Osvežilni Dijakobinci
Ko svet gori, smo Dijakobinci tu, da vas polijemo z vedrom svežih dijaških razmišljanj in novic. Ob naši drugi obletnici se potopimo v srednješolske izkušnje z državnozborskimi volitvami, težave vseprisotnih e-redovalnic ter drgnjenje čela ob fiziki tretjega letnika. Zaključimo pa s še enim Dijaškim kulturnikom, da se boste v tej vročini vsaj lahko potili na kakem dobrem dogodku. Uživajte in vse najboljše nam! ☺️
Hej, Gemini, v treh povedih povzemi volitve.
Slovenske državnozborske volitve so dolgo prihajale, nenadoma prišle in bodo verjetno še dolgo zaznamovale vsakodnevno dogajanje pri nas. Volilni cikel, ki se bo v kolektivni spomin zapisal kot sploh turbulenten, poln afer in razdvajajoč, dobiva z aktualnim povolilnim dogajanjem še konkretnejšo in še bolj skrb vzbujajočo plat. Predvolilne obljube padajo kot muhe, še preden se programi strank sploh zares začnejo izvajati, prebivalstvo pa se mora nenehno zatekati k referendumom. Pomembno vlogo na vsaki točki tega procesa predstavljamo tudi mladi, tudi tisti, ki smo prvič volili poslance v parlament. Zato smo Dijakobinci želeli preveriti, kako so in vse to dogajanje še doživljajo naši vrstniki, tisti, ki so volilno pravico marca že imeli, kot tudi mlajši, ki bodo o naši državi odločali v prihodnje.
Sogovornike in sogovornice smo iskali na celjskih ulicah in v tamkajšnjih učilnicah. Čeprav pozvani dijaki in dijakinje izjavam večinoma niso bili naklonjeni, jih je bilo nekaj vseeno pripravljenih z nami deliti izkušnje volilnega obdobja. Približno polovica jih je bila za veliki marčevski dan že polnoletnih, ostale pa smo povprašali o njihovem pogledu na proces z zunanje perspektive.
Morda gre verjeti slednjim sogovornicam, ki smo jim bili primorani zavrniti uporabo umetne inteligence za pomoč pri odgovorih na vprašanja. Morda je vse to res scam.
Na prav vse je tiho prikimaval Bor.
E-redovalnica, naša najboljša prijateljica?
E-redovalnica. Nekaj, s čimer se srečuje večina učenk in učencev, če ne celo vsi. Tako v šolo nismo vključene le učenke, temveč e-redovalnica v šolo vključi tudi starše, ki so lahko iz minute v minuto obveščeni o našem učnem uspehu. Ne da bi jim o svojih ocenah povedali mi, brez dodatne razlage. Samo golo sporočilo, v katerem se pojavi dobljena ocena.
Toda vse to le s plačljivo oziroma »pro« različico storitev e-redovalnice.
E-redovalnico lahko uporabljamo za pregled urnika, s plačljivo »pro« različico pa imamo tudi dostop do pregleda ocen in trenutnega povprečja. Po novem se je e-redovalnica prelevila tudi v sistem pošiljanja okrožnic in opravičil o odsotnosti ter služi kot mesto komunikacije med učiteljicami in učenkami. Za pogovor z učiteljico ne rabimo več k njej priti osebno, temveč preprosto napišemo sporočilo iz udobja svoje sobe. Razvile so se tudi nove funkcije, kot je nalaganje zapiskov. Tako postajajo tudi redovalnice in šolstvo vse bolj pametni – tako kot naši telefoni, računalniki, televizorji, hladilniki, pralni stroji in tako dalje.
Toda zakaj je polna uporabniška izkušnja plačljiva?
Učenke, ki nimajo plačljive različice aplikacije e-redovalnice, nimajo niti dostopa do svojih rednih ocen. Obsojene so na zapisovanje ali na pomnjenje tekočih ocen. To pa se ne sklada s tem, da so ocene naše in da bi nam vpogled vanje moral biti omogočen brezplačno. Izobraževanje naj bi bilo namreč brezplačno – vsaj pouk in pridobivanje ocen, malica seveda še ni. Toda elektronske storitve šol niso zastonj.
