SAWA (Sick As We Are) Hardcore Punk Fest
SAWA hardcore punk festival, 16. in 18. julij, Županja, Hrvaška
18. izdaja SAWA festa je bilo še drugo praznovanje polnoletnosti za regionalne punkerje letos, saj smo se maja že imeli čudovito na 18. obletnici skvota Podrum na Reki. Ime SAWA je okrajšava za Sick As We Are in predstavlja tudi reko Savo, na katere bregovih festival poteka. To balkansko hardcore punk srečanje se nahaja na meji med Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Srbijo in že leta priča, koliko lahko dosežemo skupaj, z izmenjavo, odprtostjo in solidarnostjo. Festival je zasnovan popolnoma DIY, neprofitno in prostovoljno. Od temeljev do zadnje podrobnosti so ga zgradili sami punkerji, ki prihajajo tja, da bi krepili stare in sklepali nove vezi, se zabavali in se nekaj naučili. To piše v opisu festivala, kjer obveščajo tudi: »No headliners, no sponsors, no barriers, no grants, no energy drinks, no corporate bullshit.«
Vstopnina je na podlagi donacij in vsi so vabljeni, da prispevajo na kakršenkoli način lahko, da si drug drugemu pokažemo, da je drugačen svet mogoč.
V treh dneh smo slišali 25 skupin, uživali v čudoviti cirkuški predstavi, našli veliko kul stvari med distrom in se najedli okusne hrane iz punk kuhinje. V vrsti za veganske burgerje, tacose in palačinke se je čakalo skoraj tako dolgo kot na srbsko-hrvaški meji.
Ogrevanje se je začelo že v četrtek, festival pa so odprli nemški emo pop punkerji City speak, Milovan iz Novega Sada, Crna Žuč iz Beograda in legende 80-ih iz Ljubljane, Odpadki civilizacije.
City speak je vzdušje napolnil z energičnimi melodijami, bobnarka pa je med igranjem izjemno impresivno uglašeno pela. Četudi so mnogi alergični na melodijo v punku, se je njihov barvit zvok pomešal z navdušenjem nad začetkom festivala.
Sledili sta dve skupini iz naci ćaci okupirane Srbije, kot je povedala vokalistka novejše skupine Milovan. Teme benda vključujejo mizoginijo in femicid, željo po pobegu iz strupenega okolja in svobodi. Kljub težkim temam nekatere njihove pesmi zvenijo precej veselo, na primer Dan mrmota.
Anarho post-punk skupina Crna Žuč pa nima niti ene vesele pesmi, vse so polne nemira, tesnobe in melanholije. Po obdobju stagnacije je ta beograjska skupina končno s polno paro zagnala, zato so letos začeli turnejo po vseh pomembnih underground punk festivalih, kot sta Izero na Poljskem in Puntala rock na Finskem, pripravljajo pa tudi ploščo. Na SAWI so lepo zatemnili razpoloženje, ravno tako, kot nam je všeč, in nas spet pripeljali do katarze.
Odpadki civilizacije so žgali, kot da ne bi bilo jutrišnjega dne, sfukali so vse po vrsti, predvsem policijo, politike in njihove vojne. Premierno so predstavili dve novi pesmi, nesmrtni hardcore punk hit Vojna smrt pa smo slišali dvakrat.
Med festivalom smo si ogledali tudi tri dokumentarce: ’48: Resisting the big settlement iz leta 2022, ki nam je dal vpogled v palestinski boj na Zahodnem bregu, in dva o punk sceni v Srbiji: punk na Salašu o DIY punk festivalu v Somboru in Farewell AKAB Okretnica. Ta film komajda površno prikaže pomen punkerskega zatočišča, ki ga ni več, saj naj bi obnavljali Pančevaški most, pod katerim je stal 10 let. V 15 minutah trajanja večinoma slišimo perspektivo mladega Rusa, ki je kraj odkril šele proti koncu. Film vseeno lahko privabi solze v oči, če ste beograjski punker in ste tam preživeli večino zadnjih desetih let. Okretnica se je nahajala v bližini romskega naselja poleg odlagališča v Karaburmi, ta kraj pa je bil izbran prav zato, da bi imeli romski otroci vedno prostor, kamor bi lahko šli. Skoraj vse skupine s trenutne beograjske punk scene so imele svoje prve koncerte v Okretnici in to je bil praktično edini kraj, kjer se je lahko razvila in preživela lokalna anarho scena. Leto in pol od zaprtja Okretnice, od prenove mostu, se ni zgodilo nič. Romi še vedno trpijo diskriminacijo in njihov način življenja ni spoštovan, v Beogradu pa ni več niti enega neodvisnega, anarhističnega prostora.
