Kneecap @ Kino Šiška
V ponedeljek, 13. julija, smo bili priča prvemu slovenskemu nastopu razvpite severnoirske zasedbe Kneecap. Prvi izmed dveh razprodanih večerov v Kinu Šiška je več kot upravičil visoka pričakovanja.
Ponedeljek po navadi velja za umirjen dan, začetek novega delovnega tedna, ko imamo pogosto težave z motivacijo in s pomanjkanjem energije. Tokrat ni bilo tako, pretekli ponedeljek, 13. julija, je bil drugačen, saj je večer obljubljal noro doživetje v podobi prvega nastopa razvpite severnoirske zasedbe Kneecap v Sloveniji. Da ne gre zgolj za še enega v nizu koncertov, ampak za težko pričakovan kulturni dogodek, smo občutili že na avtobusu proti končni destinaciji večera. Ta se je od Štepanjskega naselja dalje vedno bolj polnil z osebami, za katere je bilo že ob prvem pogledu jasno, da bodo izstopile pri Kinu Šiška.
Ob prihodu na ploščad smo dobili občutek, da gre za enega tistih dogodkov, ki prestolnico preobrazi v mednarodno pomembno kulturno prizorišče. Zanimanje za nastopa v Šiški je preseglo meje naše države, saj so številni prišli iz sosednjih in tudi nekoliko bolj oddaljenih dežel. Na primer skupina čeških privržencev, s katerimi smo se zapletli v pogovor, ki je iz Brna v Ljubljano pripotovala izključno zaradi koncerta. Da je navdušenje nad zasedbo precejšnje, je bilo jasno že po ekspresno hitro razprodanem torkovem koncertu, ki so mu hitro dodali še ponedeljkovega. Karte za tega so prav tako pošle v rekordnem času, najverjetneje pa ni prav daleč od resnice trditev, da bi lahko razprodali vsaj še en, če ne celo dva večera. Nekaj grenkega priokusa je sicer ostalo v ustih najbolj zagretih privržencev, ki so razgrabili karte za prvotno napovedani torkov večer. Na koncu jim ni bilo usojeno, da bi prvi doživeli nastop belfastke trojke na sončni strani Alp.
Ob osmi večerni je bilo dogajanje že zelo živahno. Svoj delež k dobremu vzdušju je prispevala Raketa, ki je na ploščadi z žanrsko raznolikim DJ setom ustvarila dobre vibracije pred osrednjim dogodkom, ki je sledil v notranjosti centra ljubljanske urbane kulture. V njej se je zbrala pisana druščina – nekoliko presenetljivo smo opazili celo družine z otroki –, ki je že precej pred nastopom zasedla prve vrste. To je kakopak še dodatno okrepilo občutek posebnosti koncerta, ki ga lahko označimo za enega najbolj pričakovanih v tem letu, morda celo v več zadnjih letih. Številni so prišli v majicah bendov novega vala britanskega post-panka, prevladovala so obeležja irske skupine Fontaines D.C. Izstopali so predvsem tisti v čudovitih turkizno modrih dresih dublinskega nogometnega kluba Bohemian, ki je letošnji tretji dres ustvaril v sodelovanju z Kneecap.
Dvorana je bila pred začetkom razsvetljena v črno-rdeče barve novega albuma Fenian, tik preden je iz zvočnikov zadonel Favourite, hit že omenjenih Fontaines D.C., pa je Katedralo zapolnila še odrska megla. Ob tem so se na platnu za odrom prikazali zapisi o genocidu v Gazi, ki so jih prisotni pospremili z vzkliki »svoboda Palestini«. V mrakobni atmosferi se je pričelo zares s pričakovanim uvodom Éire go deo, med katerim je na huronsko navdušenje publike na oder stopil DJ Provai. Ta je takoj začel vse prisotne pozivati, naj dvignejo energijo, njegovim zahtevam pa je bilo zgledno ugodeno. Kot na albumu se je komad prelil v uvodne takte Smugglers & Scholars, ki so bili znak, da sta se iz megle, opremljena z vetrovkami, sončnimi očali in kapami, prikazala še Mo Chara in Moglai Bap.
