Damir Avdić @ Channel Zero
Channel Zero, Ljubljana, 23. 4. 2026
Po koncertu Damirja Avdića ne moremo zlahka zaviti nazaj v ulico in se vrniti v tako imenovano resničnost. Tam namreč mrgoli likov iz njegovih pesmi, ki naglo in površno igrajo svoje vloge po scenariju nekoga drugega. Pretekli četrtek smo imeli na Metelkovi priložnost, da smo se z drag showa, ki je potekal v okviru Antifa festa v Monoklu, odpravili naravnost v Channel Zero, kjer nas je Damir Avdić z vsemi našimi naivnimi predstavami o funkciji v svetu stresel iz hlač. Iskreno in dobronamerno nas je zasul s surovimi in ostrimi uvidi. In ko smo se že začeli mrščiti, ker je očrnil tudi našo vrsto, nas je naslednja kitica širokoumnega humorja popolnoma razorožila. Tisto, kar je v njegovem nastopu tako posebno, nenavadno in skoraj šokantno, sta gola neposrednost in natančnost opažanj, ki ju tako redko ali skoraj nikoli ne srečamo med ljudmi. Med koncertom nas je prevzel občutek, kot bi nam uspelo prebiti vse fasade in kulise ter uvideti, kaj pravzaprav poganja ves ta horror show sveta.
»A svijet je isti kao nekad, svijet je isti kao prije, al dioptrija je druga, sad vidimo sve debile.«
Avdić je koncert odprl s komadi z novega albuma Sve je u redu. Okrasile so jih številne kitarske napake, morda zato, ker so pesmi nove, bolj verjetno pa zaradi neustavljive energije, ki je nestrpno brizgala, še preden so se vzdušje in prsti ogreli. Glasbenikov trademark, manični pogled, z leti ni izgubil nič sijaja in živahnosti, če že, je videti še bolj nor. Še vedno zvesto izraža vso protislovno shizofrenijo našega časa in vseh preteklih obdobij človeške zgodovine, medtem ko se na obzorju riše še slabša prihodnost in v podzavest meče bombe. Človek bi mislil, da je možnost uporabe besedne zveze »jebo mater« omejena, a Avdić dokaže drugače. Vsaki novi skladbi radovedno prisluhnemo in se navdušeno sprašujemo, kaj bo sledilo ... V eni od kitic Avdić pravi »Zato danas i peti album sviram na jednom akordu«, toda njegove zgodbe nas povlečejo v temne hodnike, v katerih akordov sploh ne štejemo več.
Avdićev Gibson se je tako zelo organsko prepletel z njegovimi rokami in glasom, kot bi bil vselej pripravljen neposredno izraziti edinstvenost sedanjega trenutka z vsemi njegovimi niansami, hkrati pa nam predati neznosno preprostost. Prav k temu Avdić spodbuja in kliče. Želi, da vse doživimo tako, kot je, in da smo odprti za polnost življenja. »Život je sve, ali stišćemo šupak, a da nam je da uđe …«, modro pravi pesem Život je raj. Tudi druge odigrane skladbe so nas usmerile k pristni in svobodni življenjski izkušnji ter iskrenemu odnosu do sebe in drugih: »Ne kaj se, ne moli, dušo, štagod da je. Ne skrivaj, ne pokrij, srećo, štagod da je«, pravi pesem Nije Bog budala srećo. Ali pa nekoliko manj subtilno v pesmi Demokracija, ki jo je spremljalo Avdićevo marširanje, z odra pa je odmevalo: »Sloboda je prevara, laž revolucije, istina je samo jedna – boli nas kurac za nesretne i jadne«.
Zasloni so razbiti, naročnina na Netflix je odpovedana, avto na dizel povozi iluzije razvajenih, a moralističnih levičarjev. Tako aktivisti za ohranitev planeta kot tudi najbolj običajni patrioti, zaščitniki živali in mesarji, televizijski izmečki in pankerji, anarhisti in zagrizeni individualisti – vsi bi se morali poiskati v Avdićevih pesmih in premisliti svoja stališča. Žal so občinstvo večinoma sestavljali moški srednjih let. Predvidevamo, da se lažje najdejo v verzih, kot je: »Naš put do pakla je popločan političnom korektnošću«. To ne pomeni, da ne smemo biti politično korektni, temveč da ne smemo pozabiti na kontekste in širino slike določene situacije. Toda če politično korektna mladina v Avdiću ne vidi zaveznika, je možno, da je njihov ego večji od njihove pameti, ali pa jim preprosto ni treba poslušati starega belega moškega, ki nenehno nekaj pizdi, ko je med nami toliko mladih kvir oseb, ki jim je vredno prisluhniti. Avdić vendarle nikoli ne obljubi, da bo povedal, kaj je strogo in primerno. Je kot kanal za vse grobe, nefiltrirane resničnosti življenja.
Med koncertom se je med nas spustilo več trenutkov čiste transcendence, prepojene z reverbom. Eden takšnih trenutkov je bila skladba U očima moje djece: »Nema dresure, nema okova, nema tradicije, samo širina. Nisam strah, nisam sila, nisam zakon, ja sam ljubav«. Obiskovalci koncerta so večinoma stali pri miru in pozorno poslušali besede oziroma sledili zgodbam, vsi pa so pritegnili k pesmi Ljubavi z albuma Mrtvi su mrtvi. Avdić je sestopil z odra, obstal sredi množice, željne resnice, in oznanil: »Ljubavi, ljubavi, neće biti ljubavi« in vsi so se strinjali.
Proti koncu večera smo slišali še singel z novega albuma, komad Otac, v katerem Avdić pripoveduje o brutalni pokrajini svojega izvora. »Tamo nema ničeg, samo kamen. Zašto bi se iko tamo rađo? Još manje mi je jasno zašto bi iko ikog od tamo tjero«. V bisu smo še enkrat slišali pesem Uzalud z novega albuma, ki govori o absurdnih poskusih skrivanja v uniformi, skrivanja za orožjem.
Damir Avdić razkrije vse, pa če nam je to všeč ali ne. Opazna je bila odsotnost mlajše publike, kar je velika škoda, ker je bil koncert prava lekcija iz zgodovine, sociologije in tudi človeške psihologije. Zelo priporočljivo bi bilo, da bi Avdića vključili kar v šolski program. Ves čas nas namreč opominja, da moramo nase, na ljudi okrog sebe in na svojo preteklost pogledati široko in iskreno. V skladu s tem je enega od vrhuncev koncerta zagotovo ponudila skladba Bratstvo i jedinstvo, ki med drugim pravi: »Vrijeme je da se upoznamo, onakvi kakvi stvarno jesmo«.
Recenzijo je pripravila vajenka Sanja.
Dodaj komentar
Komentiraj