Neurot Recordings, 2026

Brazilskega dua Deafkids se punkerji spominjajo kot hardcore/crust benda. Demo posnetek iz poletja 2011 se zaključi s samplom bistvene pesmi Protest and survive skupine Discharge, benda, ki je dal ime d-beatu. Omenili bi ju tudi zaradi seanse z neverjetno post-punk/goth skupino Rakta. Vendar pa je Deafkids bend, ki v tur kombiju posluša Tito Puente in Funkadelic, pa tudi avantgardne bobnarje iz Afrike, Brazilije in Indije. V želji po eksperimentiranju in pristnem izražanju se duo v veliki meri naslanja na brazilsko glasbo 20. stoletja z vsemi njenimi raznolikimi vplivi, od afriških in avtohtonih do portugalskih ali        evropskih.

Vse se je začelo kot solo projekt multiinstrumentalista in vizualnega umetnika Douglasa Leala, kasneje pa sta se mu zaradi nastopov v živo pridružila basist Marcelo in bobnar Robinho, ki ga je kasneje zamenjal Marian Sarine. Trio se je nato skupaj preselil v hišo v Sao Paulu, da bi se popolnoma posvetil glasbi, skupnemu raziskovanju in premikanju meja. Leta 2024 je Marcelo zapustil skupino in Deafkids so postali duo. Že pred tem so v veliki meri uporabljali elektroniko, zato izguba enega basista ni bila tako huda.

Najnovejši album, Cicatrisez do futuro, slovensko brazgotine prihodnosti, je prvi v tej novi postavi, kjer sta Leal in Sarine zadolžena za vse instrumente in produkcijo. Album sta posnela v svojem domačem kraju Volta Redonda, mastering pa je bil opravljen v londonskem studiu Bear bites horse. Digitalna obdelava, bas boben Roland 808, sintetizatorji in distorzirani kitarski dron se zlivajo v retro-futuristični amalgam. Pesmi prosto tečejo skozi devet poliritmičnih meditacij, ki predstavljajo močno invazijo v poslušalčevo bitje. Če se dejansko usedemo ali plešemo, medtem ko resnično poslušamo, nas neizogibno vodijo v trans. Izvirajo iz točke, kjer se vsakdanje frustracije in obup srečajo z nagoni, ki kljubujejo razumu. Za Deafkids je glasba metafizična sila, ki nas popelje na drugo raven skozi intenzivno telesno izkušnjo. Že ob prvih hipnotičnih udarcih bobnov v komadu Parasite se počutimo, kot da bi jahali neko mistično bitje, ki galopira v neznano brez namena, da bi se ustavilo. Album pričara kolektivni delirij, a tudi individualno prebujenje, ki lahko povzroči tudi norost, ko se soočimo z grozljivo resničnostjo. Vokal se zdi, kot da je bil prenesen v dobo, preden je obstajal jezik, a je umeščen v bližnjo prihodnost, v kateri je brain rot dokončno uničil človeške možgane. Zdi se, da ta glas prihaja iz globoke izolacije in ne more priti na površje običajne resničnosti. Naslov brazgotine prihodnosti vsebuje sporočilo, da je prihodnost prekleta in to prav zaradi sil, ki trdijo, da jo gradijo.

Deafkids pravita tudi, da je namen albuma ponuditi možnost odpora proti toksičnemu dominantnemu narativu, ki normalizira absurd in paralizira delovanje. To ponazarjajo pesmi, kot so Simulacro, Possessao coletiva, Em transe. V takšnem svetu, kjer je skrita osnovna resnica, je prepletanje ritmov, kultur in izkušenj sveta seveda nekaj prepovedanega. V tem smislu album predstavlja soočenje z vladajočimi silami. Na prvi pogled nezdružljivo, kot elektronika, ki oživlja avtohtone obrede, ki nas iztirijo in pripeljejo do nenadnega. Tudi punk kot glasba upora je lahko tradicionalističen in celo kolonialističen. Zato gre ta album vedno dlje, po neskončnih spiralah ritma, kjer oddaljeni svetovi trčijo drug v drugega in se skupaj preoblikujejo. Deafkids sta nekatere pesmi z novega albuma že izvedla v živo, za druge pa pripravljata razširjene, še bolj vrtoglave različice skupaj s spremljajočimi vizualnimi elementi. Dvojec o albumu pravi tole:

