DFA Records, 2026

Glasbo, ki jo v Tolpi bumov gostimo tokrat, je treba použiti mirujoče. Ritem premikanja bi namreč hitro postal neubran z ritmom skladb in učinek muzike bi se rahlo porazgubil. EXEK s svojo novo ploščo Prove the Mountains Move namreč terjajo določeno mero predaje valovom in zasanjanosti v nadrealistični svet, kodiran v notah albuma. Ugotovitev je bila empirično potrjena, recenzent je album poskusil užiti med hojo, na avtobusu, na kolesu, dokončno pa mu je uspelo šele med zabušavanjem na delovnem mestu. Zato predlagamo, da se v podobno stanje poskusite namestiti tudi poslušalci.

EXEK je zasedba iz Melbourna, ki je na sceni dobro desetletje, v tem času pa ji je uspelo ustvariti sedem studijskih izdaj. Začela je z zelo marljivim tempom izdajanja, med prejšnjo ploščo The Map and the Territory in letošnjo pa so minila kar tri leta. Razlog za nekoliko daljši odmor naj bi se skrival v daljšem ustvarjalnem procesu in raziskovanju novih načinov kovanja komadov. Pri tem je vokalist in glavni glasbeni inženir zasedbe Albert Wolski v zasnovo svojih komadov začel načrtno vključevati več klasičnih popovskih praks. Posebno ta poskus slišimo v previdnejšem in bolj usmerjenem izboru zvokov ter v miksu, ki uspešno uravnoteži bogato širino aranžmajev in prazen prostor za bežne zvočne bombončke. Zaradi prenovljenega pristopa so se skladbe na albumu Prove the Mountains Move v primerjavi s prejšnjimi izdelki bolj približale bolj tradicionalnim pričakovanjem o strukturi in ustroju glasbe, pri katerih poslušalec nekoliko lažje predvidi naslednji korak.

Bend je zvok namreč zgradil okrog eksperimentalnega, samosvojega nalaganja plasti kompleksnih bobnarskih loopov, vesoljnih sintov ter dronersko preoblikovanih trobil in kitar. Wolski kot glavna ustvarjalna sila zasedbe k ustvarjanju namreč pristopa s posrečeno mešanico spontane igrivosti in premišljenega konstruiranja, pri čemer mu vsekakor pomagajo njegove izkušnje iz komponiranja filmske glasbe. S skladbami bend tako običajno cilja na ustvarjanje atmosfere, grajenje določenega počutja in ne zgolj kratkotrajnega afekta, albumi pa zato vsebujejo vse od dolgih žlobudrajočih ekspedicij v Wolskijev tok zavesti do eksperimentalnih inštrumentalnih skladb. Albumi kot celota delujejo fantastično zaradi bendove predanosti projektu in brezbrižnosti do kompozicijskih ali produkcijskih konvencij. Kljub zavoju k idejam iz mainstream popa pa album Prove the Mountains Move ohranja nezamenljive elemente, znane iz prejšnjih del zasedbe. Glasbeniki skladbe še vedno počasi razvijajo okrog izvirnega ritmičnega motiva, le da so tokrat izpeljane v smer konvencionalnejše všečnosti, s prijetnimi hakeljci, bolj melodičnimi vokalnimi linjami in bolje razrešeno strukturo.

EXEK nikoli ne razočarajo z besedili in tudi tokrat je na račun poezije na albumu vredno deliti nekaj besed hvale. Stil Wolskega bi lahko sicer hitro učinkoval pretenciozno ali prekomerno, toda nadrealistične slike in idiosinkratične besedne igre delujejo posrečeno in dobro umerjeno. Tudi ko sežejo čez mejo čudaškosti in ustvarjajo bizarne podobe, ostajajo v risanju distopičnih podob sveta lahkotne in hudomušne. Verzi so iz komada v komad nepredvidljivi in pritegljivi, z inštrumentalno osnovo zasanjanih, barvitih pejsažev pa sodelujejo dosledno. K interpretaciji besedil pripomore tudi vokal Wolskega, ki z zamaknjenim tonom in raztegnjenimi, valovitimi vokalnimi linijami zelo zvesto predaja abstraktnost svojih besed.

Kombinacija brezdimenzijske glasbe in absurdnih besedil tvori opojno celoto, v katero se zlahka potopimo in izgubimo občutek za svet onkraj albuma. Glasbo občutimo kot vročični sen, ki nas ugrabi, zaziba med nelagodjem in umazano ekstazo ter premoči s koktejlom mrzlega potu in napol prebavljenih psihedelikov. Prove the Mountains Move je uspešno izveden korak v smeri popa za zasedbo, ki sicer obratuje na izrazito samosvoj način, zato so primerjave s sodobniki odveč. Nov album tako mora odgovarjati zgolj diskografiji benda EXEK, v kateri predstavlja nov privlačen košček v bogatem kalejdoskopskem mozaiku.