Za uvod bi si težko želeli boljši komad kot Smugglers & Scholars, ki je s svojo neposrednostjo zastavil ton večera, hkrati pa je takoj odprl vprašanje irske identitete, osrednje tematske točke skupine. Predvsem na začetku je glasba naravnost rohnela iz zvočnikov, tla so se tresla kot med manjšim potresom, beate pa smo navdušeno čutili globoko v prsnem košu. V živo so beati in podlage prišli eksponentno bolj do izraza, glasno grmenje je dodalo glasbi telesni element, ki nas je omamil kot droge, o katerih prepeva skupina. Po temačnejšem uvodu, ki sta ga poleg omenjene pesmi sestavljala še Carnival in Better Way to Live, v katerih smo znova slišali vokalista Fontainsov Griana Chattena, je večer vstopil v osrednji, bolj žurerski del.
Dvorana je bila preveč polna, da bi se lahko vzpostavil mosh pit, zato so glavni akterji večera pozivali predvsem k divjemu skakanju. V tem je prednjačil Mo Chara, ki kot gonilna sila zasedbe vsak prosti trenutek izkoristi za pozivanje publike k ohranjanju primerne energijske ravni. Njegov direktni pristop navduši, besede iz njegovih ust letijo z agresivno intenziteto, hkrati pa ohranja prav neverjeten nadzor nad prepono, saj nobena kitica ni podana niti rahlo zadihano. DJ Provai je iz močno dvignjenega podesta DJ pulta najprej kraljeval nad nabito polno dvorano, nato pa se je tudi sam večkrat pridružil MC-jema, ki sta se neprestano rokovala s prvo vrsto. Provai je večer tradicionalno končal med publiko, ki jo je treba pohvaliti, saj je obvezne selfije naredila že pred koncertom. Med samim nastopom je bilo v zraku presenetljivo majhno število mobilnih naprav, uživanje v momentu je tokrat dobilo prednost.
Nastop se je vseskozi zgolj stopnjeval. Publika je dodobra znorela ob odi kokainu, I'm Flushed – Fenian na nastopih zaživi ob skupinskem petju – privržencem pa se je dokončno odpeljalo v bombastičnih refrenih pesmi Fine Art in H.O.O.D. Energetsko je nastop samo rasel in se končal na vrhuncu s komadom The Recap, ki je naravnost ustvarjen za takšne eksplozivne zaključke, ko je treba iz sebe iztisniti še zadnje atome energije. Celoten koncert je tekel gladko, brez prekinitev, med komadi ni bilo pretiranega dolgovezenja. Slišali smo zgolj en krajši govor o britanskem kolonializmu in irskem jeziku, ki je na hitro pojasnil ozadje njihove identitete.
Ob nastopu Kneecap se nikakor ne moremo izogniti pozivom k svobodni Palestini in številnim zastavam ter obeležjem med publiko. Kot kaže, je to nekakšna povezovalna točka z določenim delom oboževalcev, čeprav nikakor ne gre za osrednjo poanto v sporočilih zasedbe. Glasba Kneecap je kakopak osredinjena okoli vprašanja britanske nadvlade nad irskim otokom. Zelo izrazita pripadnost Palestini je na Irskem tudi posledica kulture, ki je zadnjih nekaj sto let v največji meri zaznamovana ravno z borbo proti kolonializmu in kulturnemu genocidu. Morda je tudi ta dolga zgodovina tuje nadvlade eden izmed razlogov, zakaj v Sloveniji obstaja precejšen konsenz o dogajanju v Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu.
Po ponedeljkovem večeru, ki ga še dolgo ne bomo pozabili, lahko sklenemo, da Kneecap trenutno zasedajo tako prominentno mesto v svetu popularne glasbe, ker jim je uspelo s svojo muziko povezati ljubitelje elektronskih glasbenih žanrov, rapa in alternativnega rocka. V svojem izrazu so združili elemente rave kulture in pank drže, s čimer so pritegnili zelo raznoliko občinstvo. Če k temu dodamo še nekaj skrbno načrtovane politične samopromocije, ki v hip hopu nikoli ni manjkala, dobimo mamljiv in bombastičen končni produkt. Zdi se, da je skupina šele dobro zajela zalet, val navdušenja pa postaja vse večji in večji. Besedilo pesemi The Recap bi lahko bil moto zasedbe, ki se ves čas otepa pritiskov zaradi svoje politične drže: Onwards and upwards, Free Palestine!
Dodaj komentar
Komentiraj