Najina glasba izhaja iz zaznavanja okoljske, politične in moralne toksičnosti, ki prežema našo realnost v takšnih razmerah. V kontekstu albuma so brazgotine tiste brutalno ukradene preteklosti, ki se odražajo v hudobni prihodnosti. Trajna sled nasilja je tudi spomin, ki ne bo nikoli utišan!

In zdaj si poglejmo širši kontekst in primerjajmo preteklost in sedanjost te skupine. 

29. julija bo minilo natanko deset let, odkar je duo Deafkids igral na odličnem DIY festivalu No Sanctuary, ki je potekal v Harteri na Reki v letih 2016 in 2017. Hartera je zapuščena tovarna papirja, ki nam je v tistih časih posodila prostor iz najbolj norih crust punk sanj. Celotna izkušnja je bila izven tega sveta. Za nekaj dni se je ustvarilo vzporedno vesolje, do katerega potrošniški svet turistov in nacionalistov ni imel dostopa. Deafkids so igrali pozno v noč in praktično obujali od mrtvih vse, ki so že ležali komatozni v šotorih. Kot je piščalkar iz Hamelina klical podgane, tako se tudi mi nismo mogli zadržati, da ne bi prišli bližje in bili priča tej heretiki. Založba Neanderthal stench, ki stoji za festivalom No Sanctuary, se je takrat poskušala združiti z več drugimi založbami, da bi izdali ploščo Deafkids, kar se jim na žalost ni izšlo. Potem pa je dvojec že naslednje leto podpisal z nikomer drugim kot Neurot Records, založbo benda Neurosis. V tistem trenutku je bilo lahko reči, da je Deafkids pod narekovaji uspelo. Z drugimi besedami je dvojec za underground punk sceno postal precej nepomemben. Glede na politična stališča in glasbeno izražanje ne bi rekli, da sta se prodala ali kompromitirala. Vse je ostalo enako z majhno razliko, da nas zdaj, ko kliknemo na njuno ploščo na spletni strani Neurot Records, zadane kup gnusnih platform, za katere je glasba le biznis. Kot prostor za poslušanje albumov dua Deafkids se nam vsiljujejo Spotify, Amazon, Apple in drugi krvosesi, ki profitirajo od vdiranja v zasebnost in prodaje podatkov, izkoriščajo umetnike in občasno podpirajo genocid. Spomnimo se trenutka, ko je Spotify finančno podprl Helsing, nemško podjetje za obrambo, ki se ukvarja tudi z izdelavo vojaških jurišnih dronov. Kljub temu Deafkids ostaja dvojec, ki živi za glasbo in ji je globoko predan, medtem ko v intervjujih pogosto omenjata diy etiko in integriteto kot bistveno zanju.

Na plošči Cicatrizes do futuro se sistemu upre duo, ki je vanj globoko vpleten, kar je še ena združitev nezdružljivega. Morda se bodo naročniki na Spotifyu, zahvaljujoč skupinam, kot so Deafkids, končno znebili Taylor Swift in Bad Bunnyja, popolno paralizo družbe pa bo nadomestila aktivna udeležba v resničnosti – verjetno ne.

Deafkids sta se odločila boriti proti kapitalizmu od znotraj in kdo smo mi, da bi jima sodili. Od leta 2017 naprej ju gledamo z drugačnimi očmi, a to ne pomeni, da nas njuna glasba ne more pripeljati do katarze – le zapreti moramo oči in se prepustiti deliriju.