Megadeth: Megadeth
BLKIIBLK, 2026
Vsaka stvar se enkrat konča in s 17. ploščo, naslovljeno preprosto Megadeth, se končuje 40 let dolga, kaotična, glasbeno pa neverjetno bogata in monumentalna kariera kitarista, vokalista Dava Mustaina in zasedbe Megadeth.
Razlogi za konec so predvsem zdravstvene narave, saj se 64 let star možakar že nekaj let bojuje z artritisom, pred nekaj leti je uspešno premagal raka, a je, seveda, tudi ta pustil sledi, predvsem na Mustainovem glasu. Pred tem je MegaDave, kot ga kličejo, preživel operacijo hrbta, v 90-ih pa so natančno izpričane njegove težave z narkotiki, ki so v nekem trenutku pripeljale celo do njegove klinične smrti. Toda vseeno se enfant terrible ameriške in svetovne metal scene, ki je v 40 let dolgi karieri zamenjal dobrih 32 članov, posnel pa tudi vsaj nekaj monumentalnih plošč, denimo Peace Sells But Who's Buying, Rust in Peace, Youthanasia in Countdown to Extinction, poslavlja, kot najbolje zna – z rit brcajočim albumom.
Labodji spev sestavlja deset skladb in ena priredba, poleg Mustaina pa so glasbo snemali še bobnar Dirk Verbeuren, basist James Lomenzo in solo kitarist Teemu Mäntysaari. Čeprav gre za, kot trdi Mustaine, poslednji izdelek benda, ta album ni presežek. Seveda, v pravi Megadeth maniri, ni slab, a zagotovo ne bo dosegel slave, kot sta jo legendarna albuma Rust in Peace in Countdown to Extinction. V 47 minutah tako dobimo album, ki precej spominja na predhodnih nekaj albumov, le da ne zveni tako tehnično dovršen kot denimo predpredzadnji Dystopia, vsekakor pa deluje zvokovno bolj energičen kot njegov neposredni predhodnik The Sick, the Dying… and the Dead!. Čeprav je Megadeth ime, ki je zraslo v plamenih rojstva ameriške thrash scene, zadnji album ponuja tako thrash in speed metal komade, kot tiste bolj heavy, na trenutke celo grungy komade, ki jih poznamo iz poznih 90. let prejšnjega stoletja. Vsekakor je album v tem oziru izredno zanimiv za poslušanje.
Album odpre popoln thrashmetalski napad, skladba Tipping Point, ki spominja na začetke Megadeth: hiter boben s kompleksnimi dopolnitvami na pravih mestih, jasen, a oster vodilni kitarski rif, eksplozivne solaže in seveda Mustainov vokal, ki še vedno zveni jezno in malce sfušano, kot smo vajeni. Totalen poklon zgodnjim Megadeth letom. Z drugim komadom I Don't Care se hočeš nočeš poklonijo punk vplivom, kajti skladba zares spominja na priredbo od Sex Pistols, ki so jo Megadeth izvedli konec 80-ih let. V mračna, umirjena, a vseeno heavy leta jih peljejo tudi skladbe Hey, God?!, Another Bad Day in Obey the Call, zaradi težaških rifov, tankovsko težkega bobna, srce parajoče solaže in seveda vokala, ki se ne pusti zajebavati, pa je najmočnejša med njimi skladba Puppet Parade. Komad Let There Be Shred je oda kitarskemu norenju, po katerem so bili Megadeth in vsi njegovi sokitaristi vedno znani, medtem ko se v thrash plamene še enkrat usmeri do ameriške politike zelo kritičen Made to Kill. Vsekakor torej 17. album ponuja vse tisto, česar smo od Megadeth vajeni, iskreno pa lahko trdimo, da, če ne bi sam Mustaine zagotovil, da je to bendov poslednji album, ne bi imeli nikakršnega občutka, da je temu tako.
Se pa to dejstvo, da gre za labodji spev, namreč, močno poudari in utrdi z zadnjim komadom The Last Note. Mračna, baladna finalna izjava Dava Mustaina v besedilu natančno povzame 40 let zasedbe in se v pravi MegaDave maniri sklene z verzom: »I came, I ruled, now I disappear« oziroma Prišel sem, vladal in sedaj bom izginil. To bi lahko bil super zaključek albuma, toda ne. Iskreno ni najbolj jasno, zakaj je moral Mustainu še zadnjič poudariti svojo vez z Metallico, ki jo do zdaj dobro pozna že vsak oboževalec obeh zasedb. Upamo, da mu bo prinesla zasluženi notranji mir. Priredba Metallicine klasike Ride the Lightning, pod katero se bojda v originalu podpisuje sam Mustaine, ni slaba. V bistvu je v piko odigrana kot izvirnik, le da je zvokovno malce manj masivna kot tista, ki jo vsi poznamo. Vsekakor pa bi bilo za zaključek dovolj, če bi kot priredba v uradnem repertoarju Megadeth ostala skladba Mechanix, ki jo Metallica igra kot The Four Horsemen. Tako pa jahanje strele izpade zgolj kot še ena nepotrebna epizoda, v kateri mora Mustaine dati vedeti, s kakšno travmo se je vse začelo.
Ali gre res za poslednjo ploščo ali se obeta še kaj v prihodnosti, ne vemo, ne moremo vedeti in pravzaprav niti ni pomembno. Pomembno je, da je pred nami 47 minut kvalitetnega metala, pod katerega se Megadeth lahko brez težav podpišejo. Če pa je to konec, je zaslužen in dober labodji spev. Naj počivajo v miru!
Komentarji
megadave 4 ever
Komentiraj