Century Media, 2026

Pozdravljeni v Tolpi bumov, kjer nocoj, če uporabim citat znamenite TV oddaje Leteči cirkus Montyja Pythona, predstavljamo nekaj popolnoma drugačnega. No, vsaj v ustvarjalnem opusu ameriške progresivne death metal zasedbe Blood Incantation. Danes torej predstavljamo soundtrack, ki ga je zasedba izdala kot spremljevalno glasbeno delo ob dokumentarcu, ki so ga ustvarili, da bi nam dali vpogled v nastajanje njihovega najbolj aktualnega albuma Absolute Elsewhere.

Preden se posvetimo današnjim štirim pesmim, poglejmo na hitro, kdo so Blood Incantation in kaj ustvarjajo. Gre za ameriško death metal zasedbo, ki črpa tako iz klasičnega ameriškega death metala kot drugih glasbenih žanrov, pa naj gre za progresivni rock, elektroniko, ambiental, synthwave, psihedeliko ali kaj podobnega. Kvartet je svojo močno eksperimentalno noto poudaril s tretjim albumom Timewave Zero leta 2022, ki je v popolnosti predan elektroniki in kjer se je izkazal močan čut za kinematično ustvarjanje glasbenih svetov. To so seveda nadgradili z albumom Absolute Elsewhere, ki je izšel leta 2024 in ki v vseh pogledih velja za njihov ustvarjalni vrh. Nekako smiselno je posledično bilo, da so nedolgo nazaj o tem izdali tudi dokumentarni film, popolnoma nepričakovano pa je, da je izdajo filma pospremil tudi filmski soundtrack, ki ga predstavljamo nocoj.

Takoj je treba poudariti zanimivo dejstvo, da je bila glasba, ki jo poslušamo v današnji Tolpi, ustvarjena pred albumom Absolute Elsewhere. Vodja benda, kitarist/vokalist Paul Riedl pravi, da so štiri pesmi, ki sestavljajo soundtrack All Gates Open, dejansko seme, iz katerega je vzklil album Absolute Elsewhere. In to seme je vsekakor nekaj, kar verjetno nihče ni pričakoval niti od eksperimentalnega benda, kot je Blood Incantation.

Soundtrack sestavljajo štiri ambientalne pesmi, ki so v 99 odstotkih sestavljane samo iz sintetizatorskih oziroma klaviaturskih glasbenih pejsažev. Ni vokala, ni kitar, ni semplov, boben pa se pojavi le v tistem enem odstotku. Atmosferično-ambientalne štiri pesmi se čudovito prelivajo druga v drugo, vsaka pa se gradi počasi, nevsiljivo. Album deluje kot meditacija, introspekcija, nekaterim morda tudi zgolj glasba za ozadje. Bend pravi, da zadeva – tu ni čisto jasno, ali je govora o albumu Absolute Elsewhere ali o omenjenem soundtracku – preprosto govori o zavesti.

Album odpre pesem Balance, ki traja dobrih 20 minut, zato jo že poslušamo kot podlago. Drugod lahko preberemo, da sintetizatorski zvoki močno črpajo iz berlinske šole, všeč pa mi je bil citat, da je prisoten občutek zvoka, ki preprosto obstaja v vesolju, ne pa da se giblje skozenj. Pesem deluje toplo, prijetno, razvija se počasi in je vaja v potrpežljivosti. Naslednja pesem je prav tako 20-minutna epopeja Flight, ki gradi zvočno pokrajino, ki prepleta elektroniko in progresivnost, ki jo čutimo v eksperimentiranju sedemdesetih let, zaključi pa se s prihodom tolkal, kar ustvari atmosfero, ki spominja na v metalu znano in čislano dungeon-synth sceno. Sledi krajša kompozicija Dawn, ki v zgolj šestih minutah pripravi poslušalca na epski zaključek v obliki res čudovite pesmi Rain, ki je še toliko bolj efektivna v času po peklenskem vročinskem valu.

All Gates Open traja dobro uro in je, kot vsaka izdaja Blood Incantation pred tem, glasbeni izdelek, ki je rezultat namerne, načrtovane in dobro pripravljene dejavnosti. Bend, katerega glavni opus operantis je death metal, vseeno zelo dobro ve, od kod črpa navdih ter kako se pristopi k temu, kar je album All Gates Open. Je pa tudi še en dokaz, da so Blood Incantation bend, pri katerem zdaj res lahko računamo, da bo vedno deloval na način, ki ga lahko označimo s protislovnim reklom: Pričakuj nepričakovano. Kakorkoli že, čas je, da se potopimo v svet, ki ga je zvočno obdelal znameniti producent Arthur Rizk v še bolj legendarnem berlinskem studiu Hansa, kjer so med drugim ustvarjali tudi David Bowie, Iggy Pop, Depeche Mode, U2, Nick Cave, Siouxsie and the Banshees in Tangerine Dream.