Posttravmatska stresna motnja je psihiatrična motnja, ki se lahko pojavi pri ljudeh, ki so doživeli travmatičen dogodek. Simptomi so vsiljive misli in močna negativna čustva, vezana na podoživljanje travme, ki trajajo vsaj en mesec po dogodku. Nekaj do sedaj narejenih raziskav kaže na pozitivnen vpliv igranja igrice Tetris na zmanjšanje simptomov posttravmatske stresne motnje. Ideja je, da z igranjem Tetrisa prekinemo utrjevanje spominov v dolgoročni spomin in s tem zmanjšamo pogostost vsiljivih spominov na dolgi rok ter celo preprečimo razvoj posttravmatske stresne motnje. Skupina znanstvenikov in znanstvenic z oddelka za psihologijo Univerze Carleton je želela preveriti to hipotezo. 

Sestavili so osemminutni film z grozljivimi prikazi kolin, avtomobilskih nesreč in operacij možganov. Z raziskavo so želeli preveriti dve stvari. Prvič, želeli so preučiti negativne učinke filma s prikazom travmatičnih dogodkov na standardnem monitorju v primerjavi z očali za virtualno resničnost. In drugič, želeli so preveriti, ali igranje Tetrisa vpliva na dolgoročno procesiranje travmatičnih spominov. V poskus je bilo vključenih 173 ljudi, ki jim je bilo naključno določeno, ali bodo film gledali z očali za virtualno resničnost ali na standardnem zaslonu. Skupini, ki je film gledala skozi očala za virtualno resničnost, so poleg tega izkušnjo dodatno oživili z vonjavami, vezanimi na prizore. Nato so naključno določili, ali naj ljudje po ogledu filma igrajo Tetris, in sicer 0, 7 ali 14 minut. Naslednjih 5 dni po eksperimentu so morali nato beležiti spontane vsiljive spomine na film in izpolnjevati vprašalnike o počutju ter natančnosti spomina na film.

Na podlagi rezultatov avtorji in avtorice študije posplošujejo, da način prikaza ni imel bistvenega vpliva ne na natančnost spominov na film niti na pogostost vsiljivih spominov prvih pet dni po ogledu. Virtrualnega prikaza ljudje torej niso dojeli kot bolj stvarnega. Eksperiment tudi ni pokazal bistvenega vpliva igranja Tetrisa na tvorbo spominov. Nasprotno s pričakovanji so celo ugotovili, da je igranje Tetrisa 14 minut povzročilo več vsiljivih spominov kot pri tistih, ki igre sploh niso igrali. To si razlagajo s tem, da je bil nivo zahtevnosti Tetrisa v poskusu prelahek, težavnost se namreč sčasoma ni zviševala, kot to pričakujemo v Tetrisu. Tako pri igralcih in igralkah igra morda ni sprožila kognitivne aktivnosti, ki bi prestregla misli o filmu, temveč so se te nadaljevale sočasno z igranjem. Torej so bili možgani potencialno premalo obremenjeni, da bi prišlo do motenj pri utrjevanju spominov na film, vendar dovolj obremenjeni, da ni prišlo do bolj zavestne in prilagodljive obdelave spominov, ki bi prav tako lahko zmanjšala učinke gledanja filma. 

Avtorji in avtorice študije v diskusiji že sami opozarjajo na omejitve in pomanjkljivosti poskusa. Za simulacijo doživetja travmatičnih dogodkov so uporabili dva načina prikaza filma, ki vsekakor ne moreta biti zanesljivo primerljiva z resničnimi travmatičnimi dogodki. Film je minimalno interaktiven in odziv gledalca ne vpliva na odvijanje dogajanja, kot bi se to zgodilo pri resničnem dogodku. Prav tako so bili udeleženci in udeleženke v varnem in nadzorovanem laboratorijskem okolju, kar lahko omilili posledice opazovanih prizorov. Poleg tega je končni vprašalnik izpolnilo le tri četrtine udeležencev in udeleženk, kar še dodatno omeji natančnost rezultatov. Vpliv filma in spomin nanj bi morali verjetno tudi spremljati skozi daljše časovno obdobje, da bi pridobili več podatkov o postopnem razvoju morebitnih simptomov ali učinkov.

