Halucinogena ZOFFa
... Uporaba kristalov za šifriranje digitalnih podatkov ...
... V Afriki odkrili najbližjo prostoživečo sorodnico čarobnih gob ...
Ob omembi fosforescence običajno pomislimo na glow-in-the-dark igrače ali znake za IZHOD, vendar lahko ta kemični proces domiselno uporabimo tudi na dokaj nepričakovanem področju – informatiki. Znanstvenice in znanstveniki z Univerze v Michiganu so namreč razvili sistem za šifriranje digitalnih podatkov na principu spremembe fosforescence organskega kristala. Razliko v barvi emitirane svetlobe so uporabili kot binarno kodo, podobno sistemu ničel in enic v računalnikih. Svoje izsledke so objavili v reviji Nature Communications.
Fosforescenca je podtip fotoluminiscence, to je emisije svetlobe, ki jo snov odda ob prehodu iz visokoenergijskega v nižje energijsko stanje kot posledica predhodne absorpcije svetlobe. Emitirana svetloba je za snov karakteristične valovne dolžine oziroma barve. Fosforescenca se v grobem razlikuje od fluorescence predvsem po trajanju emisije svetlobe – pri fluorescenci se ta preneha že po nekaj nanosekundah, za fosforescenco pa je značilna daljša življenjska doba svetlobe.
V raziskavi so znanstvenice in znanstveniki preučevali fosforescenco organskega kristala dibromotereftaloil bisglutarimida. Ta težko izgovorljivi kristal se pojavlja v dveh oblikah oziroma rotamerih, kar je posledica drugačne orientacije stranske skupine molekule v kristalu. Stranska skupina vpliva na različno nalaganje molekul v kristalno mrežo in s tem tudi na razliko v optičnih lastnostih njunih kristalov.
V laboratoriju rast kristalov najpogosteje dosežemo tako, da raztopino, v kateri so molekule, »nasičimo« s postopnim odstranjevanjem topila iz raztopine, dokler se molekule ne začnejo urejati v kristale. To pa se ne zgodi kar samo po sebi, saj so kristali zelo občutljivi na okolje v katerem rastejo, sploh na izbor topila. Raziskovalna skupina je ugotovila, da so v večini uporabljenih topil dobili kristale, ki emitirajo zeleno svetlobo, posebnost pa je bila kristalizacija z uporabo kloroforma, ki povzroči nastanek kristalov, ki emitirajo modro svetlobo. Tako imenovani »zeleni kristal« lahko torej pretvorimo v »modrega« v prisotnosti kloroforma, proces pa je reverzibilen, saj ga ob rahlo povišani temperaturi lahko pretvorimo nazaj v zelenega. Dve stanji kristala služita kot osnova za binarni sistem šifriranja podatkov, saj ob vzbujanju emitirata svetlobo različnih valovnih dolžin.
Kot glavno uporabnost takih kristalov je raziskovalna skupina navedla njihovo uporabo v šifriranju digitalnih podatkov. Na silikonsko mikrotitrsko ploščo so v vdolbine nanesli dve različni modri barvili: modro fluorescentno barvilo in »moder kristal«. S kristalom so na ploščo zapisali sporočilo v obliki črk ali pa prek standardne računalniške kode ASCII, drugo barvilo pa je služilo kot maska, ki je skrila napisano sporočilo. S spremembo temperature se zeleno obarvajo le vdolbine s kristalom, zato lahko z merjenjem fosforescence preberemo kodirano sporočilo. Čeprav je raziskovalni skupini uspelo šifrirati le dokaj kratka sporočila, so vseeno razvili nov sistem kodiranja podatkov na osnovi izmenljive fosforescence.
///////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
Wow! Zelena še ni bila bolj zelena in modra še ni bila bolj modra. Barvi kristala se kar zlivata druga v drugo. Preden se vprašate, ne, nismo jedli norih gob, nas pa zanima poreklo čarobnih gob. Članek o najdbi najbližje prostoživeče sorodnice čarobnih gob iz Afrike so objavili v reviji Proceedings of The Royal Society B.
