefon, ki je žonglerska žogica.
Čav, živjo!
Nič, sprehajam se. Ja, tu na Barju. Lepo je. Kaj ti?
Kaj? Danes? Waaaaaw. Na vsake 85 let?
2. avgusta 2027 bomo doživeli najdaljši sončni mrk v 21. stoletju. Mesec bo v celoti prekril Sonce, pojav pa bo viden iz Španije, Maroka, Alžirije, Tunizije, Libije, Egipta, Saudove Arabije in Jemna. Brzina mraka bo trajala 6 minut in 23 sekund.
Na koncu predstave se na oder med petjem Zibler oziroma petjem rožice, za katero stoji, prikradeta dva otroka. Ko se oder zatemni, gorijo samo še lučke na njunih carskih čevljih. Svetloba še zadnjič opravi svojo pot skozi mrak.
Dodaj komentar
Komentiraj