»Pobudi Parkirišča so naša nasprotuje precej organizacij, iniciativ in posameznikov. Na primer kolesarski župan Ljubljane, vidna članica Ljubljanske kolesarske mreže in upravljalec portala Prometne tegobe Ljubljane,« je na Facebooku zapisal Janez Stariha, nekdanji mestni svetnik. Nato je zaključil: »Pobuda je slaba, saj v ospredje postavlja avtomobil. Preberite si njihove argumente, preden se odločite podpreti ta referendum.«

Ljubljanska prometno-prostorsko jara gospoda se je torej večidel angažirala zoper referendum. Inštitut za politike prostora, na kratko IPOP, se je na primer ostro odzval na pobudo Štepanjčanov, ki zadnji mesec mrzlično zbirajo podpise za občinski referendum o parkiriščih. Občane so podučili, da je omejitev parkiranja s plačilom v bistvu dobra, saj spodbuja kolesarjenje in trajnostno mobilnost. In manj avtomobilov v mestu. V iniciativi Parkirišča so naša so jim odgovorili, da so nevladniki odtujeni in da nimajo stika z realnostjo. Kako lahko najemniku brez pogodbe v Štepanjskem naselju, ki ni upravičen do parkirne dovolilnice in dela ruski turnus v Trzinu, rečejo, da potrebujemo več koles in javnega prometa? Ali pa starim staršem iz Prlekije, ki gredo v nedeljo obiskat vnuka, pa morajo v zapuščenem mestu plačati parkirnino? 

Štepanjčani niso neumni. Jasno je, da je parkiranje le vrh ledene gore in kaplja čez rob veliko širšega problema javnega prometa. Jasno je, da je občinska politika takšna, da avtomobil ni izbira. In v teh razmerah občina zaostruje parkirni režim! Nič čudnega, da je prav to točka, na kateri se občani mobilizirajo. 

V ekipi Napihovanj smo pregledali objave tega nevladniškega inštituta v zadnjem letu. Napad na referendumsko pobudo je bil malone edina pobuda ali ukrep tako na občinski kot na državni ravni, na katerega so se odzvali tako podrobno, jasno in kritično. Po mnenju IPOP so torej na področju upravljanja s prostorom kritike najbolj potrebni prešvicani občani, ki ure in ure vedrijo pred upravno enoto in zbirajo podpise za referendum, vmes pa pometajo in čistijo svoj okoliš. Zgodovinsko dobro leto za prostor in njegove politike torej!

Prav hudo nam je, da tudi druge zgodovinske pobude niso bile deležne pozornosti razsvetljenih profesionalcev. V Mariboru so občinski radarji vzpodbudili proteste »Gotof je«, ki so odnesli koruptivni županski fevd Franca Kanglerja. Opozoril nevladnikov iz tistega časa, kako bi morali biti veseli radarjev, saj spodbujajo kolesarstvo, velike kazni pa dajejo občini sredstva, da lahko gradi kolesarske steze, nisem našel. Seveda je razumljivo, da takih kritik ni bilo, saj v Mariboru nimajo dovolj razvitih politik prostora. Štepanjčani naj skratka jedo potico. Pardon. Naj se vozijo s kolesom in se devici Mariji priporočijo za ljubljanski tramvaj!

IPOP je profesionalna organizacija, Štepanjčani so prostovoljci brez političnega zaledja. Zbrali so več kot enajst tisoč overjenih podpisov za referendum o parkirninah. Povedano drugače: če bi bili nevladna organizacija, bi bil to najuspešnejši projekt v zgodovini IPOP in kar je še ringaraja javnoprostorskih organizacij. Civilna iniciativa je uspela mobilizirati tudi precej večji del občanov kot stranke v mestnem svetu. Za referendum o Tivoliju leta 2024 so stranke na primer zbrale le peščico podpisov. Štepanjčani bi javnoprostorski ljubljanski kisli smetani prav lahko zabrusili, da so tudi delavnice in ne vem kakšna poročila o tem, kako je gumitvist boljši od obvoznice, potrata davkoplačevalskega denarja. 

V iniciativi Parkirišča so naša bi lahko po tej primerjalni moralizaciji rekli: IPOP je v zadnjih letih dobil 4 milijone javnih sredstev za delavnice in poročila o prostoru. Ali ne bi bilo bolje, če bi ta sredstva namenili za kolesarsko magistralo od Štepanjca do centra? To je seveda neumna primerjava. Ampak je isti nivo diskurza, kot si ga je v odnosu do referendumske pobude privoščil IPOP. Potrebujemo namreč kolesarske steze, ne delavnic! 

