Blagor nesposobnim
Drage volivke, dragi volivci, vlada bi se posvetovala. Za enajsti oktober so demokratično izvoljeni, demokratično razmišljujoči in demokratično glasujoči poslanci vladnih strank in provladne stranke razpisali ne enega, ne dva, ampak kar tri posvetovalne referendume. Enega o ukinitvi obveznega RTV-prispevka, enega o noveli zakona o lokalnih volitvah in še enega o pogojevanju socialne pomoči za delovno sposobne z družbenokoristnim delom. Da ne boste rekli, da nima oblasti ljudstvo, ampak da skozi marioneto Janeza Janše vladajo sionisti in da se ljudstva nikoli ne povpraša o njegovi volji. Časi delegatskega sistema in socialističnih kulakov so mimo. Prej je bila svoboda. V svobodi so te lahko za vsako reč zaprli, poslali na Goli otok gor in dol po zaporu prenašat nikomur potrebne kamne. Zdaj je demokracija. V demokraciji lahko vsak sam glasuje za prisilno delo.
Ni težko ugotoviti, da so posvetovalni referendumi odgovor koalicije na taktiko opozicije, ki kliče volivce na pomoč, potem ko jo poslanci strank nominalno manjšinske vlade v parlamentu zlahka preglasujejo. Posvetovalne referendume je koalicija razpisala za isti dan, kot je že razpisan referendum o parlamentarni preiskavi na pobudo podpornikov opozicije. Tudi pobudnike naknadnega zakonodajnega referenduma proti uveljavitvi ukinitve volilne pravice na lokalnih volitvah za državljane tretjih držav je koalicija postavila v neroden položaj, ko je razpisala posvetovalni referendum o isti zadevi, za katero oni še niso uspeli zbrati podpisov. Infokolpa, Albansko kulturno društvo Liria, Kulturni center Danilo Kiš in drugi pobudniki zakonodajnega referenduma o noveli zakona o lokalnih volitvah so zato presodili, da svojo pobudo raje umaknejo. Namesto tega bodo poskusili s pritožbo na ustavnem sodišču. Referendumska ukana je uspela. Ampak taktični posvetovalni referendumi imajo lahko še kakšno dodatno, stransko funkcijo. Poleg sabotaže nasprotnika lahko koalicija zraven še malo potipa, kaj lahko servira, da bo ljudstvo z veseljem pogoltnilo.
Posvetovalni referendum o prisilnem, kazenskem, pardon, družbenokoristnem delu ne dobiva toliko medijske pozornosti kot posvetovalni referendum o ukinitvi RTV-prispevka. Poslušali smo že in še se bomo naposlušali o tem, kako pomembna je Radiotelevizija Slovenija za narod, za jezik, za državo in za obrambo demokracije. Malo slabšo obrambo kot demokracija pa imajo delovne sposobnosti obtoženi prejemniki socialne pomoči. Ideja pogojevanja socialne pomoči z družbenokoristnim delom je na primer v sobotnem notranjepolitičnem pregledu tedna na napadeni javni televiziji dobila le obveznostno omembo brez posebnega komentarja in s hitrim prehodom na diskusijo politikantskih namenov referendumov. Nihče ne ve, kaj bi povedal proti tej ideji sami po sebi, saj prisilno delo za brezposelne za povprečnega malomeščanskega moralista v resnici ni problematično. Zveni zdravorazumsko, zveni pravično, zveni skladno s pregovorom kdor ne dela, naj ne jé. In pregovori imajo vedno prav. Nerodno, da je upoštevanje kmečke pameti predlagal nasprotnik.
Med razpravo v parlamentu opozicija, ki je nasprotovala bolj po opozicijski dolžnosti, ni prav dobro vedela, s čim naj nasprotuje pravičniškim napihovanjem predlagateljev referenduma o koncu podpiranja lenobe. Ponudila je protiargumente v smislu, da so prejemniki socialne pomoči večinoma ljudje na robu. A vseeno si ne drznejo, da ne bi dodali besede večinoma. Predpostavko, da so med njimi izkoriščevalci sistema, priznavajo za pravilno, in pred svojimi desničarskimi nasprotniki skoraj kot v svoj zagovor zagotavljajo, da so tudi sami proti zlorabam. Vse, kar zmorejo reči, je, da v resnici ni toliko zlorab, da bi predstavljale problem. Koalicija sploh nima številk in govori na pamet, se pritožuje opozicija. Ta ugovor je popolnoma zgrešen. Številk še nimajo, imajo pa kriterij. Zato bodo tudi številke imeli takoj, ko začnejo voditi evidenco vzgojnega dela potrebnih lenuhov. V to evidenco se vpiše vsak, ki prejema socialno pomoč in je spoznan za krivega delovne sposobnosti. Brezposelnost v pogojih delovne sposobnosti je zadosten dokaz lenobe. Kdo bi ugovarjal tej logiki? Za dejanski ugovor moraš prepoznati neumestnost moraliziranja o prispevanju družbi, kadar govorimo o zaposlovanju. V resnici gre za podrejanje kapitalistom, ki delavce iščejo zaradi profita, družbena korist pa je ločeno vprašanje in odgovor nanj kapitalisti iščejo zgolj slučajno.
