Cocanha: Flame Folclòre
Pagans & Les Disques Bongo Joe, 2026
Že več kot tisočletje ostajajo trubadurji neločljiv simbol in prvi odmev sončnih dvorov Okcitánije. Za opevanje ljubezni, politike ter človeške usode so iskali popolne rime in melodije. A trubadurski duh danes ne počiva v preteklosti – ne pozabimo na slovenskega trubadurja Borisa A. Novaka –, skozi krčevite in nujne politične boje zadnjih let se ta zapuščina znova rojeva kot glasbeno orožje in upor.
V nocojšnjem osrednjekritiškem glasbenem terminu poslušamo duo Cocanha, pod katerim od leta 2014 ustvarjata Caroline Dufau in Lile Fraysse. Tretji album Flame Folclòre je izšel 15. maja, pod svoje okrilje sta ga vzeli dolgoletni založbi Pagans in Les Disques Bongo Joe. Prav tako je duo vnovič sodeloval s producentom Raülom Refreejem, ki se na svojem CV-ju bohoti z Rosalio in Leejem Ranaldem.
Kot gost se v treh komadih pridruži lokalni stoner rocker Paulin Courtial. Cocanha je svoj zvok tradicionalne ljudske okcitanske glasbe definirala že na prvih dveh albumih i ès ? in Putput, a na tretjem dolgometražcu slišimo nadgradnjo zvoka in dozorelost. Polifoničnemu petju in strunskemu tamburinu sta dodali elektronsko manipulacijo in eksperimentalne komponente, na primer v komadu Diúre temblar slišimo radijska poročila o smrti direktorja ameriške zavarovalnice, Briana Thompsona, glasba ki sledi pa zveni, kot da je še vedno del radijskega programa.
Glasbo Cocanhe je februarja letos recenziral radijski kolega Jan Kopač, a ker je album 4132314 plod skupinskega dela z Los Sara Fontan in Tarto Releno, se družbenemu kontekstu okcitanske glasbe še nismo posvetili.
Duo Cocanha prihaja iz Toulousa, največjega mesta na jugozahodu Francije, ki je prestolnica francoske regije Okcitanije. Zgodovini mesta lahko sledimo do 8. stoletja pred našim štetjem, v 3. stoletju našega štetja je postal četrto največje mesto v zahodnem delu Rimskega cesarstva, stičišče Francije, Italije in Španije pa je rodilo svoj romanski jezik, ki ji pravimo okcitanščina. Francija je skozi zgodovino zatirala rabo manjšinskega jezika, v javnih prostorih ga je prepovedovala, v 21. stoletju pa je jezik ustavno priznala kot del kulturne dediščine, čeprav mu še vedno zavrača podelitev statusa uradnega jezika. Številke potrjujejo francoski mačehovski odnos, večina njegovih 600.000 govorcev je danes starejša od 60 let. Cocanha ima pomembno kulturno vlogo, saj meša folklorno tradicijo, kulturno zgodovino in sodobne boje Okcitanije. Na albumu Flame Folclòre najdemo sodobne politične teme, kot sta okoljski aktivizem in zgodovina zatiranja jezika.
Tandem Dufau in Fraysse v svoji muziki posodablja ljudsko glasbo Gaskonje, Languedoca ter Pirenejev in v besedila posega z odstranitvijo mizoginih sporočil. Prvič so na albumu lastne, avtorske kompozicije in besedila. Glavni gon glasbe sta hipnotična polifonija vokalov in strunski tamburin, ki poleg ritma dodaja tudi bas. Glasovi hkrati prepletajo ritmične poudarke, ponavljanje bodisi ritmov bodisi besed pa opravlja funkcijo stopnjevanja muzike do evforičnosti – kombo, ustvarjen za ples. Glasba in energija Cocanhe sta kot hibrid škotske dudašice Brìghde Chaimbeul, mikrotonalne norosti Angine de Poitrine in domačih Ingver in gverilke, ki z več vzporednimi melodijami ustvarjajo polifono glasbo.
Na albumu Flame Folclòre je dvanajst skladb, vsem je skupna strast osvobajajoče sile. Kolektivno veselje zveni kot politično dejanje, ne zgolj zaradi besedil v okcitanščini, temveč zato, ker frenetični ritmi in petje delujejo kot somatska terapija – intenzivno sproščajo napetost in energijo, ki v poslušalki zaneti žarek upanja, da je boljši svet mogoč. V komadu Diuré Samsir slišimo poskočen ritmičen narek strunskega tamburina, ploskanje ustvari navijaško atmosfero, medtem ko v naslovni skladbi Flame Folclòre ponavljanje refrena »zakriči na ves glas« hipnotično nagovarja k uporu proti uničevanju okolja. Tiktakanje v skladbi Au Nòst' Casalò skupaj z bučno perkusijo ustvari eksplozivno kompozicijo, ki poudarja eksperimentalne strukture in nekonvencionalne ritme okcitanske folklore.
Cocanha na tretjem albumu Flame Folclòre potrjuje, da je dobro ukoreninjena v folklorno preteklost, z eksperimentiranjem pa odpira nove razsežnosti world glasbe. Nostalgičnost melosa izpodbija v korist progresivne in kolektivne sedanjosti. Cocanhine starodavne melodije s sodobnimi boji so kot svetilnik moderne okcitanske folklorne glasbe. Nalezljiva energija razbija poslušalkino otopelost in ji daje upanje, da se bo na naslednjo revolucijo dalo plesati.
Dodaj komentar
Komentiraj