Čeprav so nekatere starejše raziskave pokazale pozitivne učinke Tetrisa na simptome posttravmatične stresne motnje, novejše raziskave teh rezultatov večinoma ne podpirajo. Učinek Tetrisa ni univerzalen in posledično so potrebne nadaljnje raziskave, ki bi bolj natančno opredelile omejitve in učinkovitost take metode. 

Cvetlični nektar je za mnoge živalske vrste glavni vir hrane. V tej s saharozo bogati tekočini pa uspevajo tudi kvasovke, ki sladkorje pretvarjajo v etanol. Vsebnost alkohola v nektarju je sicer majhna, vendar lahko nektarojedci na dan užijejo tudi večkratno težo svojega telesa v nektarju. Da bi ocenili, koliko etanola kolibriji, čebele, medosesi in drugi nektarojedci popijejo, je znanstvena skupina iz kalifornijske univerze Berkeley preučila, kolikšna je alkoholna koncentracija cvetličnega nektarja.

Živali, ki uživajo velike količine nektarja, imajo strategije prehranjevanja in iskanja hrane, ki so pogosto povezane z etanolom. Ta nastane kot stranski produkt fermentacije kvasovk, ki se prehranjujejo s saharozo v nektarju. Odnos, ki ga imajo nektarojede živali z alkoholom, imenujemo hormeza. To pomeni, da jim velike količine škodijo, majhne pa služijo kot senzorični znak za kvalitetno hrano in dodajo kalorično vrednost. Zaradi koristnih učinkov hormeze lahko pride do simbiotskega pojava, kjer opraševalec, kot je na primer nektarojedi kolibri, poleg cvetnega prahu med cvetovi prenaša tudi kvasovke. Kvasovke nato v naslednjem cvetu začnejo fermentirati sladkorje, kar privablja več opraševalcev, ki se hranijo in dodatno širijo kvasovke in oprašujejo rastline.

Toleranca na alkohol v nektarju se med živalskimi vrstami močno razlikuje. Kolibriji so redni uživalci nektarja z nizkimi koncentracijami alkohola, ki pa v umetnih hranilnikih lahko fermentira tudi do 2 odstotka. V njihovem perju zato najdemo etil glukuronid, isti metabolit alkohola kot v človeškem lasišču kroničnega pivca. Zanimiv primer je tudi primat počasni lori, ki preferira nektar s 5 odstotki alkohola nad nealkoholnim nektarjem. Največje tolerance zaužitega alkohola pa najdemo pri insektih. Čebele so bile opažene med prostovoljnim uživanjem 20-odstotnega alkohola, ki povzroči opazne znake intoksikacije, orientalski sršen pa lahko pije 80-odstotni alkohol brez kakršnih koli vedenjskih ali smrtonosnih posledic.

V študiji so znanstveniki želeli ugotoviti alkoholno vsebnost nektarja. Osredotočili so se na cvetlice, rastoče v botaničnem vrtu Univerze v Berkeleyju, ki jih v naravi oprašujejo kolibriji, medosesi in čebele. V eksperimentu so vzorčili 147 cvetov devetindvajsetih vrst rastlin. Iz cvetlic so nektar posrkali s pipeto in ga shranili pri minus dvajsetih stopinjah Celzija. Pri kasnejši laboratorijski analizi so raziskovalci vsebnost alkohola določili s komercialnim kompletom za merjenje etanola.

Znanstvena skupina je ugotovila, da je izmed vseh vzorčenih cvetlic skoraj polovica vsebovala zaznavne količine etanola. Povprečno je cvetlični nektar vseboval 0,16 promila, najvišja zaznana vrednost pa je bila 0,56 promila etanola. Iz ugotovljenih vsebnosti alkohola v nektarju so nato za naštete opraševalce izračunali dnevno količino užitega alkohola. Ugotovili so, da sta preučevani vrsti ptic – kolibriji in medosesi – dnevno užili med približno 0,2 in 0,27 gramov etanola na kilogram telesne mase. Čebele so užile še manj, in sicer 0,05 gramov na kilogram telesne mase. V bolje predstavljivih količinah to znaša eno enoto alkohola na dan za 70-kilogramskega človeka. Študija je tako prvič empirično opisala količino etanola v cvetličnem nektarju običajno gojenih cvetlic. Kolibriji, medosesi in čebele pa v resnici pijejo precej malo alkohola.

Tetris je sestavljala Živa. Nektar je sesal Vid.