Mesec marec v feminističnem koledarju zaseda prav posebno mesto zaradi dneva žensk, ki smo ga slavile preteklo nedeljo. Je mesec, ko se še posebej intenzivno spominjamo že izbojevanih feminističnih bojev in slavimo dosežke žensk. Obenem pa tudi z grenkobo preštevamo, koliko bojev nas še čaka in koliko se jih na dnevni ravni dodaja na naš seznam. Zato je povsem razumljivo, da smo od teh bojev včasih utrujene in preprosto nimamo moči, da bi naslovile vsako mizogino situacijo, na katero naletimo. Toda v družbi, kjer sta grobost in aroganca postali vsakodnevni modus operandi, se zdi, da počitka za nas še dolgo ne bo. 

Začnimo z enostavnim, skorajda banalnim primerom, ki ga pogosto srečujem v svojem življenju. Ponavadi enkrat na teden hodim plavat na enega izmed ljubljanskih mestnih bazenov. Nisem izkušena plavalka, moje znanje se ustavi pri tehniki žabice, zato se temu primerno na bazenu vedno razporedim v progo za t.i. počasno plavanje. Ta proga je namenjena vsem tistim, ki počasi pljuskamo od enega konca bazena do drugega, ne da bi po vsaki preplavani dolžini na pametnih urah preverjali naš utrip in porabo kalorij. Občasno se na počasni progi znajdejo tudi ljudje, ki okrevajo po poškodbah ali imajo kakšne druge ovire, večina pa nas je tistih, ki preprosto radi počasi plavamo. Pogosto se zgodi, da je ta proga preozka za vse, ki jo koristimo, in potrebno je kar nekaj potrpljenja in upoštevanja plavalne kulture, da lahko vsi plavamo eden mimo drugega. No, vedno pa se najdejo tudi nekateri, ki menijo, da se niso dolžni prilagoditi. In kot po nekakšnem naključju (?) so to vedno moški.

»Kaj pa je tak problem, če moraš malce zaplavati v levo ali desno, da se izogneš zagrizenemu plavalcu, ki se je za eno uro vkopal v lastno imaginarno progo in ne odstopa od svojega plavalnega režima?« Prvo kot prvo, nisem prišla plavat zato, da bi se neprestano ukvarjala s tem, kako se s poti umakniti tistim, ki se obnašajo kot da so sami v bazenu. Drugo kot drugo, nastane še večji problem, ko se hkrati v bazenu znajde več takih plavalcev, in postane sproščeno plavanje praktično nemogoče. Pri tem se nihče od bazenskega osebja ne čuti dolžnega, da bi dotične plavalce opozorili na upoštevanje osnovnih pravil. Popravek: včasih so opozarjali, potem pa so mi nekateri povedali, da so obupali, ker jih nihče ni upošteval oziroma so bili v zameno deležni plohe zmerljivk in »gospa, za to plačo noben ne bo tako govoril z mano«. Tako smo plavalke prepuščene same sebi, da se spopademo s plavalci, ki menijo, da je njihova ustavna pravica, da plavajo tam, kjer se jim zljubi.

Kako torej postopati v takem primeru? Moj prvi vzgib je seveda zdrmanost in želja po konfrontaciji. Vendar je ne uresničim zlahka, ker točno vem, kakšen odziv me čaka. Tudi če se še tako potrudim biti prijazna - četudi se mi to v luči njihovega obnašanja upira - , vedno s strani problematičnih plavalcev doživim jezen in užaljen odziv, včasih tudi popolno ignoranco. Dejstvo, da se mi druge plavalke kot tudi plavalci, ponavadi kasneje zahvalijo, da sem urgirala, ker so tudi sami občutili nelagodje, ne more povsem izbrisati grenkega občutka, ki ga pustijo jezni odzivi. Zato je drugi vzgib ta, da ne naredim ničesar, ker ne želim biti zopet strelovod za slabo voljo plavalcev, ki mojo prošnjo po bolj uvidevnem plavanju razumejo kot grožnjo njihovi osebni integriteti. Vendar to pomeni, da pristanem na občutenje zadržane jeze, ki narašča z vsakim zamahom, ko moram svojo pozornost namesto v plavanje usmerjati v umikanje in uklanjanje aroganci. Pristanem na žgoči občutek nemoči, ki pravi: »Ali res nihče drug ne bo ničesar ukrenil?« in »Ali moram biti res jaz tista, ki se bo ponovno izpostavila?« Kajti dobro se zavedam, da bo zmaga vedno Pirova – takoj, ko bom zapustila bazen, se bodo užaljeni plavalci, ki so po moji intervenciji nemara za nekaj časa celo prilagodili svoje plavanje, ponovno vrnili k uveljavljanju svojega plavalnega režima.

