A24 Music, 2026

Prekrokane noči, pozna jutra, dolgi dnevi in kratkotrajna razmerja. Prazna parkirišča, zadnji avtobusi in občutek, da se nekaj pomembnega izmika ravno takrat, ko se temu skušamo približati. To je svet albuma Rumspringa, druge plošče ameriške dvojice ear, na katerem se mladost ne izrazi skozi uporništvo ali spektakel, temveč skozi negotovost, hrepenenje in tiho iskanje smeri. Nekje med konci in začetki, med nostalgijo za sedanjostjo in strahom pred prihodnostjo.

Dvojico ear tvorita Jonah Paz in Yaelle Avtan, ki sta se spoznala med študijem na newyorškem kolidžu Bard. Kot trdita sama, njuna glasba črpa iz navidez nezdružljivih svetov IDM-a, britanskega postpanka, ambientalnega popa, digitalnega hardcora in intimnega bedroom popa. Prav zaradi tega ne izpadeta kot monogamni glasbeni duo, ki bi prisegal na en sam žanr ali sceno, temveč prej kot glasbeni projekt generacije, ki je odrasla med internetnimi forumi, estetiko Tumblrja, emom, hyperpopom, indie melanholijo in neskončnim arhivom glasbe, dostopne z le nekaj kliki. Ear se pridružujeta valu sodobnih dvojcev, ki v zadnjih letih oblikujejo zanimivejši rob zoomerske alternativne glasbe. Od newyorških Fcukers, missourijevskih Frost Children do londonskih New York in Bassvictim se zdi, da leto ponovno pripada glasbenim tandemom, ki moč črpajo prav iz dialoga dveh ustvarjalcev. Morda ni naključje, da prav format dvojca omogoča tako lahkotno nihanje med intimnostjo in eksperimentom, ki zaznamuje tudi zvočno krajino dvojca ear. Relativno nova na glasbeni sceni sta svoj debitantski izdelek The Most Dear and The Future izdala septembra lani. Letos je sledil Rumspringa, prvi dolgometražec, izdan pri založbi A24 Music, glasbenim podaljškom filmske produkcije A24, ki se je v zadnjih tednih znašel pod drobnogledom zaradi odmevnega partnerstva z Google DeepMind pri razvoju orodij umetne inteligence za filmsko produkcijo.

Naslov albuma Rumspringa povzema amiško obdobje prehoda v odraslost, toda album veliko bolj kot obred prikliče občutek čudnega vmesnega stanja pozne adolescence, ko se zdi, da je vse mogoče, hkrati pa nič ni zares oprijemljivo. Kot epizoda iz serije Skins, v kateri se evforija in tesnoba ves čas držita za roki. Ear črpata iz stanja popolne čustvene izčrpanosti, pojeta skoraj šepetaje, utrujeno in apatično. Z glasovoma le redko iščeta vrhunce; raje vztrajata v monotonem, nežnejšem registru, zaradi česar posamezne besede pogosto zdrsnejo mimo poslušalca, a se prav v tem skriva čar njune glasbe. Vokal ne zahteva pozornosti, temveč deluje kot dodatna tekstura, ki poslušalca pomirja in mehko vodi skozi skladbe. 

Tako se v vseh skladbah, predvsem pa v komadu Nothing's Open, najbolj približata tradiciji intimnega indie folka, mestoma tudi Elliottu Smithu, ko ranljivost nikoli ni spektakel, ampak tiho stanje bivanja. Toda duo redko ostane zgolj pri tej krhkosti. Skladbe, kot so Coil, naslovna Rumspringa in komad Will,se pogosto začnejo kot intimne indie miniature, za trenutek postojijo kot bedroom pop, nato pa se počasi odprejo v lastno dekonstrukcijo – v lomljene ritme, nasičene base, igrive melodije, semple in nepričakovane elektronske vnose. V teh trenutkih se njuna glasba približa sodobni britanski elektronski senzibilnosti, ki jo lahko povezujemo z ustvarjalci, kot je Joy Orbison. 

Duo iz minimalizma gradi maksimalizem in nas neprestano zavaja. Kar se sprva zdi kot skromna domača produkcija, posneta v spalnici, se počasi razraste v razgibano zvočno pokrajino. Ta moment morda najbolje utelesita komada F in Ne Plus Ultra, v katerih med njuna zasanjana vokala nenadoma zareže basovska linija in skladbo ponese v povsem drugo orbito. Spontani zvočni vložki, digitalni fragmenti in nenadni ritmični obrati delujejo kot trenutki metamorfoze — iz majhne indie gosenice se pred poslušalcem razvije elektronski metulj, ki pa nikoli povsem ne izgubi svoje krhkosti. V scenosledu nastopi tudi komad Threads, ki ga lahko zaradi igrive, utripajoče in digitalne intimnosti poslušamo kot podaljšek kratkega debija The Most Dear and The Future.

Prav v zaključku albuma Rumspringa glasbenika najjasneje artikulirata osrednji motiv zapuščanja. Ne zgolj ljudi ali krajev, temveč življenjska obdobja, predstave o sebi in različice sveta, ki jih ni več. Besedila tudi tokrat ostajajo fragmentirana, mestoma blodnjava in rahlo metaforična, a se do zaključka albuma jezik dvojca ear že naučimo poslušati oziroma razumeti. Ne iščemo več dobesednih pomenov, temveč občutke med vrsticami. Sklepna skladba Good Day Will Arrive tako ne deluje kot zmagoslavni finale, temveč kot tih pogled skozi okno premikajočega se avtomobila. Nekaj pomembnega se končuje, še preden zares razumemo, kaj se sploh začenja. In vendar duo vztraja pri majhnem, skoraj trmastem optimizmu: nekje za vsem sranjem, izgubljenimi kraji, pozabljenimi prijatelji in zamegljenimi spomini dober dan vendarle prihaja.