Drage poslušalke, pozdravljene v devetnajsti epizodi Povratnih zank, mesečni oddaji o internetni kulturi, teoriji in literaturi. Z vami sem Lea. Današnji input se posveča vprašanju obstoja idej, ki se ne širijo na konvencionalne načine, idej, ki namesto k viralnosti in omrežnim okužbam stremijo k neopaznemu obstoju in celo pozabi; tako imenovanim antimemom. Antimemetskost bomo raziskovale ob prebiranju znanstvenofantastičnega romana There Is No Antimemetics Division avtorja QNTM, kjer se ta koncept prvič pojavi, nadaljevale pa bomo s teoretizacijo koncepta s pomočjo dela Antimemetics: Why Some Ideas Resist Spreading avtorice Nadie Asparouhove.

Roman There Is No Antimemetics Division je bil v zadnji obliki objavljen leta 2025 pri založbi Ballantine Books kot rezultat dolgoletnega projekta avtorja Sama Hughsa, ki piše pod spletnim nadimkom QNTM. Knjiga se je izvila iz kolaborativnega fikcijskega ekosistema, imenovanega SCP Foundation, enega najproduktivnejših artefaktov spletne folklore. Skupinski fikcijski projekt SCP Foundation popisuje pojave nečloveških bitij, stvorov in pošasti v obliki dnevniških zapisov opazovalk. Skupnost je zanimiva že zaradi golega dejstva, da je sposobna proizvesti toliko spletnega izročila ali lora okoli samoniklih in izvirnih idej brez klasičnega parazitskega odnosa do že obstoječega intelektualnega dela ali franšize. 

Skupnost se je prvotno vzpostavila na 4chan deski ali podstrani /x/ paranormal, kjer je leta 2007 Moto42 objavil prvi SCP zapis. Skupnost se je skozi leta formalizirala in zbrala okoli spletne strani SCP Foundation wiki, kjer so danes nove objave sprejete ali zavrnjene glede na oceno drugih uporabnic, ki iščejo izvirnost ideje ali sloga. Skupnost je še posebej zanimiva, če se zopet obregnemo ob metaforo temnega gozda spleta; skupnost namreč deluje vsem na očem, a se skrbno varuje pred neželenimi upadi kvalitete vsebine z moderatorskimi skupnostmi in zaprtimi Discord strežniki. Na ta način ji uspe ohranjati svoje korenine in hkrati aktivno pogozdovati spletno krajino.

Roman, o katerem danes govorimo, je torej otrok spletne skupnosti in spletnih kolaborativnih praks pisanja; QNTM je namreč že leta 2008 objavil vnos, iz katerega so vzklile ideje, ki jih bomo danes obravnavale. Vnos za SCP-055 se bere sledeče:

»Ni neopisljiva ali nevidna: posameznice lahko brez težav vstopijo v kontejner SCP-055 in jo opazujejo, si ustvarjajo miselne ali pisne zapiske, izdelujejo skice, fotografirajo in celo snemajo avdio- in videoposnetke. Arhivirana je obsežna datoteka takšnih opazovanj. Vendar pa informacije o fizičnem videzu SCP-055 kmalu po takšnem opazovanju »uhajajo« iz človeškega uma. Posameznice, ki imajo nalogo, da naknadno opišejo SCP-055, ugotovijo, da njihove misli begajo in izgubijo zanimanje za nalogo; posameznice, ki morajo prerisati fotografijo SCP-055, se ne morejo spomniti, kako fotografija izgleda, prav tako pa tudi raziskovalke, ki te teste nadzorujejo.

… Vsa ta dejstva se redno ponovno odkrivajo, običajno naključne bralke te datoteke, kar povzroča veliko zaskrbljenosti. To stanje zaskrbljenosti traja največ nekaj minut, preden se zadeva preprosto pozabi.«

Ta izvorni koncept – ideje, ki jih je nemogoče zadržati v spominu ali misli, ki se širijo, ne da bi kdo vedel za njihov obstoj – postane glavno sidrišče za znanstvenofantastični roman, ki se temi posveti še bolj globinsko. V antimemetskem oddelku se raziskovalke neprestano srečujejo s tako imenovanimi neznanimi, ki jih označujejo s predlogom U in zaporedno številko. Oddelek obstaja, da bi zavaroval naivno nevednost vsakdanjih ljudi pred stvori in pošastmi, ki nezaznavno strašijo po naši resničnosti. Neznani se najpogosteje upirajo sidranju v spominske strukture raziskovalk, vsak na svoj način razkrije, na kakšne načine bi bilo mogoče idejo pozabiti ali določeno informacijo obvarovati s slojem neoprijemljive spominske megle. 

