Damir Avdić: Sve je u redu
Kapital Rekord, 2026
Pridigarji vseh vrst so skozi zgodovino človeštva igrali pomembno vlogo. Nekdaj so na javnih mestih razglašali domnevno božjo besedo, skozi leta pa so se z različnimi sporočili naselili na zasebnih prostorih, ki dajejo vtis javnega. Sprva radio, nato televizija in dandanes mnogotere spletne platforme v lasti posameznikov s takšno ali drugačno agendo so vselej pripravljene ponuditi oder prepričljivim govorcem, ki v svet ponašajo njim ljube vrednote in razlage dogodkov. Bolj kot je dogajanje po svetu kaotično in težko razumljivo, bolj čislano mesto v družbeni konstelaciji zasedajo tisti, ki ponujajo najbolj prepričljive razlage. Čeprav živimo v časih, ko so nevedni spletni vplivneži v dobršni meri izpodrinili nekdanje mnenjske voditelje, pa k sreči še vedno obstajajo posamezniki, ki jim je vredno prisluhniti. To so pridigarji upravičenega besa, ki jih vedno znova goreče pričakujemo, kajti njihovo razmišljanje pronicljivo zaobjame srž družbenih problemov.
Mednje nedvomno uvrščamo Damirja Avdića. Panker iz Tuzle je eden od avtorjev, pri katerih še vedno skrbno preučujemo zapisane besede in se sprašujemo po njihovem pomenu. Takšen pristop se nam na nek način vsiljuje kar sam. Osrednji inštrument je namreč glas, pripoved pa je osrednji element tovrstnega glasbenega ustvarjanja. Album Sve je u redu ohranja Avdićev prepoznavni slog. V skladbah z jasno strukturirano linijo, ki so v nas zabite zelo neposredno, se izmenjajo kakšni trije ostri, surovi kitarski rifi, ki s ponavljanjem ustvarjajo napeto ozračje. Občutek neposrednosti je prisoten tudi zaradi nespremenjenega kitarskega tona, ki ne preklaplja med raznolikimi efekti, ampak vseh 32 minut po nas reže z ostrino jeklene britvice. Slog lahko opišemo kot radikalni minimalizem, ki s surovostjo glasbe zrcali surovost v človeških odnosih današnjega časa.
Če striktno glasbeno vse ostaja isto, pa se zdi, da je Avdić naletel na mino, ki jo pogosto omenja vse večje število komikov in piscev. Satira je bila vse od začetka njegove solo kariere glavno orožje, v času, ko je parodija postala del resničnosti, pa tudi njen vpliv ne more biti več takšen, kot je bil nekdaj. Še Monty Pythoni bi imeli težave s pripravo skeča, ki bi bil absurdnejši od trenutne resničnosti. Avdiću komentiranje oteži tudi dejstvo, da ne verjame v posploševanja. Kljub črno-beli glasbeni spremljavi je slika, ki jo ustvarja s pripovedmi, siva. Morda je tudi zato tokrat prisotnih več osebnih trenutkov, kot denimo v skladbah Neka te in Otac. Odgovor na neučinkovitost satire bi lahko bila nova iskrenost, ki izlušči daljnosežne razmisleke iz iskrenih osebnih pripovedi. Komad Otac z intimno kontemplacijo o prednikih in njihovih koreninah hočeš nočeš vsebuje tudi politične konotacije, saj je sektaška politika zarezala v vse pore bosanske družbe. Navsezadnje je osebno vedno tudi politično; še toliko bolj, če prihajaš iz Bosne in Hercegovine.
Avdić v pristopu ostaja ikonoklastičen, kar se najbolj izrazi v vrhuncu albuma, komadu Svijet je isti. Z njim opozarja na neprijetno resnico za vse tiste, ki imajo občutek, da živijo v časih brez primere. Genocidi, vojne, »fake news« in grabežljivost niso novi pojavi, le opazujemo jih lahko bolj neposredno, kot smo jih kadarkoli prej. Za to je seveda kriv splet oziroma 24-urni medijski cikel. Če na dogajanje pogledamo z največje možne razdalje, pa seveda ugotovimo, da so bogati še bogatejši, revni pa so vedno hitreje mrtvi. Oblastniki bi lahko cinično pripomnili, da ne gre za nič osebnega, ker je na koncu dneva vse samo posel. Dejstvo, da vse debilnosti vidimo bolj očitno kot kadarkoli prej, ničesar ne spremeni, kvečjemu postajamo še bolj obupani oziroma vdani v usodo, ker vidimo, kako moč dejansko deluje.
Avdićeva glasba posreduje duh manifesta. Vliva občutek, da prisostvujemo govorcu na shodu, ki bo zanetil nekakšno revolucijo. V izpovedih ostaja ostrobeseden kot marsikateri pridigar, deloma pa je tudi skrivnosten. Odgovorov nam ne ponudi na pladnju, ampak nas glasba zgolj spodbudi, da se do njih čez številne ovinke prebijemo sami. Avdić za razliko od večine pridigarjev nikoli ni obljubljal odrešenja in resnice, ampak le surov popis dogajanja, ki lahko nekomu ponudi nove uvide.
Plošča Sve je u redu najverjetneje ne bo pritegnila veliko novih oboževalcev, ker ohranja surov DNK predhodnih izdaj. Takšen stil ne bo nikoli zares pogodu širšim množicam, Avdićevi feni pa so dobili še eno potrditev, da glasbenik ostaja mojster pronicljive družbene kritike. Ostaja zvest samemu sebi, njegova odločna drža in močna hrbtenica pa sta v času vsesplošne preračunljivosti in sledenja lastni dobrobiti radikalnejša kot vsi navidezni revolucionarji in pridigarji. »Sve je u redu« je izjava nekoga, ki je videl in doživel že veliko. Ni ne cinizem ne tolažba, ampak enostavno »statement« o istosti, ki jo je že večkrat doživel. Avdić ne ponuja črno-belih »resnic«, ampak spodbuja pozorno sledenje dogodkom in lastno interpretacijo, kajti nihče ne more sprejemati odločitev namesto nas. Zato je vprašanje, ali je dejansko »sve u redu«, prepuščeno nam samim.
Dodaj komentar
Komentiraj