To Live A Lie Records, 2026

Poleti punk ne gre na počitnice. V bistvu je kar aktiven, na kar kaže dejstvo, da se je v zadnjih dneh zvrstilo kar nekaj zanimivih izdaj. V današnji Tolpi bomo pokrili dve izdaji iz podtalja. Prvi bodo Sex Prisoner s ploščo, ki nosi naslov Cautionary Tale in je izšla pri legendarni založbi To Live A Lie Records prejšnjo soboto. Drugi del pa bomo posvetili Angležom Stingray in EP-ju, ki nosi naslov Enemy in je izšel pri njihovi domači založbi La Vida Es Un Mus.

Najprej bomo pozornost namenili Američanom. Sex Prisoner so eden ključnih bendov ameriškega powerviolence preporoda zadnjega desetletja. Nastali so v Tucsonu v Arizoni okoli leta 2010 in si hitro ustvarili sloves z brutalno kombinacijo powerviolenca, grindcora in najbolj nasilnih oblik hardcore punka. V času, ko je veliko bendov žanr potiskalo v tehnično ali eksperimentalno smer, so Sex Prisoner ostali zvesti osnovni ideji: kratke skladbe, maksimalna intenzivnost in popolna odsotnost odvečnih elementov. Njihovi zgodnji demo posnetki in split izdaje so jih povezale z založbami, kot je To Live A Lie Records, ki je v zadnjih dveh desetletjih postala eno osrednjih vozlišč sodobnega ameriškega powerviolence podzemlja. S prebojnim albumom Tannhäuser Gate iz leta 2015 je bend dokončno prestopil okvir lokalne scene. Plošča je združila neizprosno hitrost klasičnega powerviolenca z masivnim, skoraj death metalskim zvokom. Kljub številnim menjavam v zasedbi in daljšim obdobjem tišine so Sex Prisoner skozi leta ohranili status benda, ki ga redko slišiš, a ga skoraj vsak resen poslušalec ameriškega hardcore podzemlja pozna kot sinonim za popolno zvočno uničenje.
Nova plošča Cautionary Tale deluje kot logično nadaljevanje vsega, kar je bend gradil zadnjih petnajst let. Informacij o sami izdaji je za zdaj malo, vendar je že iz prvih odzivov jasno, da Sex Prisoner niso omilili svojega pristopa. Bend nadaljujejo s svojim tradicionalnim pristopom k powerviolencu, ki se spogleduje s hardcore agresijo, grindcore hitrostjo in skoraj sludgeovsko težkimi prehodi. Parkrat nas preseneti celo nekakšen melodičen riff, ki malo zadiši po black metalu. Pri Sex Prisoner ne občudujemo inovativnosti, ampak predvsem fantastičen zvok, ki ujame surovost in agresijo. Prav zvočna agresija je zmagovit element te plošče. 

La Vida Es Un Mus, 2026

Recenzentski termin nadaljujemo s še eno čisto svežo izdajo. Angleži Stingray so izdali nov EP Enemy za La Vida Es Un Mus. V Tolpi bumov smo jih že obravnavali leta 2023, ko so izdali prvenec Fortress Britain. Takrat nam je bilo hitro jasno, da ne gre zgolj za še en bend iz novega vala britanskega hardcore punka. Londonska zasedba je že na prvem EP-ju Feeding Time pokazala izrazito navezanost na zgodnji britanski hardcore in stenchcore, vendar je prav dolgometražec njeno estetiko izpilil v nekaj precej bolj prepričljivega. Namesto golega obujanja osemdesetih let so Stingray našli skupni imenovalec med surovostjo angleškega anarho punka, kovinsko težo zgodnjega crusta in neizprosno energijo japonskega hardcora. Pomembno vlogo pri tem igra tudi londonsko okolje, iz katerega bend izhaja. Bilo je torej pričakovano, da bodo tudi novi EP izdali pri založbi La Vida Es Un Mus, ki je prav tako katalizator angleške punk scene. No, vloga založbe presega meje Anglije in danes globalno velja za inštitucijo, ki izdaja najbolj unikatne punk bende.

London je že desetletja prostor, kjer se srečujejo različne veje punka, metala in hardcora, Stingray pa to razpršenost odlično utelešajo. Njihov zvok brez težav združuje vplive Deviated Instinct, Sacrilege, Doom in tako kot smo povedali že pred leti, lahko slišimo vpliv nove ameriške scene, ki prav tako meša ogromno različnih šol starega hardcora. Teža njihovih riffov je organska, nasilje skladb pa izhaja iz občutka urbanega razkroja in vsakodnevne frustracije. Na novem petkomadnem EP-ju Enemy bend svojo formulo še dodatno izostri. Tri leta po prvencu se Stingray vračajo v nekoliko prenovljeni postavi, medtem pa je njihov izraz postal še bolj brutalen in samozavesten. Če je Fortress Britain iskal ravnotežje med hardcore punkom in stenchcorom, Enemy še bolj poudari metalsko plat benda. Riffi zvenijo težje, počasni deli udarijo z močjo rušilnega stroja, hitri izbruhi pa ostajajo kratki, učinkoviti in brez odvečnega balasta. V ozadju še vedno odmevajo Doom, Sacrilege in Bastard, toda bend v zmes brez težav doda tudi skoraj blasfemično primitivnost, nenadne solaže v duhu poznih Wretched ali Shotgun Solution ter japonsko hardcore norost, ki jo založba upravičeno povezuje z Death Side in Gastunk. Poklon metalskemu podzemlju pa izraža tudi platnica, ki nas spominja ne estetiko prve izdaje Blasphemy z naslovom Blood on the Altar iz leta 1989.

Produkcija, za katero sta zaslužna tehnik Jonah Falco iz studia Fuzzbrain in Chris Corry v vlogi miks in mastering inženirja, daje bendu največji in najtežji zvok doslej. Kitare zvenijo masivno, bobni udarjajo suho in neposredno, vse skupaj pa ostaja dovolj surovo, da nikoli ne izgubimo občutka podzemne hardcore izdaje. Enemy ne predstavlja radikalnega odmika od prejšnjih izdaj, temveč logičen korak naprej. Stingray še vedno gradijo na istem temelju, ki ima skupni imenovalec v ekstremni godbi iz osemdesetih. Tokrat stopijo še korak bližje metalskim prijemom in zato zvenijo še toliko bolj brezkompromisno in suvereno.