Drage poslušalke, pozdravljene v osemnajsti epizodi Povratnih zank, mesečni oddaji o internetni kulturi, teoriji in literaturi. Z vami sem Lea. Današnji input tematizira načine, na katere se na spletu srečujemo s telesnostjo, in predvsem, kako različni tehnnološki sistemi vidijo ter uokvirjajo naše telo. V prvem delu oddaje bomo prebirale v knjigo zgoščeno performativno predavanje, z naslovom A Sexual History of the Internet spletne raziskovalke Mindy Seu. Zatem pa se bomo pogovarjale z intermedijsko umetnico Nino Davies, ki v svojem delu raziskuje različne načine, na katere se ples srečuje z digitalnimi tehnologijami, ter kako te popisujejo in se odzivajo na človeške gibe. 

A Sexual History of the Internet, letos objavljena na spletni založniški platformi Metalabel, je druga knjižna objava spletne raziskovalke Mindy Seu, ki se v svojem delu večinoma posveča spletnemu zgodovinjenju. Njena prva knjiga, Cyberfeminism Index, je poskus popisa teorije in razmislekov, ki so se zgostili okoli ideje s tehnologijo obarvanega feminizma. A Sexual History of the Internet lahko zelo jasno vidimo kot nadaljevanje iste teoretske linije, le da se tematike loteva z manj indeksalne rigoroznosti in več performativne nežnosti. V tem smislu delo nikakor ni celosten popis zgodovine seksualnosti na spletu, temveč prej pregled nekaterih pomembnejših in produktivnejših stikov, ki zaznamujejo tako zgodovino tehnologije kot seksualnosti. 

Delo je bilo prvotno objavljeno v formatu Instagram storyev; povsem črn ekran uporabnice so krasili kratki esejistični in kritični zapisi o spletni seksualnosti. Raziskovalka je za projekt izbrala medij bežnih navpičnih podob, da bi lažje okužila feede drugih uporabnic družbenih omrežij, obenem pa je s središčenjem pametnega telefona priznala tudi, da naša primarna interakcija s spletnimi vsebinami že dolgo ne poteka prek tipkovnice in miške. Tako je tudi na performativnem predavanju raziskovalka izkoristila naravo medija ter med branjem vsebin narekovala obiskovalkam, naj na njen ukaz tapkajo skozi nabor storyev. 

Knjiga tako deluje kot fizični artefakt performativnega predavanja, debela knjižica namreč zavzema format povprečnega ekrana pametnega telefona. Posamezna stran knjižice deluje kot zvesta reprezentacija navpične izginjajoče vsebine. Če bi bralka želela slediti tempu performativnega predavanja, lahko s pomočjo sledenja časovnih oznak v zgornjem levem kotu sledi natančni dramaturgiji dogodka. Že sam način interakcije z vsebino nas poskuša opozoriti na telesnost našega stika s tehnologijo; naj bo to rahel dotik ekrana, obrat knjižne strani ali vrtenje kolesca na računalniški miški.

Delo zelo jasno učinkuje predvsem kot performativni objekt, ki za svoje resnično delovanje terja vsaj določeno mero vživljanja. Seu zagovarja tezo, da je v medijski krajini, kjer vladata prekomerna stimuliranost in splošna apatija do branja klasičnih knjižnih del, treba vzpostaviti nove metode predajanja znanja, ki bi bralko ali poslušalko na drugačen način vpele v vsebine in tematike dela. Zato je tudi sama vsebina prej kot tok zavesti avtorice ali skupek zanimivih dejstev napisana kot koherenten zgodovinski pregled tematike.