Take in podobne situacije niso občasni primeri, temveč jih vse bolj srečujem na vsakodnevni ravni. Včasih so navidez tako malenkostne kot je upoštevanje plavalnih pravil, spet drugič imajo večje, družbene razsežnosti. Vsem situacijam pa je skupno to, da (po pravilu) moški v njih ob odsotnosti družbenih varovalk objestno uveljavljajo svoj prav, pri čemer jih redko kdo pokliče na odgovornost. Življenje v brezobzirni družbi postaja naša nova  realnost. Na to je nedavno v Delovi Sobotni prilogi opozorila tudi slovenska filozofinja Renata Salecl: »Morda boste dejali, da je ljudi treba znova naučiti pravil obnašanja ali da je treba biti bolj strog do nevljudnega obnašanja. […] Problem je, da večjega nespoštovanja ne moremo preprosto odpraviti z apeli, ker je grobost dominanten način komunikacije prav zaradi političnih, ideoloških in tehnoloških sprememb, ki smo jim priča v zadnjih letih. […] Širše družbeno okolje in način komunikacije s pomočjo družbenih omrežij vse bolj privilegirata jezo, provokacijo in konfrontacijo namesto umirjene, poglobljene razprave. […] Obnašanje, ki je bilo nedavno dojeto kot znamenje neciviliziranosti, je tudi sprejemljiv način, na katerega nekateri politiki komunicirajo z javnostjo in na katerega ljudje obravnavajo drug drugega.« 

Morda se zdi ironično, da se v rubriki, ki izhaja iz jeze, jezim nad porastom arogance in agresije v družbi. Moj namen ni zagovarjati odstranitev agresije iz medosebnih odnosov, saj se zavedam, da je njihov temeljni sestavni del. Vendar je pri tem ključno, da so ti odnosi regulirani v obliki simbolnih pravil in skupnosti, ki poudarja empatijo in družbeno odgovornost do drugih namesto grobosti in individualizma. V taki družbi je agresijo moč izraziti brez nasilja do drugih ali sebe, predvsem pa jo je mogoče sublimirati s kreativnim delom - kot si domišljam da to počnem tudi s to rubriko. »Nič ni narobe, če imamo agresivne občutke«, pravi Salecl, »ni pa treba, da ti občutki zahtevajo odziv – lahko jih le opazujemo, reflektiramo ali poskusimo ubesediti. Problem danes je, da javnost ne spodbuja refleksije, ampak odziv.« Ta problem postane še toliko večji, ko takšna dinamika družbenih odnosov ni omejena samo na tête-à-tête, temveč postane modus operandi celotne družbe, tudi politike. Zmožnost zbujanja ogorčenja in jeze postane dominanten način pridobivanja vpliva, vulgarni in arogantni jezik voditeljev postane splošno sprejet način komunikacije, grobost pa sprejemljiv način interakcije.

V družbi, kjer je agresija odkrito propagirana, je zato arogantno obnašanje v javnih prostorih, kamor sodi tudi bazen, le druga plat istega kovanca, ki se ne trudi več skriti krutosti trenutnih svetovnih voditeljev, saj ve, da za to ne bo kaznovana, temveč celo nagrajena. V luči prihajajočih volitev to ni zanemarljiv podatek. Obenem pa jeze ob soočanju s takšnim obnašanjem ne poganjajo isti mehanizmi kot trenutne družbene agresije, ki smo jim priča. Njen namen ni prilivati olja na ogenj, temveč preprečiti, da se agresivna obnašanja razrastejo in normalizirajo. Jeza, ki jo zaneti ogenj pravičnosti, ne želi zaščititi le nas samih pred agresijo drugih, temveč se zaveda, da s tem ščiti celotno skupnost. V zameno za izpostavljanje neprimernosti takšnega vedenja, ki ogroža delovanje skupnosti, se zato lahko upravičeno pričakuje, da se bo kdaj tudi kdo drug odzval na take situacije.

V mesecu marcu se poleg feminističnih bojev zadnja leta vse bolj govori tudi o tem, kako jih lahko s svojim delovanjem podprejo tudi moški. Eno izmed ključnih zavezniških dejanj, ki jih lahko storijo, je to, da v lastnih okoljih opozarjajo na patriarhalne vzorce ali se kritično odzovejo na mizogine situacije. Pri slednjem je pomembno tudi to, da se naučijo prepoznavati različne oblike mizoginije, ki ni vedno v oči bijoča in očitna. Pogosto je zelo spretno zakamuflirana kot recimo v argonatno plavanje v natrpanem bazenu. Zato je odzivanje na vsakodnevne družbene mikroagresije lahko velikokrat največje feministično dejanje, ki ga moški (in ženske) lahko naredite. Kajti včasih je veliko že to, da imamo en dnevni boj manj...in eno uro mirnega plavanja več.