Le eni strani se moralizira o delovni ali kakršnikoli drugi zmožnosti. V tem je razlika med lastništvom kapitala v kakršnikoli obliki in lastništvom samega sebe, svoje delovne sile. Ena lastnina je svéta in želeno ravnanje z lastnino se lahko le spodbuja z davčnimi ugodnostmi ali subvencijami, državna prisila v oddajanje samega sebe v najem pa je legitimna. Toda tujega dela potrebni delodajalci se po edinem razmisleku o lastnem profitu sami odločijo, koga potrebujejo in koliko delavcev potrebujejo. Vse delo je lahko opravljeno brez tistih, ki so na trgu dela izviseli. »Gospodarstvo« jih ne potrebuje. Potrebujejo pa ga oni, saj je sistem tako zastavljen. Pogoj preživetja je hlapčevanje. In tako nastane absurdna situacija pomanjkanja delovnih mest za višek pripadnikov delavskega razreda, potem ko je vsa proizvodnja glede na trenutno povpraševanje opravljena. Za kaj bi torej morali še oni delati? Pri vsem moraliziranju o lenih izkoriščevalcih sistema, pa o tem, da se mora delo splačati, ali kot zdaj s predlogom privzgajanja delovne etike prejemnikom socialne pomoči, gre za prelaganje krivde za brezposelnost z absurdnosti kapitalizma na same brezposelne.
Razen ideološkega reševanja kapitalizma pred obsodbo, ki jo predstavljata pomanjkanje dela in potencialno stradanje zaradi pomanjkanja dela, celo potem ko je vse narejeno, služi prisilno delo za brezposelne tudi za discipliniranje delavcev na sploh, vključno z deloholiki. V že tako neenakovredni pogajalski poziciji moraš še prej pristati na enostransko določene pogoje. Sicer boš spoznan za krivega delovne sposobnosti in obsojen na isto družbenokoristno delo, ki je namenjeno kaznovanju prestopnikov. Dober sistem je kapitalizem. Ali se pustiš sistemu izkoriščati ali pa si osumljen izkoriščanja sistema.
Tudi protitujska politika koalicije, vključno z novelo zakona o lokalnih volitvah, se lepo uvršča v načrt dodatnega tlačenja proletariata. Državljane tretjih držav, tretjerazredne prebivalce države je mogoče omejiti na službo in jih izločiti iz kakršnegakoli drugega družbenega življenja. Ostane jim za rajo edino primerno životarjenje po pravilu kuća poso, poso kuća, kot je to lepo ubesedila himna delavskega razreda Balkana. Odvzem lokalne volilne pravice tujcem je z ostalimi idejami koalicije skladen protiproletarski ukrep. Ampak ne pretiravajmo z nabijanjem pomembnosti tega referendumskega vprašanja. Ukinitev lokalne volilne pravice je v tem smislu zgolj simbolična. Občinska politika je tako ali tako tudi za državljane prve države, na periferiji še veliko bolj kot v Ljubljani, odtujena domena koruptivnih šerifov, za desetletja udomačenih v županskih pisarnah. Decentralizacija, ki na srečo za zdaj obsega le simbolično in nesmiselno prestavljanje ministrstev, pomeni povečevanje fevdov županskih mafij. Lokalno samoupravo bi bilo treba v državi, ki je itak velika ravno za eno občino, zavoljo prehvaljenih demokracije in debirokratizacije preprosto ukiniti. Za vse, ne le za tujce.
Ampak noveli zakona o lokalnih volitvah je mogoče nasprotovati z argumenti o demokratičnosti in z argumenti proti nacionalizmu. Kampanjo proti pogojevanju socialne pomoči z družbenokoristnim delom je težje voditi, če nočeš neposredno obsoditi kapitalizma. Niti od sindikatov, ki svojo pravico zagovarjajo z moralo dela, ne gre pričakovati nobene neizprosne kampanje z dejansko prepričanostjo v lastne argumente. Njihov resnični namen ni in nikoli ni bil in nikoli ne bo socialni boj, ampak nasprotno – socialni mir.
Po pravici bo pozabljen tudi pomislek, koliko družbene koristi sploh bo od te prevzgoje lenuhov skozi delo, glede na to, da je prej zmanjkalo dela, in si bo treba zanje nekaj na silo izmisliti. Po pravici, ker družbena korist s predlogom nima nobene zveze. Izraz z izgubljenim pomenom bo najbrž označeval sizifovo delo, namenjeno zgolj moralnemu zadoščenju malomeščanov. Na tem referendumu se vlada z volivci ne bo posvetovala o družbeni koristi, omenjeni v referendumskem vprašanju, ampak o buržoazni morali. Koalicija je v svoji predrznosti povabila proletarce, da sprejmejo to moralo za svojo in obsodijo sami sebe za delovno sposobnost.
Dodaj komentar
Komentiraj