Igor Lumpert Quartet: Resistance of the Earth
ears&eyes Records, 2025
Med New Yorkom in Slovenijo delujoči saksofonist Igor Lumpert je oktobra s svojim kvartetom pri založbi ears&eyes Records izdal izjemno zaokrožen jazzovski album Resistance of the Earth. Na njem deloma nadaljuje oziroma poglablja tematiko, o kateri je razmišljal že na plošči I Am the Spirit of the Earth, izdani leta 2022 z zasedbo Innertextures. Na novem albumu poleg Lumperta slišimo še pianista Lea Genoveseja, kontrabasista Drewja Gressa in bobnarja Damiona Reida.
Resistance of the Earth odpre energična, istoimenska kompozicija. Skandiranje besed »upor zemlje« ali »resistance of the earth« spominja na tradicijo politično angažiranega prepleta jazza in umetniških oblik poezije oziroma govorjene besede. Ob tem v misli pronica denimo originalna Mingusova izvedba kompozicije Fables of Faubus, ki neposredno izraža boj proti fašizmu in rasni diskriminaciji. Besedilo v tej kompoziciji sicer veliko bolj sledi melodični liniji, medtem ko je v skladbi Resistance of the Earth bojevita samo fraza ali budnica, ki vzpostavi kontekst, znotraj katerega kvartet intepretira svoje meditacije o čedalje slabšem stanju našega planeta.
V razmislek o kolektivni odgovornosti se je Lumpert podal že pred desetletjem, ko je na to temo po naročilu ustvaril multimedijski projekt, za katerega pa nikoli ni uspel posneti glasbe. Kot je zapisal v spremni besedi, so bile okoliščine nastanka albuma zelo spontane, a to seveda ne pomeni, da je izkupiček kaotičen. Prav nasprotno. Plošča Resistance of the Earth zveni izjemno povezano in razdelano. Je nedvomno eden tistih trenutkov, ko se srečajo izkušenost, vizija in priložnost. Zasedba izhaja iz vzdušja izkušenih in preživetih naravnih katastrof; to spretno uglasbi in kanalizira. Reprezentativna je denimo kompozicija High Peaks, v kateri se nekje na polovici kompozicije v melodični liniji intervali kvinte dvigujejo po malih tercah. To plezanje v višave in nato posledično spuščanje je glasbena analogija, ki brez kakršnegakoli semantičnega materiala v misli prikliče podobo visokih vrhov.
To priča tudi o virtuoznosti in kreativnem nivoju glasbenikov, ki se s podajanjem idej znotraj kompozicijske strukture pravzaprav poigravajo. Lumpertovo igranje je nadvse široko in se razpenja od hitro izvedenih, odsekanih in jasnih pasaž do liričnih premlevanj, ki jih lahko slišimo v skladbi Vinku, posvečeni Lumpertovemu očetu. Genovese mojstrsko zapolnjuje vrzeli in plete vezivo med Lumpertovo glavno melodično linijo in ritem sekcijo Gressa in Reida. Kljub bogati harmonski spremljavi igra z občutkom in pušča saksofonu prostor, obenem pa ga s fraziranjem podpira. Morda je na tem nivoju igranja to samoumnevno, toda vredno je izpostaviti, da se zna tudi umakniti in nato vrniti z razgibanimi in kaotično strukturiranimi soli, ki jih lahko slišimo v kompozicijah Blues for Code Talkers in Panonian.
Četudi album ni nastajal v slovenskem okolju, je ustvarjalca to okolje zagotovo zelo zaznamovalo in se k njemu nenehno vrača. Tovrstni izdelki popolnoma zavračajo cinične argumente ignorantov, ki trdijo, da se slovenski glasbeniki zaradi naše majhnosti ne morejo kosati denimo z ameriškimi ali zahodnoevropskimi ustvarjalci. Očitno je, da so garaški in vizionarski glasbeniki, kot je Lumpert, že do sedaj neizmerno pripomogli k razcvetu jazza na domačih tleh. Ta se kaže najprej v obliki končno ustanovljenega oddelka za jazz na Akademiji za glasbo, pa v številnih klubih in delavnicah, ki se odvijajo tudi po manjših urbanih središčih, in nenazadnje v številnih izjemnih izdelkih in mladih zasedbah, kot so Zhlehtet, Soothsayer in MRK, ki smo jim priča v zadnjem času. Plošča Resistance of the Earth tako ni zgolj prvovrsten jazzovski album, temveč predstavlja tudi potrditev mladim generacijam jazzovskih glasbenikov in skladateljev, da je stekleni strop izolacionistične domače scene zgolj mit.
Dodaj komentar
Komentiraj