Ekonomist in sociolog Thorstein Veblen je konec 19. stoletja formaliziral tisto, kar je bilo sicer jasno že vsakemu povzpetniku v srednjem veku. Nekateri produkti so zaželeni ne zato, ker so uporabni, ampak ker so dragi. Dražji so, bolje je. To je lahko uporabna ekonomska definicija luksuznih izdelkov. Tudi Veblen pa si verjetno ni mogel zamisliti neizmerne želje po luksuznih izdelkih, ki jo kaže sodobnost. Zgolj štirje največji konglomerati luksuznih izdelkov v Evropi (LVMH, Richemont, Hermès in Kering) neposredno zaposlujejo 320 tisoč ljudi. Po letih velike rasti pa, vsaj glede na podatke o prodaji, lesk luksuznih izdelkov bledi. Več v oddaji ponudba in povpraševanje, ki je v tednu dirke formule 1 v Monaco posvečena ekonomiji luksuza.