Nuclear Blast, 2026

Newyorška hardcore zasedba Madball je točno pred tednom dni izdala svoj 10. studijski dolgometražec, hkrati pa tudi prvi album v svoji diskografiji, na katerem kot edini originalni član nastopa vokalist Freddy Cricien. Hkrati je Not Your Kingdom album, na katerega je bilo treba čakati najdlje, saj je od prejšnjega, For The Cause, minilo dobrih osem let.

Podatki na začetku današnje oddaje seveda ne napovedujejo slabe plate – ravno nasprotno! Zdi se, da ima Freddy še po 38 letih ustvarjanja z Madball dovolj sveže ideje, hkrati pa je celotna zasedba, ki jo ob Freddyju tvorijo bobnar Mike Justian, basist Paul Delaney in kitarist Mike Gurnari, več kot sposobna napisati dober Madball album. Ta je dolg okrog 29 minut, kar se na prvi pogled zdi kratko, a je tako razgiban in raznolik, da minevanja te minutaže skorajda ne opazite.

Not Your Kingdom je v primerjavi s prejšnjimi albumi najbolj podoben predhodnemu For The Cause, saj v podobni meri skuša izstopati iz občasno rigidno določenih značilnosti tako staro- kot novošolskega newyorškega hardcora. Če se zdi, da prvi komad Tethered, ki je bil tudi drugi single, s katerim so napovedovali ploščo, takoj udari z vso downbeat močjo, po kateri so znani predvsem novodobni HC bendi, je drugi komad, Flammable, čisti oldschool napad, ki se, podkrepljen celo z blast beatom, konča v manj kot minuti. Nato sledi popolno presenečenje v obliki Rebelude. To je v bistvu intro v single Rebel Kids, s katerim so Madball začeli dražiti svet, da prihaja nov album. Ime je seveda sklop besed rebel ter interlude. Zakaj izpostavljamo intro? Ker zveni kot nekakšen kitarski vložek, ki ga spišejo in zaigrajo v močvarah ameriške zvezne države Louisiane. In to res ni tipično za hardcore, ne glede na to, ali gre za staro ali pa za novo šolo.

Zvočno in dinamično heavy je predvsem pesem Rebel Kids, ki pa se močno naslanja, kot se za ameriški hardcore spodobi, na klasični punk rock, besedilno pa seveda zelo dobro povezuje današnjo sceno s tisto, ki je svetu predstavila svoj obraz slabega pol stoletja nazaj. Podobno močno vžge še Don't Misstep, na nek način naslovni komad pa je What Say You, ki vsebuje verz, s katerim je poimenovan album, besedilno pa je zadeva tudi precej močna, saj kaže pogled na svet skozi oči zapornika. Ponovno presenečenje je intro z naslovom Sunrise, ki napove pesem Life's a Mural, pred koncem pa sta zvočno zanimivi in tudi netipični še pesmi The Ride in Chase A Dream.

V 29 minutah je moč slišati torej nekaj novih in za Madball nepričakovanih zadev, a večina albuma vseeno ponuja dobro mešanico starega in novega zmetaliziranega newyorškega hardcora. Poleg Freddyja ostali trije člani ponudijo zelo dobro instrumentalno sliko, čeprav je škoda, da se je v miksu moč kitare, sploh pa basa, ki je za časa prejšnjega basista in tudi originalnega člana Hoye Roca bil res prominenten, malo izgubila. Na srečo je z bobnarskega stališča Mike Justian, ki je v Madball že 15 let, pred tem pa se je dokazal v Unearth, The Red Chord in še kje, na tem albumu res zaživel, ponudil pa je tudi nekaj kitarskih riffov, ki res niso švoh.

Kot album For The Cause pred njim je torej Not Your Kingdom rahlo eksperimentalen in spet malce odstopa od klasične Madball formule, sploh pa metalizirane podobe, ki sta jo v 21. stoletju utelesila Madball albuma Infiltrate The System in Hardcore Lives. Toda to ga naredi zanimivega in svežega, vsekakor pa je v vsaki sekundi tega razmeroma kratkega albuma moč slišati, da je bend še kako sposoben in tudi lačen. Kot sami pravijo – hardcore še živi. Piči!