Festival Niansa 2026, prvič
Rakov Škocjan, Cerknica, 5.–7. 6. 2026
Na deževno opoldne smo se iz najrazličnejših front prebijali do obljubljene dežele, v kateri kraška pokrajina ni zgolj kulisa, temveč soustvarjalka festivalske izkušnje. Na travnatih površinah ob Hotelu Rakov Škocjan, na stičišču gozdnih poti, reke Rak in kraškega podzemlja ter v senci Velikega in Malega naravnega mostu leži Niansa, prostorsko specifični festival, ki je lani končno vzklil s soncem, letos pa dokazal, da mu niti bipolarne vremenske razmere ne morejo odvzeti obljubljene magičnosti.
Festival Niansa je eksperimentalno-ambientalna izkušnja, prežeta z elementi deep listeninga, leftfielda, IDM-a in postklubske elektronike, identiteto pa gradi v dialogu s specifično okolico, kar se izrazi tudi v site-specific nastopih. Prostorsko in bivalno se festival od lanske izvedbe ni preveč spremenil. Večina obiskovalcev je bivala v kampu, od prizorišč oddaljenem le nekaj korakov, drugi pa so noči preživljali v hotelu, nekoliko bolj oddaljenem Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, drugih okoliških nastanitvah ali pa kar v avtomobilih in avtodomih. Prav bližina med prostorom bivanja in festivalskim utripom je ustvarjala občutek začasne skupnosti, v kateri se meja med vsakdanom in festivalsko izkušnjo hitro zabriše.
Ob prihodu sta nas pričakali dve osrednji prizorišči, Mothership 1 in Mothership 2, nekakšni DIY zvočni postaji, organsko umeščeni v okoliško naravo, ki sta v temí zasijali kot bisera v školjki, zaščitena pred muhastimi vremenskimi razmerami. Ker je organizacijske, prostorske in ideološke razsežnosti festivala v lanski recenziji natančno popisala Ula Kranjc Kušlan, se bomo tokrat bolj osredotočili na glasbeni program.
Program prvega dne je bil obetaven in raznolik. Napovedoval je pet različnih sodelovanj in showcasov, v okviru katerih so se predstavili tako domače kot tuje založbe, organizacije in festivali. Nabor nastopajočih je bil obsežen, vsak pa je tkal lasten zvočni jezik – ponekod bolj eklektičen, drugod bolj oprijemljiv in prepoznaven, a nikoli zares zamejen. Žanrske oznake so služile zgolj kot orientacijske točke, veliko pomembnejši so bili občutki, napetosti in nepričakovani prehodi, ki so se vzpostavljali med izvajalci, občinstvom in prostorom.
Za prvo slišano frekvenco in zvočno dobrodošlico je poskrbel didžej, producent in zvočni arheolog E/Tape, prvi od devetih didžejev festivalskega programa. Njegovi ambientalni fragmenti so se prepletali in popolnoma sovpadali z žuborenjem ptic, rahli utripajoči in terenski impulzi so se razvijali s tokom vetra, obiskovalci pa smo poležavali in se sproščali ob čutni domačnosti izbranih zvokov in zvočnih tekstur. E/Tapov set se je odvijal v sodelovanju med Nianso ter domačo založbo in organizacijo dogodkov Ambient Soup, ki jo kurira Tine Vrabič oziroma Nitz. Ambientalno juho sta nato pretakala še priznani elektronski producent Jernej Marušič oziroma Octex in ameriška producentka hlao.
Ko smo mislili, da sta začimbe že dodobra porabila, je Organic Crackle and Tone Experiments ali kratko Octex zadel pravo noto v naših brbončicah. Avdiovizualni umetnik, ki briše meje med digitalnim in analognim, je spoju vlil hipnotično napetost s samoupravljanjem analognih modularnih sintetizatorskih hibridov. Napeto ponovljivost je povedel tako daleč, da je med nastopom dvakrat izpadla elektrika in iznenada prekinila stopnjevanje. Po drugem izpadu elektrike se je glasbenik začel spogledovati z intenzivnejšimi, skoraj tehnoidnimi natempiranimi niansami, ki so se nato razgrnile v kompleksnejšo junglovsko različico zadušenih ritmov. Zvočno pripoved je subtilno razvijala tudi ambientalna ustvarjalka hlao, ki je svojemu spoju dodala eterične, skoraj sakralne vokalne motive. S sedečim setupom, sestavljenim iz mikrofona, MIDI kontrolerja, računalnika, slušalk in dolge veje, ki jo je uporabila kot scenografski rekvizit, je ustvarila občutek zvočnega rituala.