Tekom romana se srečujemo z različnimi načini, na katere je spomin mogoče uporabiti kot orodje ali orožje, bralka skupaj s perspektivami različnih likov potuje skozi zanke pozabe in ponovnega učenja, skozi obdobja nejasnosti in vnovičnega razodetja. Na začetnih straneh romana spremljamo interakcijo z raziskovalcem, ki je pozabil vzeti svojo dnevno merico mnestičnih zdravil, ki omogočajo ohranjanje določenih izmuzljivih informacij, denimo sam obstoj antimemetičnega oddelka. Ker je za delovanje oddelka ključno, da ostane tako neopažen kot pozabljen, morajo raziskovalke svoj spomin redno krepiti z mnestičnimi spodbujevali. To napako v doslednosti izkoristi neznani, ki se organsko naplete v um žrtve in se tako poskuša predstaviti kot njegov sodelavec; že uvodna epizoda nas torej nauči, kako tanka je lahko meja med vsakodnevno obvladljivo situacijo in popolno pozabo.

Zanimivo je tudi dejstvo, da se v dogajalni resničnosti informacije najhitreje brišejo prav z elektronskih naprav, biti, hranjeni na trdih diskih, so prvi, ki podležejo antimemetski moči. Tako se eksternalizacija misli zgodi predvsem skozi pisanje ročnih zapisnikov, medtem ko nekje v daljavi odzvanja privoščljiv leroi-gourhanovski posmeh. Roman pozabljene vsebine prikaže tudi grafično, z █████████, ki ga ni mogoče prebrati, kot ga je tudi nemogoče priklicati v spomin.

Predstavljene so nam tudi situacije, v katerih neznani raziskovalko ujame v polje pozabe, kjer so ji v pomoč le analogni zapiski predhodnih žrtev ali denimo ideja, ki jo posameznica tako močno potlači ali skrije v svoj spomin, da jo je treba obravnavati s serumom, ki obrne proces staranja in v procesu osebo ubije. Delo tako na inovativne načine raziskuje, kako se informacije lahko predajajo v nepričakovanih okoliščinah in kako lahko vplivamo na njihovo ohranjanje.

Antimemetični oddelek namreč ne obstaja le v sedanjosti, le v svoji trenutni izvedbi, temveč znova in znova; vsakič se ustanovi, trči ob isto ubežnico, ki je ne zmore ukrotiti, in se v samoobrambi izbriše iz lastnega spomina, da bi preživel. Institucija je ujeta v zanko, ki obenem deluje kot obrambni mehanizem in nekakšno operativno prekletstvo, saj je edini način, da zadržiš antimem, da pozabiš, da si ga zadrževala, s čimer si zagotoviš, da se bo vrnil. Roman tako pozabljanje neprestano ponovno uokvirja kot grožnjo ali celo produktivno silo, s katero je mogoče obravnavati informacije, ki so preveč obremenjujoče ali škodljive, da bi prosto tavale po našem spominu. 

Pa vendar roman iz temne groze pozabe izpelje presenetljivo subtilno in preprosto spoznanje. Najmočnejše orožje proti ideji je vendarle ideja, le močnejša in večja v svojem dosegu. 

»›Ideje je mogoče ubiti,‹ pravi in vstopi v zračno komoro.

›Kako?‹

›Z boljšimi idejami.‹«

Drage poslušalke, pozdravljene nazaj v Povratnih zankah. Pravkar smo poslušale pesem Our Garden avtorja Himera. V drugem delu oddaje bomo nadaljevale s temo antimemetike, le da bomo za to ubrale Povratnim zankam najljubši konceptualni preskok; od fikcije k teoriji. Teoretizacijo koncepta antimema bomo raziskovale s pomočjo dela Antimemetics: Why Some Ideas Resist Spreading avtorice Nadie Asparouhove, ki je izšlo lani pod okriljem spletne platforme Metalabel. Knjiga je še eden izmed projektov nabora raziskovalk, ki delujejo pod imenom The Dark Forest Collective, ki občasno pišejo skupaj v obliki zbornikov, spet drugič pa poskušajo izpostaviti knjige avtoric iz svojih vrst. V Povratnih zankah smo v preteklih oddajah obravnavale že The Dark Forest Anthology of the Internet in A Sexual History of the Internet. Danes obravnavano delo se pridružuje pravkar omenjenim s svežo perspektivo o delovanju komunikacije na spletu in se smiselno postavlja ob bok delom, ki splet teoretizirajo skozi perspektivo znanstvenofantastičnih konceptov.