Delo obenem odpira vprašanje prepletenosti seksualnosti in tehnološkega razvoja. Izpostavi primer fotografije Lene Söderberg, posnete za revijo Playboy, ki je postala prva standardna testna slika pri razvoju formata JPEG. Zaradi svojih vizualnih lastnosti je bila leta 1972 izbrana kot primeren preizkus za razvoj algoritmov za upodabljanje in kompresijo slike. Njena široka uporaba v računalniški stroki je bila tolikšna, da se je fotografija sčasoma uveljavila zgolj pod imenom »Lenna«, pri čemer se je identiteta upodobljene ženske skoraj povsem umaknila njeni funkciji tehničnega objekta. Do leta 1992, ko je bila uporabljena kot testna slika za razvoj JPEG formata, je bil prvotni kontkest že skoraj popolnoma izgubljen in zabrisan. Podobno je prvi primer ustvarjene gole ASCII umetnosti upodabljal žensko telo – ta figura je bila ustvarjena popolnoma iz nabora račulalniških znakov, izdelana pa je bila za posmeh moških računalničarjev. Ustvarjena je bila kot interna šala, ki bi na stenah prostorov Bell Labs lahko zabavala računalniške inženirje.

Kljub neprestani uporabi prepogosto seksualizirane ženske podobe avtorica izpostavi, kako je bil odnos tehnologije do ženskega telesa predvsem izkoriščevalski. Seu to denimo prikaže z golim dejstvom, da je bila celotna anatomija klitorisa odkrita šele desetletje po vzpostavitvi svetovnega spleta. Avtorica vzpostavi tudi povezave med zgodovino spleta ter kolonizacijo ženskega telesa – tako dobesedno z nehumanimi eksperimenti in mučenji predvsem temnopoltih zasužjenih žensk kot tudi metaforično s poimenovanjem delov ženskega telesa po moških odkriteljih. Kljub temu, da so bile spolne delavke ene izmed prvih pionirk novih tehnologij, ki so svoja telesa prepustile omrežjem in vezjem; od prvih spletnih strani, kriptovalut do uporabe generativne umetne inteligence, je njihova vloga v preizkušanju in uporabi teh tehnologij najpogosteje zamolčana, tako pa so pokopane tudi njihove želje, prizadevanja in skrbi, s katerimi so soustvarjale spletne prostore.

A Sexual History of the Internet nam tako na eksperimentalen, razgiban, a najpomembneje nežen način prikaže vlogo, ki so jo ženska telesa in seksualnost imele v oblikovanju internetnih infrastruktur. Na tem primeru je jasno razvidno, kako je tudi v tehnološkem razvoju in oblikovanju novih platform pogosto prisotno nevidno žensko delo, naj gre za uvide in prizadevanja tehnoloških pionirk ali za parazitiranje na ženskih podobah, ki sta bila pogosto pogoj tehnološkega napredka in hkrati izrinjena na njegovo obdrobje. Kot zapiše Mindy Seu: »Kiberfeminizem je v hladen, sterilni in militaristični internet vnesel sluzasto drobovje telesa. Od hardvera do wetvera.«

Drage poslušalke, pozdravljene nazaj v Povratnih zankah. Pravkar smo poslušale pesem Smalltown Summer avtoric FREE JIMi in Lucy Dye. V drugem delu oddaje bomo nadaljevale s temo telesa na spletu, vendar se bomo vprašale, kaj se zgodi, ko se to začne premikati. V sklopu letošnjega programa Taktike in praksa Zavoda za sodobne umetnosti Aksioma je februarja v Ljubljani gostovala umetnica Nina Davies, ki je tu predavala, otvorila razstavo, vodila delavnico in prikazala svoje filme. Davies v svojem delu prepleta spekulativno fikcijo, film, podcast in ples, ko s fiktivnimi pogovori ustvarja prihodnosti, v katerih se ljudje zaradi pritiska tehnologije začnejo gibati pod določenimi pogoji. V svojem delu se ukvarja predvsem z vprašanjem računalniškega vida, modeliranja ter kategorizacije.

Intervju

S tem se utrujene od plesa poslavljamo od umetnice in prenehamo prilagajati lastne gibe za strojni pogled. V današnji oddaji smo kot podlagi poslušale skladbi uHaszh Proc Fiskala in Stolen item avtorja Casperja Mcfaddena.

V naslednji epizodi Povratnih zank bomo prebirale dve deli; znanstvenofantastični roman There Is No Antimemetics Division pisca QNTM ter delo Antimemetics: Why Some Ideas Resist Spreading Nadie Asparouhove. S tem zaključujemo današnji output

Po knjigah sem swipeala Lea, tiho infrastrukturno delo pa je opravljala Tina.