Sledila sta nekajminutni oddih in premik k drugemu odru, na katerem so se pripravljali Bron, Ribeiroia in Tachyon z domače založbe Pagat, ki jo vodita Marijana Kuljanac in Urban Mihevc oziroma Bron. Pod manjši oder so nastopajoči hitro zvabili veliko poslušalcev, ki smo se v upanju izognitvi dežju stiskali drug ob drugega in morebiti ustvarili le iluzijo natrpanosti ali pa dejansko večjo zbranost občinstva. Energija pod odrom je bila v vsakem primeru tokrat nedvomno drugačna.
Avdiovizualni umetnik Bron, ki je zaenkrat ponudil eno uradno izdajo v sodelovanju z Baqijem, je z občutkom prehajal med hladnejšimi basovskimi linijami, kompleksnejšimi ritmi in subtilnejšimi zvočnimi premiki, ki so mestoma spominjali na melanholično urbanost Burialove produkcije. Set je zaključil v rahlo zagličanem slogu in elegantno pripravil teren za naslednjo nastopajočo. Ribeiroia, producentka, vokalistka in navdušenka nad sintetizatorji, je predstavila prvenec Limerence. V živo je album odzvenel nežno, otožno in hkrati mogočno, kajti Ribeiroia je ob petju s svojo didžej persono Ribero nadzirala tudi vso inštrumentacijo in spretno uporabljala še sintetizator. Tachyon je ustvarjeno nežnost preoblikoval v igrivost. Oborožen z Ableton Live setom, samplerjem in mini sintetizatorjem je poskakoval med svetovi glitcha, IDM-a, trapa, jungla in zvočnimi svetovi videoigric, njegove plesne energije pa se je hitro nalezlo tudi občinstvo. Kljub vsem spretno kuriranim in dobro izbranim nastopajočim se zdi, da je prav sodelovanje festivala Niansa in založbe Pagat zares predstavilo osrčje založbe. Založbo in ustvarjalce povezuje jasna skupna senzibilnost – odprtost za eksperimentiranje, občutek za podrobnosti in zaupanje v čustveni potencial elektronske glasbe.
Obiskovalci smo si med pripravo na naslednji zvočni sestop nato že prisvojili mesta pred sosednjim odrom. Obetalo se je zanimivo sodelovanje med Nianso, serijo lokalnih eventov Rosišče,kolektivom Nimaš izbire in praško založbo Gin&Platonic. Celostna zvočna estetika je nihala med digitalno hiperaktivnostjo, transcendentno blaženostjo in lomljeno sodobno elektroniko. Najprej se je predstavila Lila Tesla. Tavala je med stutter efekti, razdrobljenimi melodijami in ritmi ter sanjsko zamaknjenostjo in nam razkrila svoj intimni digitalni dnevnik.
Povsem drugačno energijo je v prostor vnesla ena vidnejših ustvarjalk sodobne praške elektronske scene, producentka, inštrumentalistka in performerka Ursula Sereghy, ki smo jo prvič opazili leta 2023 na dogodku Kamizdat Rentgen v živem videoprenosu Channela Zero. Če je bila Lila zatopljena v dialog z lastnim setupom, je Ursula takoj vzpostavila odnos z občinstvom. Povabila nas je bližje, želela nas je videti brez dimne zavese in nam dala vedeti, da želi biti tudi sama videna. Med poskakovanjem od saksofona do sintetizatorja, mikrofona in MIDI kontrolerja je z lahkotnostjo gradila performans, ki je presegel značilno koncertno formo. Delovala je kot nekakšna vilinka internetne dobe in z eterično, hipnotično in sunkovito prezenco plesišče začarala v organski, a tudi sintetični, agresivno elektronski in hkrati milozvočni svet.
