Jure Pukl: Analog AI
Unit Records, 2025
Ko beseda nanese na slovenske jazzovske saksofoniste, ki so študirali in ustvarjali v Združenih državah Amerike, se vedno drugo ob drugem pojavita imeni Jureta Pukla in Igorja Lumperta. S tem, da po navadi prisotni pristavijo, da Pukl že vrsto let ne živi več v domovini jazza. Kljub temu je ohranil vezi s tamkajšnjimi glasbeniki, o čemer priča več njegovih zasedb, v katerih večino tvorijo – podobno kot pri Lumpertu – prav ameriški jazzisti. Letos se je pripetilo, da sta oba saksofonista v obdobju nekaj mesecev objavila nova albuma. Lumpertov Resistance of the Earth je bil v recenzentskem terminu Tolpe bumov obravnavan na začetku zadnjega letošnjega meseca, danes pa bomo slab mesec po izidu prisluhnili albumu Analog AI Jureta Pukla.
Če smo že omenili, da Pukl v svoje zasedbe vabi večinoma ali, bolje rečeno, praviloma ameriške muzičiste, je treba takoj pristaviti, da je v kvartetu, s katerim je posnel novi album, le en Američan. Gre za kontrabasista Joeja Sandersa, dolgoletnega Puklovega sodelavca, ki je poskrbel tudi za odlično produkcijo z neposrednim in organskim zvokom. Druga dva sodelavca v bendu predstavljata novost za Pukla, vsaj kar zadeva snemanje. Za klavirjem je angleški pianist John Escreet, za bobni pa nemški bobnar Christian Lillinger.
Nova Puklova zasedba prinaša tudi nov zvok in nov koncept, razviden že iz naslova albuma. Nova glasba našega saksofonista je, če citiramo promocijsko besedilo, »glasbena imitacija analogne umetne inteligence«. Če se povedano sprva sliši kot nemogoča naloga ali celo kot oksimoron, naj takoj pomirimo poslušalce, ki so se morebiti zbali, da je dandanes vseprisotni bavbav, umetna inteligenca, sedaj že začela jazzirati, in povemo, da so glasbo na albumu v celoti odigrali glasbeniki iz krvi in mesa.
Ko smo že citirali promocijsko besedilo, gre navesti še kratek in poveden opis Puklove nove muzike: »Zlomljeni tehnično dovršeni ritmi, sodobne lirične basovske linije, robusten zvok saksofona in nepredvidljiva improvizacija so govorica te nove zasedbe starih znancev.« Zelo redko se zgodi, da besedilo, ki naj bi pomagalo pri promociji in marketingu, tako dobro zadene bistvo tistega, kar nam prinaša album. Ne glede na našo navdušenost nad odlično zadetim sežetkom moramo takoj pripomniti, da je ta opis še daleč od celotnega doživetja, ki ga album ponuja, saj je poln presenečenj in odkritij. Slednja se razgrnejo že s prvo skladbo, Juready?, ki se ne le domiselno poigrava z imenom avtorja, ampak nas z minutažo dvainpetdesetih sekund navede, da sprva pomislimo, da gre za kako napako v zapisu ali posnetku.
Ko pa pogledamo seznam kar petnajstih skladb in opazimo, da je tudi zadnja skladba, Moonshine, le za sekundo daljša od minute in da je vmes veliko komadov, ki trajajo dobri ali slabi dve minuti, ugotovimo, da gre za premišljeno odločitev in skrbno dodelano vizijo, ki gre namerno onstran konsenzov in konvencij. Kljub kratkosti – ali morda prav zaradi nje – nas te kratke skladbe popolnoma okupirajo. Nikakor ne gre za kake skice ali nastavke, ampak za zaokrožena zvočna dela z izdelanimi začetkom, sredino in koncem. Znotraj tako strukturiranih skladb se zgodi marsikaj … in vsakič drugače. Od zapeljivih krožnih saksofonskih melodij preko mesnatih basovskih linij, ki bi jih zlahka pripisali kakemu funkoidnemu kolektivu, do sugestivnih pianističnih ekskurzov po črno-belih tipkah in tja do razigranih, razprostrtih ritmičnih struktur.
Seveda na albumu niso le – pogojno rečeno – miniature, a tudi daljše skladbe so precej kratke, le dve sta namreč daljši kot štiri minute. Toda naj ponovimo, da je prav vsaka zase zaokrožena celota in ima dobro odmerjeno mesto v nizu petnajstih skladb. Morda še najbolj preseneča umestitev skladbe 7 libras – sanjave, melanholične balade, katere temelje Pukl polaga malone brezbrižno, z drobnimi, a pomembnimi podaljški sklepnih tonov. Skladbo najdemo nekako na sredini albuma, a bi jo glede na njeno vzdušje pričakovali proti koncu albuma ali pa celo na samem koncu. Tako postavljena pa, kot da uravnava dve polovici albuma, ki ju obe krasijo zvečine hitro odigrani komadi, polni vrtinčastih prepletov in bliskovitih mediger ter samosvojih odvodov posamičnih inštrumentalistov.
Če sta na prejšnjem albumu Melt, ki ga je Pukl posnel s kvartetom AnoRoK, sodelovala dva solista – na albumu je igral še trobentač Peter Evans –, je tokrat solistov veliko več. Čeprav sta le dve skladbi od petnajstih skupinsko delo, preostale pa podpisuje vodja kvarteta, so vse spisane tako, da v njih najde prostor za polno izražanje prav vsak od štirih glasbenikov. Vsak član kvarteta se iz skladbe v skladbo oglaša z drugačnim zvenom ali pristopom. Tako se dostikrat zgodi, da se Puklova tenorski in sopranski saksofon umakneta v ozadje, glavno besedo pa za hip prevzame kako drugo glasbilo.
Basist, denimo, iz ritmične spremljave preide v pletenje mesnatih linij in komad povede v drugo smer. Ali ko pianist z neverjetno lahkotnim dotikom, s katerim iz tipk izvablja sila raznolike zvočne barve, od resnobnih globokih tonov sunkovito, a nadvse gibko zaplava v zvončkljajoče prelive visokih tonov, ki preplavijo vse zvočno dogajanje in glasbi vlijejo iskrivost. Bobnar ne zaostaja v inventivnosti: nikoli ne pristane na vlogo podajanja in dodajanja ritmov, marveč se izkaže s številnimi intervencijami, s katerimi vstopa v samo strukturo in tkivo skladbe.
Tkivo skladb se ves čas spreminja in preobraža. Nosilne teme se pojavijo sporadično in se hitro umaknejo frazam drugih glasbenikov. V vsaki skladbi je veliko odcepov in izletov, ki na prvi posluh zavajajo. Tema, ki uvede komad, se namreč praviloma raztrosi v nešteto novih smeri, zato skladbe ob vsakem poslušanju kažejo drugačen obraz.
Ob izdaji tega večplastnega albuma, ki skriva mnogo presežkov, je Pukl objavil tudi razveseljivo novico, da bo njegov kvartet aprila 2026 nastopil na največjem evropskem jazzovskem sejmu jazzahead! v Bremnu. Informacija je toliko pomembnejša, če vemo, da se je doslej na tem osrednjem stičišču jazzovske scene od naših glasbenikov predstavila le Kaja Draksler s solo nastopom. V sklopu evropske turneje, ki se začenja 4. februarja 2026 v dunajskem klubu Porgy & Bess, se bo kvartet oglasil tudi v Sloveniji, in sicer 20. februarja v Mariboru, dan zatem v Ljubljani, 23. februarja pa še v Velenju.
Dodaj komentar
Komentiraj