kranky, 2026

Ploščati, gladki kamni, ki jih je reka zgladila skozi leta vztrajnega delovanja, postanejo otroška igrača, ko jih na obali vztrajno in skoncentrirano zlagamo v kamniti stolp. Fokus, ki je potreben za izgradnjo take krhke konstrukcije, zahteva od nas upočasnitev in prisotnost podarjeno ovalnim kamnov okoli nas. 

Točno tako upočasnitev in pozornost bi pripisali najnovejšemu albumu ameriško-filipinske ambientalne ustvarjalke Ane Roxanne. Preprost bel kamen v obliki srca, ki krasi naslovnico ustvarjalkinega drugega dolgometražca Poem 1, s katerim nas je odpeljala na breg imaginarne reke, stoji v liminalnem izpraznjenem prostoru. Nič ni, kar bi posebej animiralo naše možgane, tako da pozornost počasi posvečamo majhnim detajlom in možnostim. 

In to je način, kako Roxanne že od svojega prvega samonaslovljenega EP-ja ~~~ iz leta 2019 pristopa do ustvarjanja glasbe. Na tem se ukvarja z vprašanji identitete in spola s sanjavimi droni, ki jih preprede z lastnim vokalom in terenskimi posnetki. Njen dolgometražni prvenec Because of a flower te nastavke nadgradi z nekaj več elektronskimi elementi in produkcijskimi posegi, a v bistvu ostane v sanjavi sferi, ki se vrti okoli vplivov Grouper, Julee Cruise in Cocteau Twins. 

Poem 1 predstavlja nekaj odmika od sanjavega zidu zvoka v večjo izostrenost. Vokal tokrat stopi v ospredje, čez večino albuma pa ga spremljajo enostavne klavirske pasaže. Tako Roxanne z albumom vstopi v bolj kantavtorski format z nekaj več aranžmaji v obliki violine in počasnih potez s čopičem po bobnih, ki jih ustvarjalka vse izvaja sama. Sledi ambientale so še vedno prisotne v dolgih dronih, ki se v odsekih pojavljajo po albumu, in šumečem zvoku, ki preveva album v ozadju ter spominja na šumenje kasetnega traku, kar zvoku daje občutek brezčasnosti.

Album bi v resnici lahko opredelili kot break up album, saj se posveča občutkom žalovanja po razhodu, vendar v te občutke vstopa meditativno in žalost postavlja pod drobnogled iz perspektive opazovalca. Uvodna skladba The Age of Innocence vstopi v vesolje albuma s stavki: I wanted to travel / Home into somewhere / I wanted to try / And go very far, kar nas z uporabo preteklika efektivno povleče v občutek izgube. Ta kontemplativna napetost žalovanja se najbolj zaostri v sredini albuma v skladbi Untitled II, najpočasnejši kompoziciji celotnega izdelka, ki s ponavljajočo se klavirsko in ritmično linijo odpira prostor za igro visokim sapastim vokalom, ki s svojim čustvom vdahnejo pomen še tako preprostim besedilom, kot so: I get so high on this low. 

Enega od vrhuncev predstavlja še naslednja skladba One shall sleep, ki reinterpretira Schumannovo skladbo Stille Tränen z besedilom pesnika Justinusa Kernerja v angleškem prevodu, ki ga v formatu spoken word  reinterpretira Roxanne. Spoken word je format, ki se ga je glasbenica uspešno poslužila tudi v svojih drugih dveh izdelkih, saj z izjemno intuicijo za premolke in tempo polni glasbeni prostor v uravnoteženih intervalih. Zaključni verzi, And in the morning you imagine / His heart is ever happy, nas peljejo v zaključni del albuma z novovzpostavljeno harmonijo.

Sam zaključek albuma, skladba Atonement, nas s harmoniziranjem besede running tako počasi odloži na trdna tla oziroma nas pelje naprej proti svetlobi. Kamni balansirajo v stolpiču na bregu deroče reke v svoji prirojeni stoičnosti, tako kot je glavna odlika poslušanega albuma ravno njegova zmožnost upočasnitve, izpraznitve prostora in pozornosti na majhne detajle. Na to kaže že dejstvo, da je ustvarjalka za njegovo izdelavo potrebovala debelih šest let, kar se v svetu hitre produkcije bere kot prepotreben upor, ki odplakne družbeno pripisano anksioznost in prinese val prizemljenosti.