Samozaložba, 2026

Po tem, ko smo lani doživeli ekskluzivni koncert v studiu Radia Študent, sploh prvi špil lanskega klubskega maratonca Gregorova, je zdaj temo sveta ugledal še nič manj pričakovani prvenec Umiranje na obroke. Predstavitev plate se je zgodila v Menzi pri koritu pred skoraj dvema mesecema ob spremljavi zastoniranih Tres Madres, letošnjih klubskih maratonk. 

Gregorov je bil sprva zabubljen kot solo projekt Gregorja Kacina. Metulj oziroma vešča – izberite po želji –, ki se je izvalila, pa je za nujno potrebne žive nastope, kot krila, razširila zasedbo. Novi, na hitro skupaj sklamfani člani, takoimenovani »plačanci pro bono«, so zvoku Gregorova vsi dodali ščepec svojega. S kitarama Rok Horžen in Jan Pivk s tolkali Pegam Podobnik ter z basom Alen Bogataj. Gregorov je tako postal kvintet, ki bo odslej radostil občinstvo v živo. A to ni prvo ponovno utelešenje Kacinove glasbene duše. Na začetku devetdesetih je v Kuzlogradu, uradno Idriji, ki se ponaša s pankdigrejem par excellence, končal pankersko-grandževsko osnovno šolo. Bil je član raznih bendov, med njimi tudi The Stray Generation, zametka Zablujene generacije, nato pa je stari maček v novem mileniju nadaljeval srednje šolanje in ga z zadostnim uspehom opravil v synthpopovskih elektronsko-plesnih miljejih, v razredih Skat in Electrix, skupaj z Vinceom Clarkom iz Erasure, OMD, Limahlom ter Denis in še Denis, hkrati pa je ovohaval tudi druge žanre – bil je recimo gost na plati nu-metalcev Corkscrew. Po tem neusmerjenem izobraževanju in koronskem pavziranju se je kot nadobuden študent vpisal na postpankovski faks in zdaj z Gregorovom opravil zagovor diplome Umiranje na obroke. Njena predhodnica je bila seminarska naloga, prva singlica, Irina, za katero se zdi, da je bila napisana že davno prej, saj te po postpanku, s katerim Gregorova povezujemo, post-preseka, je popolno nasprotje diplome in ti v ušesa prikliče melanholijo tipa Simona Fugine oziroma njegovega projekta Kühlschrank. Mnogožanrstva, ki ga zagovorniki stroge pripadnosti enemu samemu glasbenemu plemenu grobo obsojajo, nikakor ne zavračamo, saj se ljudje iščemo, dokler dihamo, se tako dopolnjujemo in širimo obzorja, da ne postanemo ali ostanemo apatični omejeni fijakarski konji, ki bezljajo le naravnost, ne da bi jih zanimalo, kaj je na levi, kaj na desni.

Med številnimi posledicami že omenjenega asocialnega koronskega obdobja je bila tudi odtujenost, ki se je v glasbi zrcalila z individualnostjo in nam postregla z inflacijo one man bandov, ki so rasli kot gobe po dežju. Ena od teh gliv je bil, poleg Kühlschranka, Samuel Bluesa, Morverna, pa še bi jih lahko našteli, tudi Gregorov. Kacin je bil v postkoronskem obdobju izjemno ploden in je naštepal kopico demo posnetkov. Prej ni igral ne kitare ne basa, nato pa je sam posnel cel album. Za miks in produkcijo sta poskrbela omniprezentna Peter Penko in Torulsson, ki sta tu pa tam tudi zaklaviaturirala in po čem potolkla. 

Posvetimo se plošči, desetim komadom, ki so danes na piedestalu. Lansirna rampa space shuttla Gregorov je v maniri zgodnjih Editorsov in Interpola Pokopališče ambicij. Tam počivajo sanje, zdaj le še spomini, mi pa kot zaprte ptice v železnih kletkah, v svetu sivem obtičali smo. Plesni coldwave bohoti plesnive spomine na nekoč živo Idrijo, kjer je laufalo klubovje. Zdaj je mrtva. Doživeto na lastni koži med zasebnim prvomajskim tour de Polhograjsko-Idrijsko hribovje, ko trpiš tako ti kot kolo pod tabo, ko si prvi letošnji gost v hostlu, ko na trgu dobiš zadnjo pico, ki jo plačaš s hatawina, ponoči pa te v mestu duhov ne povoha niti pes, ki uvede komad Pustite mi, da si zamenjam obraz. V njem se večplastno bitje Gregorov prelevi v Heroes del silencio, ki v divjem pogu plešejo z Yoko Ono, z novodobnimi Nieti pa pojejo himnični refren. Matrica se ponovi v komadu Široko zaprte oči.

Iz Idrije nas na Dunaj ponese Gastarbeiter, synthwave hude produkcije, ki se v besedilu brati z Zaklonišče prepeva in Čao Portorož, v glasbi pa z grehi mladega Trenta Reznorja. Od nekdaj iščemo srečo v tujini, od nekdaj nas presenečata njena blišč in beda, od nekdaj, danes pa še toliko bolj, igramo rusko ruleto. Hrabro, Milane! 

V Če ne morem biti to, kar sem, sem rajši mrtev je postrežen Krshkopoljac z žlikrofi – s temi okusnimi zlimi krofi – za mizo pa nam o sodobnem kapitalizmu, duhovni praznini, moralnem razkroju in nagnusnem pohlepu, kakor tudi v naspidiranem Turistu, na uho poje odsekan vokal Indust-Baga. Plošča doživi vrhunec in se z vajeti spusti v drnec v angažirani skladbi ...isti(Zbudte se), v kateri so protagonisti vedno eni in isti, tokrat Idlesi pankisti, ki klekljajo distorzirano pičkasto … čipkasto grandžersko pankčino. V istem vajbu nadaljuje ploščo Use je u pizdi, use je u kurcu, nirvanističen drajv na sledi komadov Mene nben nou jebu tovariša Samuela in Boli me kurac Dance Mamblite z ilegalne kompilacije za zasebno rabo, ki se poraja v glavi recenzenta.

Da pa ne bi bilo vse postlano z rožicami, sledi – pa brez zamere – zamera! Kar nervozen postaneš, ko vidiš, da na prvencu ni fenomenalnega Neurosis, pa četudi preoblečenega, saj se, s Sevdah in drop D, nahaja že na kompilaciji Klubski maraton 2025. Why don’t you leave me alone?!

Nervoza se poleže, ko zaslepljen z rifi Duana Denisona post festum naletiš na fotko Kacina v majici The Jesus Lizard in s tem potrdiš svoje domneve, obenem pa ugotoviš, da na srečo še nimaš prisluhov, ki te tako radi popeljejo v zloveščo pokrajino Tomahawk. Yow, Kacin! Naj Umiranje na obroke ne bo pokopališče ambicij, saj ima zadeva perspektivo – pa ne pijanih noči … Hrabro, Gregore, sledi doktorat!