Asparouhova antimeme definira v relaciji s klasičnim pojmovanjem mema po Dawkinsu; če je mem samoreplicirajoča se kulturna enota, ki deluje prek viralnosti, je antimeme njeno nasprotje, saj se upira širjenju po omrežjih ali jasni dekonstrukciji ideje v spominu posameznice. Avtorica trdi, da so antimemi, takšni, kot jih opisuje QNTM v romanu, že inherenten del našega vsakdana, saj se z njihovo pozabo srečujemo na širokem spektru. Antimemetskost lahko deluje na strukturni ali idejni ravni, kot sama kartografija prostora ali uma na eni strani ali kot lastnost posamezene ideje ali koncepta na drugi. Osebe, ki imajo težave s spominom ali trpijo za različnimi nevrodegenerativnimi obolenji, se denimo vnovično znajdejo v ciklih pozabljanja, ki jih opisuje roman, pogosto eksternalizacija misli predstavlja edino primerno sidrišče za pomembne informacije. Idejni antimeme pa lahko predstavlja nekaj tako preprostega kot pozabljene doze antibiotika ob izboljšanju počutja vse do kompleksnejših idej ali celo svetovnih nazorov, kot so denimo zapisi Menciusa Moldbuga ali Curtisa Yarvina.

Avtorica idejo temnega gozda interneta nadgradi s konceptom dveh mest, izposojenih iz romana The City & the City, ki se geografsko prekrivata, a se njune prebivalke nikoli ne srečujejo. Eno mesto je memetsko mesto, kjer se ideje viralno in prosto širijo, kjer so misli izražene jasno in dostopno, to mesto denimo zaobjema feede različnih družbenih omrežij, drugo, antimemetsko mesto, pa živi na isti infrastrukturi, a deluje v tišini in je zavito v skrivnostno tančico, pod okrilje drugega mesta spadajo skupinski klepeti, zasebna sporočila in Discord strežniki. Mesti se fizično prekrivata, a ker je prebivalkam prepovedana komunikacija, se ideje ne morejo širiti iz nišnih oddaljenih skupnosti v mainstream.

V nadaljevanju Asparouhova razdela samo strukturo širjenja informacij na spletu. Ideje se širijo po omrežjih vozlišč (ljudi) in povezav (stikov), pri čemer jih uravnavajo tri spremenljivke: hitrost prenosa (verjetnost, da »okuženo« vozlišče idejo posreduje naprej), imunost (delež vozlišč, ki so nanjo kategorično odporna) in simptomatsko obdobje (kako dolgo jo vozlišče aktivno izraža). Avtorica tem spremenljivkam doda še koeficient upora ali K-faktor, ki se uporablja predvsem v oglaševanju, izračuna pa se ga z množenjem števila povabil, ki ga je poslala posameznica s stopnjo prenosa; če bi denimo povabile deset svojih prijateljic in bi se jih našemu Disocord strežniku pridružilo štirideset odstotkov, bi bil K enak 4. 

Ta orodja so pomembna, saj nam omogočijo natančnejšo obravnavo širjenja konkretnih idej in konceptov prek spletnih omrežij. Nekatere ideje ostajajo obrobne, ker je večina omrežja nanje preprosto odporna. Teorija o ploščati Zemlji se, denimo, zlahka širi znotraj majhnega, a trdno povezanega omrežja pristašic, medtem ko jo skoraj vsa druga omrežja odbijejo. Ista ideja je tako lahko memetična v enem okolju in antimemetična v drugem; odvisno od tega, kako dovzetna so njena vozlišča.

Hitrost prenosa je odvisna tudi od tega, kako je ideja zapakirana. Asparouhova ponudi primer oglaševanja vadbe: če poudarimo njene estetske koristi, bo to bolje »okužilo« omrežje dvajsetletnic, ki še ne vedo, kaj je artritis; če poudarimo zdravstvene koristi, pa bodo hitreje nagovorjene štiridesetletnice, ki že čutijo prve bolečine. Jedro ideje tako ostaja povsem enako, vendar njena izpeljava določa hitrost prenosa v različnih omrežjih.

