Sub Pop Records, 2026

Skupna izkušnja vseh, ki se preživljamo v sodobnem svetu, je vsakodnevno soočanje z gomilami oglasov in nagovorov podjetij, ki nam prodajajo raznorazne smeti ali storitve. Marketinški oddelki podjetjem mojstrsko narišejo dostopne, človeške obraze na podlagi prognoz neprespanih svetovalcev, ki trdijo, da bo tovrstna strategija za x odstotkov povečala prihodke določenega segmenta potrošnikov. Vsi razumemo motivacijo in logiko za takšnimi taktikami, nanje večinoma nismo občutljivi, zaradi njihove vsakdanjosti pa hitro izgubimo predstavo, kako hladno preračunljive dejansko so. Navajeni in naveličani zameglimo vid, ko se pojavijo na zaslonih, in sprejmemo njihovo nujnost znotraj mehanizacije sodobnega sistema. Sistema, ki ga kroji vedno več praks, ki so inherentno nečloveške in škodijo delu družbe, a kljub temu postajajo nova realnost. Telehealth se na plošči Green World Image kljubovalno postavijo nasproti takemu sistemu z mešanico satire oziroma parodije, s posnemanjem in trezno kritiko. Gre za drugi album seattelske art punk zasedbe in prvi bendov album pri založbi Sub Pop, tematsko in zvočno pa nadaljuje debitantski manifest Content Oscillator iz leta 2023.

Telehealth so uradno nastali leta 2023, toda ista zasedba glasbenikov muziko skupaj preigrava že dvanajst let. Najnovejša glasbena identiteta benda je nastala kot reakcija na soočenje s pandemijo, časom, ki je v očeh glavnih avtorjev in vokalistov Alexandra Attituda in Kendre Cox radikalno preobrazil družbo in deloval kot katalizator za preoblikovanje ustvarjanja obeh glasbenikov. Dolgoletno sodelovanje in izbrani glasbeni slog članov sta bila razvidna že na prvencu, na aktualni plošči pa je slog dodatno izbrušen. Pričaka nas plesljiva mešanica novega vala, egg punka in art rocka, utemeljena na drvečem tempu, motoričnih ritmih in obilici sintovskih rifov. Najpreprostejša in verjetno rahlo nehvaležna navezava, tako po zvočni kot idejni plati, so Devo, katerih zasnovo Telehealth zelo prepričljivo reciklirajo v milenijski aranžma elektronsko podkrepljene muzike in postmodernističnega pretoka informacij.

Z besedili udrihajo po prežečih grožnjah, ki jih prepoznavajo v lokalnem okolju. Spravijo se denimo nad neustavljivo gentrifikacijo, težnjo po homogenizaciji glasbene scene, finančno davljenje lokalnih prizorišč in sporne gradbene prakse. Telehealth pogosto posežejo po seznamskem pristopu k besedilom. Nizajo kratke in udarne besedne zveze, ki jih lahko povežemo v holistično obravnavo izbrane tarče, a ob naštevanju vinjet, četudi bistrih, pogrešimo njihov preplet v bolj dodelano in poglobljeno kritiko. Sposobnost kohezivnejšega komentiranja Telehealth izkažejo denimo s komadoma Silver Spoon in Donor Country, v katerih lastne nazore izvrstno prevedejo v ostro satiro in jasnovidno dekonstrukcijo družbenih protislovij. Prav zaradi tu izkazane pronicljivosti se zdi, da je v nekaterih komadih preprosto zmanjka in da se namesto tega zanašajo na cenene sklice na družbene pojave, nišne fenomene in internetni lingo, ki ob izidu albuma že ni več relevanten. Omenjene prvine prežema veliko ironije in sarkazma, a prežvekovanje crkovine neizbežno vodi do slabega zadaha.

Telehealth sami sebe z mešanico krivde in absurdistične brezbrižnosti označijo za del sistema, ki ga kritizirajo. Vpletenost v ustroj poudarjajo s performansom neoliberalne poslovne enote, katere preračunan produkt je skrbno zapakiran v tržno preverjeno identiteto in promocijske kampanje. Igrana vloga je napol iskrena. Zasedba seveda cilja na zelene cifre v želji po obstoju, nadaljevanju in rasti izbranega poslanstva. Tu naletimo na ločnico, ki Telehealth loči od figure, ki jo posnemajo: denar je mehanizem za dosego motivacije, ne pa motivacija sama. Omogoča jim ohranitev miru in osredotočenje na negovanje lokalnega okolja, iz katerega izhajajo. 

Album je vesten manifest bendove pozicije, ubirajoč polironično pot, ki satirično komentira okolico z dobro izdelano inštrumentalno podobo. Zaradi reciklaže retro zvokov, kolažiranja referenc, odmevov in nesmislov, ambiciozne, premišljene produkcije in predvsem uigranosti glasbenikov je Green World Image zabaven in kratkočasen album, a mu kljub zelo uspešni kombinaciji trezne analize in igrivega zvočnega pristopa kdaj tudi zmanjka sape. Ambiciozen in imerziven začetek se sčasoma porazgubi v nizu komadov, ki niso podpovprečni, jim pa manjka samosvoj značaj, da bi bil album bolj raznolik in poslušalce vztrajno presenečal do zadnjega kilobajta.