Obrnili smo se na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino. Pojasnili so, da so šole avtonomne pri izbiri ponudnika e-storitev in da glede tega odloča ravnateljica. Orodja vidijo samo kot pripomoček, saj tudi Pravilnik o dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju določa, da mora biti šolska dokumentacija vodena v elektronski obliki, vendar tako, da je možen tudi izpis na papir. To pa zato, da je omogočen brezplačen vpogled staršev ali dijakinje v šolske zadeve. Če plačljive različice e-redovalnice nimamo, lahko za informacije vedno zaprosimo in nam morajo biti na voljo. Dodali so, da komunikacijske aplikacije služijo šolam samo kot nadstandardne rešitve, zakonodaja pa jih ne predpisuje. Iz tega zadnjega odstavka je razvidno, da so e-redovalnice v bistvu ločene od šolskega sistema. V resnici z njim nimajo nič opraviti, saj so nadstandardna rešitev, hkrati pa preko njih poteka vse, povezano s šolanjem. Kljub temu si dijakinja misli: »Če ocena ni vpisana v e-redovalnico (kot se reče v šolah: »sistem«), ni vpisana.« Resnica pa je, da je ocena vpisana že takrat, ko jo profesorica vpiše v svoj dnevnik – je na papirju.
V šolah so najpogostejši ponudniki e-redovalnice eAsistent, LoPolis PRO in Evio, ki sta nastala z razdelitvijo podjetja LoPolis. Vsa tri podjetja, ki imajo v lasti omenjene aplikacije, so zasebna, eAsistent je v lasti eŠole, medtem ko je LoPolis PRO v lasti LOGOS.SI, Evio pa je v lasti podjetja Infogram. Ker so podjetja zasebna, je zaseben tudi kapital, torej denar, s katerim poslujejo. Tukaj se pojavi vprašanje, zakaj so ta podjetja zasebna. Mar se ne zavzemamo za javne storitve? Se ne zavzemamo za javno šolstvo? Samo še čakamo lahko dan, ko bomo primorani plačati tudi za osnovno različico e-redovalnice.
LoPolis in eAsistent imata gotovo monopol nad slovenskim e-redovalništvom. To pa zato, ker je Evio razmeroma nov in še ni tako uveljavljen na trgu. Dve zasebni podjetji imata potemtakem dostop do podatkov večine slovenskih učenk in učencev. Tukaj nas že lahko zmoti besedica »trg«. Šole in izobraževanje so postale »tržišče«, kar nakazuje, da se kapitalizem počasi prebija tudi v naše izobraževanje – šole so vir dobička. Po podatkih bančnih računov šol, ki so dostopni v sistemu Erar, je že sama uporaba programa za šole plačljiva. Torej se kar nekaj denarja šol izteka v zasebna podjetja storitev e-redovalnice. Višina zneska pa se seveda razlikuje od velikosti paketa, pri čemer je zanimiv tudi razpon cene. Plačilo za storitve se namreč giblje od nekaj deset ali sto evrov pa vse do nekaj sto tisočakov. Če bi storitve e-redovalnice spadale pod državno podjetje, šolam zanje najverjetneje ne bi bilo treba plačevati nič, saj bi šlo za sodelovanje državnih podjetij. Gledamo optimistični scenarij, ki bi državo zaradi odsotnosti profitnega motiva ponudnika storitev stal manj.
Ker so e-storitve šol deloma plačljive, gre tukaj opozoriti tudi, da se s tem še poglabljajo denarne razlike med posameznimi gospodinjstvi. Če družina nima dovolj denarja, da bi si lahko privoščila polno uporabniško izkušnjo e-redovalnice, otrok enostavno nima dostopa do svojih tekočih ocen. Medtem ko se na primer za ekskurzije in podobne aktivnosti vedno gleda na to, da si jih lahko privoščijo vsi ali pa se denarno šibkejšim pomaga, je tukaj vsak prepuščen sam sebi. Če subvencija za e-redovalnico obstaja, zanjo pri Dijakobincih še nismo slišali. Družbene razlike v šolah postajajo tako še očitnejše.
Poglejmo še, kaj o plačilu za storitve e-redovalnic pravijo v Združenju aktivov svetov staršev Slovenije. Za našo današnjo oddajo so dejali, da so na problematiko plačila e-redovalnic in obdelave osebnih podatkov otrok s strani zasebnih podjetij že večkrat opozorili, pri čemer se jim plačljive storitve ne zdijo sprejemljive. V cenovni nedostopnosti storitev za vse vidijo vprašanje enakih možnosti. Eno večjih težav pa vidijo v upravljanju zasebnikov z osebnimi podatki otrok, kar razumejo kot tveganje njihove komercialne rabe. Na to vrsto zlorabe opozarjajo tudi strokovnjaki za varstvo otrokovih pravic. Koncentracija podatkov pri enem ponudniku je resno varnostno vprašanje. Zgodilo se je že, da so neznanci preko sistema eAsistent pridobivali dostopne podatke učiteljic in učiteljev. Otroci imajo od določene starosti naprej pravico nekatere podatke obdržati zase. Pri Združenju aktivov svetov staršev Slovenije so zapisali, da je to legitimna otrokova zasebnost in da v tem ne vidijo nikakršnih težav.
