Seine: Vreva
Menart, 2026
Zasedba Seine letos obeležuje že deseto leto obstoja in tako komaj prehaja v svoja najstniška leta, vendar po kompozicijski veščini kaže predvsem zrelost. Kljub vztrajanju pri menjavi sloga na vsakem albumu bend ohranja svoj specifični značaj, svojo istost v drugačnosti. Seine je namreč eden tistih bendov, ki gojijo spoštovanje do albumskega formata s tem, da ga slogovno zamejijo, tako da ob poslušanju naključnega komada lahko pripišemo, kateremu albumu oziroma obdobju pripada. Po kitarskih indie pop začetkih je zasedba leta 2022 naredila obrat za 180 stopinj in se potopila v elektroniko, kjer se mudi še danes. Nahajamo se torej vpričo izdelka radioheadovsko navdihnjenih sintesajzerskih linij, ritem mašine s cerebralno plesnimi ritmi in introvertiranega vokala Ivana Ščapca – izdelka, ki je tako rekoč nemirnejši dvojček predhodnika Naizust. Ščapec je sicer v okviru solo projekta Eine nekaj komadov s pričujočega albuma izdal že marca letos na koncertnem albumu listopad u dubravi, posnetem lanskega oktobra.
Tokratni album nosi naslov Vreva, po slovensko vrvež, kar oboje izhaja iz indoevropskega korena *u̯er- – torej viti, vrteti, upogibati –, iz katerega, mimogrede, svoje ime dobi tudi veverica. Morda prav ta dvojnost težke, masivne, inercialno negibne gneče in lahkotno-živahne veveričje energije ponuja dober vpogled v album, ki ima láhko glavo, a težke noge. Že najmanj to neujemanje vsebine in forme je vredno vaše pozornosti.
Na prvi posluh je album recenzentu iz celokupne zvočne podobe pustil vtis nekakšne obteženosti, kakor da močvirnate gostote oziroma obremenilnega vleka živega peska. Vendar Vreva ob večkratnem poslušanju postopoma razkaže posamezne sloje svoje večplastne konstitucije in dá videti svoje dinamično, poplesavajoče jedro. Idejno zasnovo samega sebe »v malem« album prikaže s komadom Gori 2, ki na začetku uprizori pospešitev, na koncu pa umiritev tempa, kar je bržkone konceptualna poteza, saj bi skladba lahko prav dobro delovala tudi brez nje. Album je v tem nekako podoben masivnim telesom, ki se zaradi vztrajnosti le stežka zganejo z mesta, vendar jih po tem, ko so enkrat v gibanju, tudi ustaviti ne gre zlepa. To predstavlja tudi glavni kontrast s predhodnikom Naizust, ki je bil lahkotnejši, a tudi manj vedre volje.
Glavni kontrapunkt viskozni zvočni podobi inštrumentalnega dela albuma verjetno ponujajo prav odpeta besedila, ki jih Ščapec tudi tokrat napiše tematsko ubrano, vendar ne na zacementirano ozkogled način. Uvodni komad Iskra se filozofsko sprašuje o naravi uma, telesa in subjektivnosti, medtem ko na primer Rat klasama z marksistično aluzijo na besedilni ravni dekonstruira lastnino kot tako. Vendar komadi niso nevemkakšne agitacije, prej so meditacije – narava albuma in benda Seine ima svoje mesto na poziciji preudarjanja, refleksije in vrednotenja. Nasploh odražajo seznanjenost s sedanjostjo, ki je ne gre zreducirati na nasprotje med veselim in žalostnim. Sistem nas ne dela več nesrečne, temveč nam narekuje veselje, kakor ilustrira Veseli se: »veseli se / to nisu sivi dani / to je plavetnilo koje imamo«; vseeno pa je to uživanje zrežirano: »kimni jednom za da / dvaput kimni za ne / da da«.
Na paradoksno pozicijo, kaj storiti, ko je tolažba sredi vseprisotnega zamora mogoča edino v malih rečeh, zasedba na srečo ne poskusi odgovoriti. Namesto tega ta paradoks uprizori v edinstveni mešanici razpoloženj, ki opredeljuje album Vreva – posledično je ta kljub vsemu verjetno najbolj optimističen album v bendovem opusu doslej. Dodajmo še, da ta s četrto studijsko izdajo še dalje ostaja brez enega samega felerja. Leto je še mlado, prezgodaj je še za špekulacijo o čem takem kot seznamu naj albumov – recimo pa, da se Vreva že zdaj nesporno umešča med najboljše albume letošnjega leta ne le Hrvaške, ampak celotne jugosfere.
Dodaj komentar
Komentiraj