V petek nas je čakalo trikrat več bendov, zato se je program začel že v zgodnjem mraku, takoj ko nam je brutalno sonce spet dovolilo živeti. Po 8 raznolikih bendih iz Hrvaške, Slovaške, Češke in Makedonije nas je do vrhunca pripeljal še zadnji bend, Barräkas iz Kostarike. Kot vsaka predana anarho hardcore punk skupina je njihov edini cilj prebuditi in premakniti, pri čemer pustijo vse finese ob strani, ker zanje preprosto nimamo časa. Takšni bendi navdihujejo vztrajnost in zavračanje pogleda stran od gole resničnosti. Z neposrednimi in brezkompromisnimi sporočili, dvajsetimi leti integritete in čistim d-beatom v južnoameriškem duhu so nas napolnili z voljo do vsakodnevnega delovanja. In vikend punkerji so se osramotili in odšli v kot.
Čeprav je samoumevno, da na tovrstnih festivalih ni seksizma, rasizma, homofobije ali nacionalizma, smo vsi produkti zjebane družbe, v kateri so te oblike sovraštva normalizirane. Zato se včasih soočamo s težavami, kot je, na primer, slačenje majic moških na odru. S tem sta nas počastili skupini Shock Troopers iz Makedonije in Pasja kola iz Hrvaške. Ogoljeni glavni pevec skupine Shock Troopers je občinstvo celo dvakrat nagovoril s hvala dečki, pri čemer je popolnoma ignoriral preostalo koncertno množico. Moramo priznati, da brutalen, primitiven zvok te skupine kar dobro ustreza videzu nebrzdanega divjaka, a boj za univerzalno svobodo in dostojanstvo, z zavedanjem trenutnih omejitev, je še vedno pomembnejši od gole estetike. Dokler ne pridemo do tiste blažene prihodnosti, ko vsi veselo skačemo goli naokoli, malo solidarnosti ne bi škodilo.
Posebno doživetje nam je ta večer pričarala cirkuška skupina Tricycle trauma, katere nastop je spremljal še neodkrit bend Pogon, ki nas je vse navdušil. Gre za noisy duo basista in bobnarja, ki trenutno živita v Slavonskem Brodu. Njun nastop je ustvaril razburljivo kuliso za neverjetne cirkuške umetnike, ki smo jih opazovali brez sape, kako se igrajo z ognjem in izvajajo gimnastiko v zraku.
Intenzivnost je iz dneva v dan naraščala in vsa nakopičena energija je tretji dan festivala doživela eksplozijo. Začenši z zasedbo Smola iz Barcelone, ki nas je prijetno presenetila s pozavno, ki jo je igral vokalist, so se punk poslastice kar vrstile. Po bombi, ki jo je vrgel Giht iz Karlovca, smo se nekoliko umirili z lahkotnejšim post-punkom iz Italije, Human Needs. To skupino smo imeli srečo videti tudi maja letos na 18. obletnici Podruma v Reki.
Eden pomembnejših dogodkov na letošnjem festivalu je bil zagotovo special reunion benda Razlog za iz Kutine. Ta skupina je s svojimi iskrenimi protivojnimi sporočili mnogim veliko pomenila v poznih 90. letih, v ruševinah, ki jih je pustila vojna. Zato je bil med njihovim koncertom zrak napolnjen z evforijo in nostalgijo. V zboru se je pelo Boli njih kurac za nas, Jedinstvo, prijateljstvo, snaga in druge pesmi, katerih besedila so vrezana v srca punkerjev iz regije. »Nisem si mislil, da bom to doživel, to so uresničene sanje«, mi je pravil kolega punker iz Mostarja, ves prepoten in zardel. Na koncertu je kitaro igrala Lana iz benda Ponor, napovedali pa so skorajšnji izid diskografije.
