Essaira: From the Guts of Essaira
Raw Culture, 2026
Tokrat obravnavani industrial pank album lahko razumemo kot potopis romanja treh začinjenih umetnikov skozi domače mesto, ki je zasedbi postalo v kratkem času tuje odmaknjeno brezno. Paola Paganotto, glas Essaire, je bila leta aktivna članica prvega italijanskega skvota Atlantide. V sedemdesetih letih je bil to epicenter razvoja italijanskega panka, ki se je nato razpasel po celi državi in postal dom za številne kvirovske kolektive. Paganotto je sodelovala tudi v skvotu XM24, enem največjih v Bologni, ki je deloval več kot trideset let. Prav evikcija iz tega prostora leta 2023 je zaznamovala velik zasuk h gentrifikaciji mesta. Druga člana tria, Nico Pasquini, na elektronski sceni bolje poznan kot Stromboli, in kitarist Angelo Casarrubia sta že sodelovala v zasedbi Buzz Aldrin. Istega leta, ko se je začela rekonstrukcija prestolnice alternativne kulture v Italiji, sta zagnala nov in temačnejši projekt, ki mu je manjkal le še glas. Do leta 2025 se je tiha, a nasilna transformacija Bologne v mesto za turiste počasi zaključila, v istem času pa je tudi plošča tokratne Tolpe bumov dobila svojo končno podobo.
Essaira nas ne prime za roko in počasi pelje skozi svojo zvočno krajino. Skladba Avoidant nas s prvim trenutkom pogoltne v peristaltičen ritem preroških vokalov, pospremljenih z ledeno statiko. Ne razvija se linearno k večji dramatičnosti ali napetosti, temveč z njo operira skoraj kirurško. Počasi se zbira okrog utripa kratkih stihov raskavega glasu, naraste do točke popolne tišine, nato pa se obrne v komad De-Skulled. Ta dalje razpreda uteho fizičnega sveta in nam predstavi matrico, ki bo naš dom naslednjih štirideset minut. Njena pripoved podleže taktirki zelo kratkih stihov, kitic, ki se prej ali slej skondenzirajo v enem sloganu na komad. Slogane bi težko označili za refrene, prej kot to so napevi prerokinje, ki odzvanjajo skozi težko mašinerijo.
Glas Paganotto prinaša hrapavo zrelost, toda petje ostaja vseskozi skoraj umetelno sproščeno, vendarle pa v najbolj napetih trenutkih navduši s pokajočimi kriki. Vokal je odet v močan italijanski naglas, ki pozitivno prispeva k zamaknjeni atmosferi distorziranega tujega sveta, a na trenutke tako močno preplavi besedila, da je njihov pomen težko razbrati. Edini dostopni vir, ki bi jasneje razkril pomen, se skriva zgolj znotraj rokava skoraj razprodane naklade vinilnih plošč.
Preddverje Essairinega zvoka zapolnjuje preplet dveh kitar s sintetičnimi ropoti in šumenji, ki prekrijejo kakršenkoli občutek akustike. Aranžmaji kitar cepijo rife v kemijski zvok, prepojen s cvilečimi hrušči in prekrivajočimi se frekvencami. Svoje karbonske vezi nazaj formulirajo prav z vključitvijo vokala, pogosto v obliki ponavljajočih se odsekov, ki skupaj tkejo grob, razplasten in obsesiven zvok. Kljub napornejšemu tonu pa si plošče zahvaljujoč izjemno poudarjeni ritmičnosti, ki prevzema osebnost biološkega stroja, izpraznjenega krvi in prepojenega z gorivom, ni težko predstavljati na kakšnem plesišču. Bodisi v živi izvedbi bodisi kot del kakšnega DJ-seta.
Skladbe, kot sta Not in Deli, spomnijo na mešanje erotike in grožnje v temačnem magnetizmu, podobno kot so to počeli Pain Teens ali sodobneje PVA s prvencem Blush. Zanimivo pa se za razliko od mnogih temačnih mešanic rocka in elektronike album italijanske trojice popolnoma izogiba vplivom diska ali bolj funkovskih sintetizatorjev. Ti imajo zgolj vlogo ustvarjanja gostega mrmranja temnice. Globini zvoka se v tem prepletu panka, nojzerske elektronike in navdiha starega industriala v skladu s tradicijo zasedbe Throbbing Gristle približajo le redki. Morda še najbližje pride ruski duo Ic3peak, a je tudi njun zvok v primerjavi z Essairo skoraj minimalističen.
Album se zaključi nekje med fatalizmom in uporom. Skladba The Wheel of Fortune s šepetajočimi izpovedmi melanholije dreza v neprekinjen hodnik šumeče distorzije, sklepni komad I.I.C. pa ne ponudi katarze. Katarza bi bila razkošje, ki ga Essaira nima namena ponuditi, kajti vodi prav v brezinteresno strinjanje, ki ga obsoja. From the Guts of Essaira je plošča, ki v pankovskem duhu predstavlja realnost. Toda ta realnost ni eksploziven konflikt na ulicah, temveč skriti in tihi tok izrinjanja subkulture s pomočjo logistike infrastrukture za dobro kapitalizma.
Dodaj komentar
Komentiraj