Ljubljančani so se zgodovinsko odzvali in angažirali za to, kar dojemajo kot svoj javni prostor. Če po mnenju nevladniške gospode njihovo razumevanje javnega prostora ni dovolj rafinirano, je morda problem tudi v organizacijah in ljudeh, ki so plačani, da popularizirajo drugačno razumevanje javnega prostora. Pa delajo vedno iste delavnice za vedno isti krog ljudi. Javnoprostorski mandarini občane kritizirajo, kot da gre za župana ali neke politike. Toda iniciativa, tudi če bi bila vsebinsko zgrešena, je rezultat občinskih politik. Če te moti vsebina gibanja, potem kritiziraj občino, ki je za to vzpostavila pogoje.  

Da sta javni potniški promet in kolesarska infrastruktura slabo razvita, je problem tudi zaradi tistih, ki fehtajo javni denar za zagovorništvo. To je pri nas omejeno na omenjene delavnice in pa post festum kritike že zaključenih načrtov. Občina naredi križišče, nevladniki se odzovejo, da bi morale biti kolesarske proge bolje začrtane. »20 let podpiramo skupnosti pri trajnostnem urejanju prostora,« lahko preberemo na spletni strani »inštituta«. Ta »skupnost«, s katero blefirajo za javna sredstva, jih tudi v resnici potrebuje. Ljubljanska občina denimo glede javnega potniškega prometa trosi neskončno neumnosti in floskul. Glavna težava LPP je neplačevanje in nevalidiranje. Občina trosi floskule levo in desno, nimamo pa profesionalnega watchdoga, ki bi jih lovil in kritiziral. 

Prvič so se v Štepanjskem naselju občani prebudili lani, ko je bila v predstavitvi osnutka občinskega prostorskega načrta zarisana nova cesta, ki bi vodila od Kajuhove ob Ljubljanici in zaradi katere bi Štepanjsko naselje izgubilo zeleno sprehajališče ob reki. Takrat bi potrebovali inštitut, ki bi občanom pomagal interpretirati prostorski načrt. Izkazalo se je, da je ta nova »cesta« trasa za tramvaj, ki pa ga ne bo. Zato bodo tudi to traso črtali iz končnega prostorskega načrta. Stroka je bila tiho. In ob cesti in ob tramvaju. So se pa watchdogi hitro in krvoločno odzvali na trud prostovoljcev, ko je bilo njihovo prizadevanje bolj oprijemljivo.

Politika se vedno boji ljudstva. Ljubljanska občina ima politiko palice brez korenčka, ker si to lahko dovoli in ker ji to pustimo. Plačljivo parkiranje so uvedli brez bonbončka v obliki povečanih frekvenc linij LPP ali spodbud za gospodinjstva brez avtomobila. Zakaj pa ne recimo brezplačni avtobus za gospodinjstva brez avtomobila? A občini o tem preprosto ni treba razmišljati, ker ve, da je ljubljanska civilna družba klinično mrtva. Če pa bo slučajno trznila, kot je trznila sedaj, pa lahko računa na nevladniške mandarine, da bodo v kali poskušali zatreti kakršnokoli pobudo, ki ni tako ideološko čista, da je brezzoba.

Skratka, da sta javni potniški promet in tudi kolesarska infrastruktura v Ljubljani slabo razvita, je posredno tudi krivda civilne družbe in nevladnikov, ki ne znajo dovolj učinkovito artikulirati svojih ciljev. Če »politika« v imenu IPOP ne bi bila le okrasek, bi jasno prepoznali politični potencial pobude za referendum. To je namreč priložnost, da se oblast prisili k bolj previdnemu ravnanju z javnim prostorom. Ne gre za vsebino pobude civilne iniciative, ampak za formo, kako se je ta pobuda porodila in izpeljala.

In morda je to največji problem. V iniciativi Parkirišča so naša so zbrali že več kot enajst tisoč overjenih podpisov. To je zgodovinski uspeh. Največji uspeh ljubljanske civilne družbe, ki je nastal brez in celo z nasprotovanjem njenih profesionalnih članov in dolgoletnih aktivistov. Seveda so tudi častne izjeme, denimo arhitekt Arne Vehovar, ki je viden podpornik že od začetka. Enajst tisoč je ogromna številka. Lista Zorana Jankovića je na zadnjih volitvah, torej na lokacijah po celem mestu, zbrala 30 tisoč podpisov. To ni več šala. Štepanjčanom je uspelo brez etabliranih organizacij in tudi brez podpore političnih strank ‒ z izjemo Piratov in Levice, ki se je pobudi pridružila, ko je že postalo jasno, da gre za zgodovinski uspeh. Zato si seveda, kot partizan, ki je šel v hosto aprila 1945, zasluži vsaj tolažilno omembo.  

V resnici je vseeno, kaj tu nevladniki mislijo ali podpirajo. Njihovo nasprotovanje pobudi Parkirišča so naša je civilni iniciativi škodilo prav toliko, kot bi jim koristila njihova podpora. Naj jedo potico. Pardon. Naj hodijo na delavnice in pišejo poročila.