Po bendu Razlog za je na oder stopila še ena skupina, katere vsakdanje življenje so zajele vojne – Ta2reeban iz Bejruta. Med pesmimi so nas spomnili, da se morajo vse vojne ustaviti, da bi lahko kdorkoli od nas resnično imel mir, seveda s posebnim poudarkom na Palestini, Libanonu in Siriji. Injekcija adrenalina, ki smo jo prejeli od njihovega nastopa, je protiutež obupu in paralizi negotovosti, ki jo povzročajo nenehne vojne. Mnogi smo bili nad to skupino navdušeni že po poslušanju posnetkov doma, a v živo je to povsem druga raven in vredno je bilo biti tam. Na koncu koncerta je nekdo zavpil Free, free Palestine in vsi so se pridružili.
Nato so na oder stopili Oust iz Amsterdama. Že dobro so nam znani po svojih norih nastopih, ki v nas prebudijo željo po akciji, brez trenutka odlašanja! Med koncertom je vokalistka kot vedno hodila med občinstvom, ki smo kabel njenega mikrofona nosili nad glavami. Medtem pa se nam je besna od pravične jeze zaletavala v obraz. Pesmi skupine Oust nas opominjajo, da je konec blizu in da se moramo nujno znebiti politikov – tistih idiotov, ki nas na vse bolj absurdne načine nepovratno potiskajo v propad. »One thousand heads will roll of venture capital, bring in the guillotines!« je zarjovelo z odra po tiradi o umetni inteligenci in podatkovnih centrih z namenom nadzora, ki bi jih seveda morali sežgati. Kot dober nedavni primer upora je vokalistka Sanne navedla Flamingo revolucijo v Albaniji, ki se je začela s protesti zaradi grozljivih projektov Jareda Kushnerja in nas spomnila: »Never ever, never ever, never ever, never ever, never ever, never ever, never ever, never ever, never ever, never ever, never ever trust a politician!« Grenka sporočila se ob tako zabavnem nastopu zlahka prebavijo. Na Fudd Festu na Češkem se je prej omenjena vokalistka valjala v blatu, nato pa nas vse po vrsti objemala. Na SAWI ni bilo dežja in posledično tudi blata, so pa s slamo prekrita tla ponujala obilo drugih idej za norčije. Oustov nebrzdani nastop napolni z veseljem, ki ga prinašata kaos in svoboda izražanja, občutek skupnosti med koncertom pa daje zagon za kolektivni odpor.
Energična superskupina Alarm iz Švedske se je po tej izkušnji zdela nekoliko smešna, še posebej basist v majici Rolling Stonesov, ki je v rock'n'roll slogu lizal bas in pljuval, nato pa lovil slino v zraku.
Po emoviolence skupini Ostraca iz Virginije je festival zaključil Octopoulpe, francosko-korejsko-mehiška človeška hobotnica, ki v živo igra bobne in poje, v ozadju pa se vrtijo, skupaj z različnimi nesmiselnimi montažami, videoposnetki, na katerih igra bas in kitaro. Nastop je predstavljal resnično absurden napad na čute in totalen overkill v vsakem pogledu. Še posebej naporno je, če nisi ljubitelj mathcore-a, digitalnih orodij ali hobotnic, ki na odru igrajo brez majice! Po drugi strani pa, če si geek, ki ljubi gadgete in računalniške igre, ti bo to všeč. V RŠ intervjuju lahko slišite vse o tem, kako si ta model s tem projektom zapleta življenje.
Seveda to še ni bil konec, afterparty z DJ-jem se je nadaljeval pozno v noč in se prelil v naslednji dan, tako kot vsako prejšnjo noč festivala. Glavna zabava je bila skakanje v seno, ki je letelo naokoli, med plesom in norčevanjem.
V nedeljo se je čas počasi premikal, v solidarnosti s punkerji, ki so se postopoma spuščali nazaj na zemljo in zbirali moči za pospravljanje šotorov. Nekateri so bili nekoliko bolj utrujeni od ostalih, saj so se odločili, da se bodo bolj vključili v organizacijo, pripravo in razstavljanje odrov za bende, kuhanje in čiščenje. Kljub temu se na koncu nihče ni počutil preobremenjeno in splošen občutek je bil, da si ljudje prostovoljno pomagajo in se podpirajo brez potrebe po zunanjem pritisku.
Zdaj smo pustili umazano toplo reko za seboj in obmorski punk festivali se že začenjajo. Včeraj se je začel legendarni Monteparadiso, ki je še vedno odličen kraj za obisk, ampak tam te varnostniki preverjajo in čutiš malo manj zaupanja v zraku.
Komentarji
Vikend pankerji so odšli na Tolminator.
Komentiraj