samozaložba, 2026

V času pokristjanjevanja alpskih Slovanov se je z besedo ajd naslavljalo pogane ali vernike v mitološko mnogoboštvo. Že veliko prej se je nadnaravno velikim bitjem in božanstvom v slovenski mitologiji reklo ajd, njihovim hčeram pa ajdovske deklice. Tisto o prekleti ajdovski deklici, ki je okamenela v severni steni Prisanka, verjetno poznate, mogoče pa ne veste tega, da njena podoba krasi naslovnico debija štajerskega tria po imenu AYD.

Za glasno trojico, ki obstaja od leta 2020 in prihaja z desnega brega Mure, natančneje iz Gornje Radgone, smo na frekvenci Radia Študent že slišali. AYD se držijo na težaški strani kitarskih muzik, domači so v gromkih izrazjih dooma, sludga in stonerja, vsega psihedeličnega vmes, glede na njihove dolgotrajne naplete pa tudi v poljih postkitarskih ekspresij in mistike. Kitarist Jan Lovrenčič, vokalist in basist Tarik Puškar in bobnar Gabrijel Krajnc si vzamejo čas za razvoj idej, njihovi komadi lahko trajajo krepko prek desetih minut, znotraj katerih izstopata dihotomija med čistim in zapackanim zvočjem ter smisel za dinamiko. Potrditev je istoimenski prvenec AYD, ki ga gostimo v tokratni Tolpi bumov.

AYD sestavljajo štirje komadi, ki se zavrtijo v slabi uri. Uvodna nevihta, ki načne, in končno brbotanje, ki konča album, pripravita teren in ozračje, hkrati pa album zaokrožita. S tem bend potrdi tudi mističnost, ki prihaja v valovih, nekje z vokali in besedili, rifi, dodatnimi inštrumenti ali pa ritualnim melosom. Nizko uglašeno basovsko klokotanje navrže motiv v prvem komadu The Giant, ki se s kitaro in bobni vname v kotaleč rif, varen teren za Tarikov zamolklo kričeč vokal. Če bi glasba na albumu AYD slučajno pešala, bi z glasovnim angažmajem še vedno lahko razmetavali svoje izrazje in sodbo. Srednje visok krik, ki se oplaja na robati podstati inštrumentarija, je veliko učinkovitejši in bolj grabežljiv kot enoličen growl, ki ga lahko slišimo v podobnih žanrskih regalih. Na plano pride v drugi polovici albuma kot drugi nenadni vokalni napad in v kombinaciji s čistejšim glasom deluje v tihožitju. Gromka vsebina spomni na začetne pogone zasedbe Kylesa, nekatere še nepomehkužene stvaritve benda Mastodon pa delček nihilizma Neurosis, ki so ga kasneje uspešno predrugačili Morne. Nagovor velikanu, da naj pokaže pot, samo še zavozla ovoj robate godbe, vokala in sorodne tematike.

Poziv božanstvom k odrešenju v komadu God Flesh ob sludgerskih, doomerskih in stonerskih prijemih spremlja nekaj pridušenih, bolj metalcorovskih rifovij, prevešenih v postmetalske melodičnosti, ne da bi kazile začetni gromek tok skladbe. Komad Somniferum z uvedbo orglic kolcne po newyorških Unsane z albuma Wreck in chicaških Ministry z albuma Filth Pig, ki so podobno globoko distorzirano glasbo učinkovito cepili z istim glasbilom. Ta se v primeru AYD razbremeni v petnajstminutno doomersko epopejo, z vmesno levitvijo v srednje hitri stonerski del in dodatnim vokalom pa vrne potrpežljivo grajeno napetost nazaj v začetni motiv. Sklepni komad Al' Araf nosi naslov po muslimanski meji med peklom in rajem, ki je poimenovana kot zid spoznanja. Bližnjevzhodni melos načne zvok turškega saza in čistega petja, ki skozi dvaindvajset minut kaže na spet novo obrazje benda. Rifi se kotalijo sami vase, kriki »Bring Down the Wall« in poslednji udar z blastbeatovskim udrihanjem končajo epopejo, ko nastopi sumljivo brbotanje.

Na albumu AYD ni bojazni pred enoličjem, četudi na to sprva nakazuje. Vsa strunarska ubiranja, dušenja, drgnjenja in slojenja so ne glede na število menjav tempa organsko podkrepljena z bobnarskim omotom in obratno. Le širok frekvenčni spekter se ponekod na albumu izmika celotnemu zajemu. Čistejši deli se zlahka umikajo debelim distorzijam, končni udar pa večkrat izostane v obliki rahle popačenosti in ne dokončnega opustošenja. Toda to so že finese za razvajene. Načetih in nakazanih je veliko intrigantnih poti, na katere bi se lahko AYD podali. Po dolgoletnem pričakovanju za ped drugačnega benda s poljan zadimljenih muzik, ki jih pri nas že dlje časa gojimo, je pred nami naposled glasbeni sestav, ki daje prednost vsebini pred dolžino.