Kino Šiška, Ljubljana, 22. 4. 2026

Preteklo sredo, 22. aprila, je v Katedrali Kina Šiška zadonel izčrpen glasbeni manifest – glasnik zvestobe lastnemu jazu, ki prezira kakršnekoli oblike represije in zatiranja, spretno ubeseduje upor, ki ne priznava mejá in delitve sveta, v katerem živimo. V sklopu cikla Sogodbe, ki nastaja v okviru Zavoda Druga godba, je v Ljubljani tretjič nastopila libanonska glasbenica Yasmine Hamdan, ki trenutno na turneji predstavlja svoj lanski album I Remember I Forget. Album je izšel po osmih letih Hamdaninega glasbenega premora, kljub temu pa glasbenica še vedno pooseblja nadvse aktualen glasbeni izraz, ki se napaja z vpetostjo v trenutne razmere po svetu.

Hamdanin nastop se je odvil na enem od najvišjih možnih stadijev koncertne izvedbe in se ob zvoku, seveda osrednji in najpomembnejši komponenti, razbohotil tudi v dovršenosti preostalih gradnikov odrskega nastopa, kot ga poznamo dandanes. Soodvisnost luči in glasbe je obiskovalcem dopustila potop v stanje popolne podvrženosti vseh vrst čutnega zaznavanja. Osvetlitev odra se je z vsako novo skladbo spreminjala, pri čemer bi jo lahko označili kot slabotnejšo, toda ne zaradi njene neustreznosti, temveč v smislu premišljene zmernosti. Dejstvo, da je publika dobršno mero koncerta preživela v občutno bolj zatemnjeni dvorani kot običajno, je igralo ključno vlogo pri tem, da nas je glasba Hamdan še bolj posrkala vase in zlahka predramila tudi kakšne popolnoma individualne refleksivne vzgibe. Mestoma je Katedralo zavzel val intenzivnejše presvetljenosti, ki je vselej sovpadal z zvočnimi odvodi pevke z zasedbo bobnov, sintetizatorja, kitare in kopice efektov, ki so gnetli in preurejali zvočno sliko. Najbolj intenziven trenutek predanosti in popolnega obvladovanja prostora, v katerem muzicirajo, so glasbeniki dosegli med izvajanjem skladbe Hon, v kateri zaslišimo zvok intenzivne, srce lomeče sirene, ki ga je na koncertu pospremilo turbulentno utripanje svetil rdeče barve. 

Sila očitno je bilo, da je bil Hamdanin koncert, morda celo bolje rečeno performans, do potankosti naštudiran. Tudi glasbenica sama je izražala ozaveščenost o tem, kaj se na odru dogaja in kaj se bo na njem zgodilo v naslednjem trenutku. Nenazadnje moramo izpostaviti tudi dramaturgijo glasbeničinega giba in kretenj, ki je v pionirsko zasnovanem loku dopolnjevala zven nastopa. Toda kljub vsemu temu je bil koncert izpeljan na izrazito nevsiljiv in odkrit način, da o pretiravanju, neustreznosti ali neokusni merici performativnosti, v katero marsikdo med nastopanjem hitro zdrsne, ni bilo ne duha ne sluha. Skupek vsega, kar je šišenski oder premogel, se je prelevil v zrcalo, v katerem smo navzoči uzrli podobo realnosti, ki obdaja naš obstoj in ki se je žal še vedno premalo zavedamo. Glasbena krajina se je navzven podrejala Hamdaninemu glasu, a se je ob podrobnejši analizi pred nami izkristaliziralo sožitje vsega vpletenega.

Zvočna kopel sredinega koncerta je brbotala od skoraj neopazno ustvarjenih, a čutečih in do potankosti funkcionalnih menjav vzdušja, ki so jih udejanjili glasbeniki. Črpanje energije, ustvarjene na odru, je bilo netežavno. Ob izvedbi komada Shmaali, ki izvira iz posebne vrste palestinske uspavanke tarweede, napisane v kodiranem jeziku, kot je pojasnila Hamdan, in ki govori o begu pred kontrolo drugih, se nam je ob popolnem razigranju muzičistov in vokalistke resda zahotelo, da bi zaplesali, če le bi na koncertu stali. Čeprav so nastopajoči poskrbeli za kar nekaj trenutkov, ki so klicali po gibu naših teles, razposajenost izraza so namreč kazali tudi sami na odru, je glasba, ki smo ji prisluhnili, vendarle takšna, ki nas nagovori tudi, ko smo prikovani na sedišče. Med popolno pozitivno naravnano zaprepadenostjo mirujoče publike in totalno neugnano razpaljotko med nastopajočimi se je ustvarila paradoksalnost teh dveh, navadno nesovpadajočih pojavov, presenetljivo delovala in o koncertu govorila sama zase.

Jedro večera so zavzeli preprosti glasbeni motivi, ki pa so jih glasbeniki s tehniko minimalističnega vzorčenja postopno nadgrajevali in s tem ustvarili neprekinjen zvočni tok, docela utelešen v skladbi I Remember I Forget. Izkazali so tako zelo natrenirano ritmičnost izvedbe, da bi celoto zlahka zmotno zamenjali za mašinizacijo inštrumentalne podstati nastopa. Stalnica je bilo tudi Hamdanino rotiranje med petjem v dva mikrofona, ki sta porajala različen zvok in ustvarila zares navdihujočo komponento območja, v katerem so se sukale naše slušne zaznave. 

Yasmine Hamdan je s koncertom v Kinu Šiška izkazala izjemno natančnost in hkraten občutek spontanosti, ki enotno prepleta zvok, svetlobo in telesnost. Z zasedbo je ustvarila prostor, v katerem glasba ni bila le sredstvo estetskega užitka, temveč tudi orodje refleksije in subtilnega upora. V sposobnosti, da poslušalca nagovori tako na čutni kot na miselni ravni, se skriva smoter njenega ustvarjalnega procesa, za katerega slutimo, da bo glasen, zaokrožen in kontemplativen tudi v prihodnje.