Rooster Rock, 2026

Nocoj nas čaka intenzivna poslušalska izkušnja, pravi glasbeni potop v psihedelično mračino, ki traja več kot eno uro. Gre za album yourprettyplaceisgoingtohell, projekt britanske psihedelične rock zasedbe The Heads, ki je po kar dvajsetih letih od svoje zadnje izdaje presenetila s svežim albumom, za katerega je rečeno, da je tudi njihov zadnji. The Heads je zasedba devetdesetih let prejšnjega stoletja, njihova prva izdaja torej sega dobra tri desetletja nazaj. Bend je svoj pečat pustil v bristolski podtalni sceni psihedelije in stoner rocka. Ob tem je nocojšnji album plod originalnih članov in ostaja zvest značilnemu zvoku zasedbe, ki pa zdaj deluje temačnejše.

Svež projekt yourprettyplaceisgoingtohell je po svoji obsežni minutaži, ki teče čez sedemdeset minut, kar velik poslušalski zalogaj. Album je poglavitno inštrumentalen, zaznamovan z dolgimi kitarskimi solažami, naspidiranimi bobni, močno distorziranimi ponavljajočimi se verzi in vtisom jammanja glasbenikov. Muzika teče skozi prizmo obupa človeštva in skorajšnjega razkroja sveta. Vseskozi deluje apokaliptično, kar se še okrepi z rabo drona in občasnimi zvočnimi efekti, ki naj bi ponazarjali opustošenje. Muzika je težko psihedelična, mračna in tudi utesnjujoča z močnim pridihom že znanega zvoka rock scene prejšnjega stoletja. Eden izmed zaznanih vplivov je denimo bend The Stooges – mimogrede naslov nocojšnje plate se spogleduje z naslovom njihovega komada Your Pretty Face Is Going To Hell. Ob poslušanju nocojšnje plošče je kaj hitro moč razbrati ponavljajoč se vzorec komponiranja – komadi se gradijo počasi in preidejo v dolge kitarske solaže, ki pričajo o glasbeni zverziranosti ustvarjalcev. Zaznati je ambicijo po ustvarjanju muzike, pri kateri se na prvo mesto postavlja močne, dodelane kompozicije namesto komadov, ki gredo hitro v uho. Na albumu vidno izstopa komad it's about time....and space, dolg kar dvajset minut, zastavljen kot dolg jam glasbenikov. Ta komad še najbolj vzbuja sentiment, da muzika na albumu gotovo doseže svoj najboljši potencial v živi izvedbi. Plata najbolje deluje kot celota, ni spolirana do komercialne mere, pri čemer pa lahko ob svoji ustaljeni ritmični liniji na trenutke deluje razvlečeno. Ob vsej svoji tesnobi ima jasno konceptualno idejo razbremenilnih komadov, denimo sunquaker in entropic dissolution sta dva izmed bolj lahkotnih in samostojno delujočih komadov. Izseki umirjenosti muzike so sicer precej kratki in tako kaj hitro povoženi z drugimi, primarno bolj udrihajočimi komadi.

Svež album zasedbe The Heads daje nostalgičen občutek muzike prejšnjega stoletja, ki je recenzentka ne zaznava kot passé. Vtis naredi s svojo kvaliteto, ki je produkt jasno izučenih in utečenih glasbenikov. Ob tem muzika ujame trenutni duh časa skozi izraz apokaliptičnega obupa, ki je odziv na dogajanje v današnjem svetu. In čeprav mestoma glasba zveni kot nekaj že davno slišanega, svoj pečat pustijo zapomnljive kitarske solaže. Ostane nam občutek, da smo poslušali nekaj kvalitetnega. The Heads se z novo in hkrati zadnjo izdajo v svoji diskografiji poslavljajo v dobrem imenu.