Po tem pravljičnem intermezzu so prostor napolnili zvoki iz podtalja, ki so pripadli producentu in umetniku po imenu Sorbitol Drops. Kinematografsko zasnovani terenski posnetki, naravni materiali in inštrumenti so se prepletli v zvočno krajino, ki je mestoma spominjala na vzdušje trilerja. Pozno v noč sta nas popeljali še dve festivalski sodelovanji, sodelovanje Nianse in lokalne transfeministične iniciative TransAkcija ter sodelovanje Nianse in splitskega festivala zvočne umetnosti Ispod Bine. V zamaknjenost nas je zvabil kačji zaklinjalec Plevna, bukareški producent in član kolektiva Future Nuggets. Frekvence so s spretnim prepletom balkanskih in bližnjevzhodnih vplivov ter sodobnih elektronskih in psihedeličnih prijemov preskakovale iz balkanskega svatovanja v bližnjevzhodno pravljico, pa vse do psihedelične risanke. Dim, ponavljajoči se motivi in nepričakovani ritmični obrati so prizorišče za trenutek premaknili v drugo resničnost, medtem pa je zaklinjalec na odru ves čas pozorno spremljal naše odzive.
Z italijanskim avdiovizualnim projektom Mai Mai Mai smo se potopili v temne globočine Mediterana. Mai Mai Mai se je pred nami pojavil kot popolnoma zakrito bitje, odeto v zaščitno, morebiti čebelarsko opravo, in nas kot zvočni prerok ozaveščal o napol pozabljeni preteklosti in sedanjosti. Terenski posnetki z Zahodnega brega so bili sestavljeni iz otroških glasov, molitev in vsakdanjih zvokov, ki so se nato lomili ob globokih dubovskih basih in napetem ritmičnem utripu. V napetosti in plastenju zrnatih tekstur je posegel tudi po majhni škatlici, nekakšnem tereminu ali kontrolerju, ki ga je nadziral brez dotika, zgolj z gibanjem roke čez elektromagnetno polje, zaradi česar je nastop odel v dodaten sloj neotipljivosti.
Z elektroniko, kitarskimi intervencijami in utripajočimi ritmi je občinstvo na plesišče zvabil še zadnji nastopajoči v sklopu sodelovanja s festivalom Ispod Bine, nemški dvojec Carl Gari, a se prvi festivalski dan tedaj še zdaleč ni zaključil. V nočne ure se je večer prevesil s sodelovanjem s TransAkcijo in nastopom glasbenika G04T, vidnejšega imena mlajše slovenske elektronske scene. Prizorišče je zavzel s pričakovano surovo, a premišljeno zmesjo postklubske elektronike, basovskih eskalacij in lomljenih ritmov, ki so se prelivali v samosvoje ritmične mutacije. Sledil je še elektronski umetnik Xenia Reaper, ki pa je postklubski prostor spretno pretvoril v območje poglobljenega poslušanja.
Občinstvo se je počasi redčilo, nekateri so se odpravili v smeri šotorov, tisti, ki smo vztrajali, pa smo bili za to potrpežljivost nagrajeni. Večer je namreč zaključil londonski producent Wordcolour, ki je DJ-set otvoril z remiksom skladbe All Is Full of Love glasbenice Björk, nato pa občinstvo popeljal skozi spretno kurirano dramaturško selekcijo dubovskih, trapovskih in eksperimentalnih klubskih odvodov, s katerimi je poskrbel za uspešen finale prvega dne.
Pester prvi dan festivala Niansa je nedvomno izpolnil pričakovanja. Kljub logističnim zatikom se je odvijal v sedaj že značilnem toku Nianse, ko časa ne merimo z urami in minutami, temveč z dolžino setov in intenzivnostjo poslušanja. Vse frekvence festivala zagotovo ne bi zadovoljile vsakogar. Številne nišne zvočne raziskave, eksperimentalni pristopi, terenski posnetki in subtilni ambientalni premiki od poslušalcev namreč zahtevajo potrpežljivost, odprtost in predanost, prav v tem pa tiči eden največjih čarov Nianse. Festival, ki ponuja več kot zgolj eskapistični vikend, odpira prostor poslušanju, gibanju, upočasnitvi, evforiji in srečevanju z zvoki, ki včasih nežno zazibljejo, spet drugič pa povsem nepričakovano ženejo na plesišče. V tem stičišču raznolike osebe, naravni pojavi, umetniške prakse in zvočni svetovi kljub različnosti in niansam za nekaj dni zadonijo kot ena sama, skupna resonanca.
Dodaj komentar
Komentiraj