Cocanha, Los Sara Fontán, Tarta Relena: 4132314
Pagans Records, Gandula Records, Les Disques Bongo Joe, 2026
4132314 je svojevrsten sodoben superalbum. Zanj so namreč moči združile tri dvojice, katerih posameznih delovanj nikakor ne gre zanemariti. To so Cocanha, Los Sara Fontán in Tarta Relena. Kot si lahko predstavljate, je velik poudarek na vokalu in predvsem na pripovedniškem elementu besedil. Ta izpričujejo zgodbe delavk bivše tovarne tekstila Fabra i Coats v Barceloni. Ob glasbeni komponenti pa je album tudi zaokroženo raziskovalno delo, ki zajema vse od socialne problematike, skupnosti in solidarnosti do glasbenega izročila.
Izkustveno plat je na novo oblikovana zasedba pridobila od dveh bivših tovarniških delavk, Puri in Carme, ki jima je posvečena tudi zadnja skladba na albumu, La Mani de la Puri i la Carme oziroma v prevodu: Roke Puri in Carme. Z raziskavo so ustvarjalci pridobili zajetno vsebino, ki je dejansko vpeta v resničnost in ima zato ne samo večjo težo, ampak zahteva tudi spoštljiv in odgovoren odnos do materiala. Tega smo pri delovanju dvojca Tarta Relena že povsem vajeni, vzporednico pa lahko povlečemo tudi z albumom in istoimenskim projektom Mestizx. Pri obeh projektih gre za nekakšno sodobno griotstvo, ki vključuje intenziven proces, v katerem se ustvarjalec povsem potopi v okolje subjekta, ki ga raziskuje, in nato izkušnjo predstavi na umetelnem glasbenem albumu.
Kvaliteta plošče znotraj miljeja neoljudske glasbe torej izhaja iz temeljite in resne raziskave, ki zadevo poganja, utemeljuje in ji dodeli status zvočnega zbornika. Znotraj iste scene smo pogosto priča napol izdelanim idejam, ki so prepojene s simboliko, toda v dejanskosti niso nič drugega kot preoblečene replike popularnih mitov. Ustvarjalkam uspe na albumu doseči implementacijo političnega diskurza, ki govori o njihovih vrednotah, z ojačanjem glasu in zgodbami nekoga drugega. Občo glasbeno kvaliteto plošče pa poleg večkrat potrjene predanosti in vložka tako v kompozicijsko kot tudi performersko prakso izpričuje predvsem sistematičnost njihovega delovanja. Glasbeno mojstrstvo, strnjeno v ključ do razumevanja skladateljskega procesa, zasedba postavi na najbolj vidno mesto – v naslov albuma.
Številke se nanašajo na numerični tekstilni vzorec iz knjige Le tissage à la main oziroma Ročno tkanje, ki jo je spisal Pierre Ryall. Način, kako zasedba uporablja sekvenco, pa spominja na manj kompleksno Bachovo Fugo št. 4 v cis-molu – ne na podlagi vodenja glasov ali kontrapunkta, temveč zaradi sistematičnega pristopa k tkanju simboličnih pomenov v glasbo. Zasedba sekvenco 4132314 tekom albuma izmenično uporablja kot melodično, zlogovno in ritmično izhodišče. Kljub temu da ta ideja v umetnostni glasbi in tudi v bolj progresivni zabavni glasbi ni nič nenavadnega, priča o tem, da za kompozicijami stoji kompleksen sistem in da te niso podvržene naključnemu posrečenemu ali neposrečenemu poskusu. Od tega do rekonstrukcije enakomernega mehaničnega hrupa industrijskih strojev skozi reichovsko ritmično zamikanje v skladbi El phasing de las 15h50 zasedba stke izjemno podroben, premišljen in dovršen glasbeni izdelek.
Album 4132314 pripoveduje močno zgodbo, ima političen naboj in vključuje družbeno zavest. Kompozicije vključno z aranžmaji in njihovo izvedbo zvenijo bojevito in milozvočno, njihova zasnova pa kaže na popolno predanost in ljubezen do obrti. Na glasbo se da plesati in o njej pisati ne samo recenzije, ampak tudi analitične članke, morda celo knjige.
Dodaj komentar
Komentiraj