Simptomatsko obdobje nam pokaže, kako dolgo posamezno vozlišče idejo aktivno izraža, torej kako zelo je zanj pomembna. Memi imajo praviloma kratko simptomatsko obdobje, saj smešno objavo preberemo, jo pošljemo prijateljici in nanjo v nekaj minutah pozabimo. Antimemi pa delujejo obratno, saj so za naše kognitivne shrambe izjemno obremenjujoči in se nas lahko oklepajo tudi več let. Prav zaradi tega lahko deluje, da smo nanje potencialno imune, ko enkrat pridemo v stik z idejo, se v vseh naslednjih interakcijah ta preprosto odbije ali zdrsi mimo nas. Tako QNTM v romanu opiše zunanjo plast antimemetične ideje: »Vidiš? To je obrambni mehanizem. To vedenje, pri katerem požira informacije, je le zunanji sloj, strupeni premaz. To bitje ščiti pred odkritjem, medtem ko vdira v našo realnost.« 

Osrednji primer, na katerem Asparouhova poveže vse tri spremenljivke, je usoda idej Curtisa Yarvina, ki je v svojem delu argumentiral, da je liberalna demokracija zastarel softver, ki ga je potrebno posodobiti z modelom države kot podjetja, ki ga vodi poslovodja-diktator v poplavi manjših patchwork držav, ki delujejo konkurenčno. Po javnem izobčenju leta 2016 je njegov domet strmoglavil, obenem pa je hitrost prenosa močno upadla. Njegove ideje so zaradi dolgega simptomatskega obdobja tiho životarile v gostih, zaprtih omrežjih (programerski krogi, določene tehnološke niše), dokler ni imunost začela popuščati in prenos znova naraščati, tako da so leta pozneje ideje predrle v javni prostor. 

Po opisanem modelu se ideje pretvorijo iz družbenega tabuja v sprejemljive, skoraj vsakodnevne zanimivosti, o katerih je mogoče iskreno in legitimno debatirati, gre za nekakšen postopen premik Overtonovega okna. Yarvinove ideje danes niso le prisotne v mainstreamu, temveč s pomočjo okrepitve teoretske podstati Landovega temnega razsvetljenstva strukturirajo ideološko podlago za delovanje svetovnih tehnoloških korporacij, kot je Thielov Palantir ali celo Muskov državni oddelek DOGE. 

Konceptom mema in antimema pa avtorica doda še dva in jih s tem postavi v koordinatni sistem glede na zmožnost širjenja in njihov vpliv. Če imajo memi majhen vpliv in močno zmožnost širjenja ter antimemi velik vpliv in malo zmožnost širjenja, se tako porajata še dva prostora; supermemi, ki se širijo hitro in nosijo vplivne ideje, ter speče ideje, ki se niti ne širijo niti ne nosijo vplivnih informacij. Primer prvega bi bila denimo vojna ali podnebne spremembe, ideja tako vseobsežna, da se njena pomembnost dotakne prav vsake posameznice, medtem ko bi bil primer drugega neka naključna informacija, niti ne zabavno dejstvo, temveč denimo zapis v kakšni tabeli ali kakšna druga rutinska informacija.

Delo nam tako ponuja širok nabor teoretskih orodij za konceptualizacijo in razdelavo širjenja idej na spletu, kar je pomembno v obdobju, ko se spletna komunikacija temeljito preoblikuje in v mainstream vse bolj intenzivno prodirajo spletno konservativne ideje, ki so bile nekoč obsojene na obrobnost, denimo looksmaxxing ali neoreakcionizem (NRx). Pomembno je, da se zavedamo, kako obratuje struktura idej, saj je to edini način, da lahko same ustvarimo antimeme, ki bi se lahko zoperstavili trenutnim. Če idejo lahko premaga le večja ideja, je bolj kot kdajkoli pomembno, da neprestano generiramo koncepte in teorije, ki črpajo tudi iz manj konvencionalnih virov, denimo fikcije. Vendarle pa nas obe deli tudi na nek način pomirjata; če smo idejo pozabile, smo se jo nekoč morale naučiti, in če jo je bilo mogoče osvojiti enkrat, potem jo je tudi ponovno in ponovno in ponovno …

S tem se znebimo mnestičnih spodbujeval in gladko pozabimo vse, kar smo pravkar poslušale. V današnji oddaji smo kot podlagi poslušali skladbi WHIRLGIG avtorja TUNA DISPLAY in Infitine Zoom avtorice DJ Pacifier.

V naslednji epizodi Povratnih zank bomo prebirale delo The Future is not Lost: On Music, Technology, and the Creation of New Worlds avtorja Matta Blueminka, ki je pravkar izšlo pri založbi Becoming Press, in se zopet podrobneje ukvarjale z zapuščino kulturnega teoretika Marka Fisherja. S tem zaključujemo današnji output.

Neprestano sem pozabljala Lea, v resničnost pa me je zmeraj znova zasidrala Tina. Posebna zahvala za prvotno širjenje antimemetskih idej gre tudi Emi Maznik Antić.