Čarobne gobe z znanstvenim imenom Psilocybe cubensis so glede uporabe kot tudi pogostosti v naravi najbolj razširjena vrsta psihedeličnih gob. Zaradi vsebnosti psilocibina se, na primer, v Kanadi, Nemčiji in Avstraliji uporabljajo za terapevtske namene, torej za zdravljenje tesnobe pred smrtjo, rezistentne depresije in posttravmatske stresne motnje. Poleg zdravljenja se nekateri poslužujejo čarobnih gob tudi v rekreativne namene, ki na primer na Jamajki, Bahamah in v Braziliji ni regulirana. Psilocybe cubensis so prvič popisali leta 1906 na Kubi. Ker čarobne gobe v naravi rastejo predvsem na kravjem gnoju, je bila do sedaj glavna teorija prihoda čarobnih gob v Ameriko ta, da so prispele skupaj s kolonialnim transportom goveda iz Afrike okoli leta 1500. Teorijo afriško-ameriškega prehoda je znanstvena skupina preverila prek filogenije in iskanja čarobnih gob v Afriki.
Ker so afriške gobe manj popisane, je za podrobno sorodstveno analizo znanstvena skupina
najprej v Zimbabveju in Južni Afriki našla šest novih zbirk gob, podobnih Psilocybe cubensis. Za določanje vrste so naredili morfološko in genetsko analizo vzorcev. Ker so se pri določanju vrste vzorci dovolj razlikovali od že popisanih vrst, so naredili filogenetsko analizo iz sekvenc DNK novih in obstoječih zbirk. Za preverjanje teorije so potrebovali tudi podatke o pojavnosti. Iz bioklimatskih spremenljivk in podatkov pojavnosti čarobnih gob s portalov MycoPortal, Mushroom Observer ter iNaturalist je znanstvena skupina pripravila model ekoloških niš. Model prikazuje, kje na Zemlji bi se v določenem zemeljskem obdobju nahajali primerni habitati, torej kje je bila večja verjetnost pojavljanja vrste.
Rezultati analiz so ovrgli začetno teorijo, da je vrsta Psilocybe cubensis prišla v Ameriko z afriškim govedom okoli leta 1500. Teorija pa je vseeno bila dober namig, saj so rezultati potrdili, da je najbližja prostoživeča sorodnica iz Afrike, in zaenkrat kaže, da je tam tudi endemična. To novo odkrito najbližjo sorodnico je raziskovalna skupina poimenovala Psilocybe ochraceocentrata. Še bolj zanimivo je, da sta se vrsti po analizi v evolucijskem razvoju ločili že dolgo, preden je govedo sploh bilo govedo. Ločitev je znanstvena skupina datirala na okvirno obdobje pred 0,7 in 2,55 milijona let. Model ekoloških niš pa nakazuje, da je njuna zadnja skupna sorodnica rasla v Ameriki pred približno 130 tisoč leti v zadnjem medledeniškem obdobju.
Do sedaj po svetu poznamo okoli 160 vrst gliv iz rodu Psilocybe, od tega jih je samo 7 domorodnih po afriškem kontinentu. Podobna opažanja so tudi vidna v drugih rodovih gliv. Zaradi sorazmerno manj mikoloških raziskav v Afriki je več vrst verjetno ostalo nedokumentiranih po vsej celini. Prenizko zanimanje mikologov za Afriko je torej opazen vzorec. Afrika je velik kontinent z veliko biotsko raznovrstnostjo, zagotovo se tam najde še več odgovorov na nerazrešene uganke o izvoru mnogih gliv. Naj se šprint za popis afriških gliv začne!
Zeleno in modro svetlobo je izmenično seval Nejc.
Od čarobnih gob pa sploh ni halucinirala Viktorija.
Dodatni viri:
Interaktivni zemljevid za okvirni trenutni pregled dovoljenja uporabe psihedelikov po svetu
https://psychedelicalpha.com/resources/worldwide-psychedelic-laws/
Whitney Bauck. 2026. »Without them there is no life«: the race to understand the mysterious world of Africa’s fungi. The Guardian.
Dodaj komentar
Komentiraj