Dodali so, da pri tem niso sami, saj tudi ravnatelji že vrsto let nasprotujejo shranjevanju osebnih in občutljivih podatkov na strežnikih zasebnih podjetij. Ravnatelji se zavzemajo tudi za to, da bi se sistem e-redovalništva poenotil na državni ravni. Težavo poglablja razdrobljenost, saj ima vsaka šola proste roke pri izbiri ponudnika storitev e-redovalnice. Država se do njih ne opredeljuje, četudi gre tukaj za podatke otrok. Navajajo tudi, da morajo šole za zunanjo hrambo tovrstnih podatkov plačati znatna sredstva.
Za konec so zapisali, citiramo: »Želimo si rešitev v domeni države pod okriljem Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino: enotno, transparentno, javno in brez komercialnega interesa nad podatki šolajočih,« konec citata.
V Združenju so izpostavili še eno izmed malo manj pozitivnih lastnosti e-redovalnice, ki sem jo omenil tudi jaz čisto na začetku. Če imamo plačljivo različico e-redovalnice, so o našem učnem uspehu obveščeni tudi starši. To je gotovo poseg v našo zasebnost – kot so zapisali: legitimno otrokovo zasebnost –, saj se ne moremo odločiti, kdaj in kako bomo za oceno povedali staršem, saj ti enostavno prejmejo sporočilo. Tudi dodatne razlage jim ne moremo podati, saj nas sporočilo gotovo prehiti. Ali smo tako bedni, da nam še zaupati ne morejo? V srednji šoli smo in starši točno vedo, kaj počnemo, kdaj špricamo. Kot sem že namignil, so starši obveščeni tudi o naših odsotnostih in nam jih lahko preko aplikacije celo opravičujejo. Dogaja se tudi, da imajo profesorice raje opravičevanje preko tovrstnih storitev kot po e-pošti. Morda je po drugi strani tako tudi varneje, saj podatkov o odsotnosti ne dobi Google ali katera od ameriških korporacij, temveč e-redovalnica. Sistem nas tako le še bolj utesnjuje in ne moremo se več skriti pred rokami odraslih. Morda nam želijo tako že v šoli pokazati kapitalizem in sistem »prave demokracije«: obstaja mnogo pravil, ki se jih moraš držati, če se jih ne, pa ti pretijo kazni.
Ampak vse to le za izbrane, za tiste, ki so za storitve plačali.
Težava je tudi to, da je podjetij več in da so šole postale njihov trg, na katerem se borijo za svoj obstoj in prevlado. Podjetja hranijo tudi mnogo naših podatkov, vedo, kaj počnemo pri urah, vedo, kdaj zamujamo in tako naprej. Ker so šole postale tržišče, jim zaračunavanje storitev ne predstavlja težave, vendar s tem poudarijo družbene razlike med učenkami, ki si boljšo uporabniško izkušnjo lahko privoščijo, in tistimi, ki si je ne morejo, predvsem pa onemogočajo urejen pregled ocen v aplikaciji, če ne plačamo. To za nas, učenke in učence ter dijakinje in dijake, ni pošteno.
Slovensko e-redovalništvo je proučeval Julij.
Znanstveni recept N°4
Pikapolonica na fuzbal placu, prvi del
Zdravo, folk! Čeprav sem tista Dijakobinka, ki piše skoraj vsakomesečno rubriko Znanstveni recept, sem v zasebnem življenju v fiziki naravnost šit. Ja, prav ste slišali. Gimnazijska fizika ni moja močna točka. Danes, ko to pišem, je enajsti junij, četrtek, predzadnji dan letošnjega šolskega leta. Namesto brezskrbnega sončkanja popoldne in zmrzovanja dopoldne pa se sama še vedno – učim. Jutri pišem fiziko, test, ki sem ga zabila že dvakrat. Imeti popravca ali ne imeti popravca? To je zdaj vprašanje. Dejmo nanj odgovorit.
Da povzamem svoje nakladanje: zdaj vam bom razlagala fiziko za zadnji test v tretjem letniku in najverjetneje zadnji test fizike v mojem življenju. Prisluhnite atomom, jedrom, fuziji in fiziji, elektronom in protonom. Zakaj? Zato, ker lahko. Hočem reči, da jaz lahko. To razlagam. Vam.
Skratka, začnimo z enim samim atomom. Kao najmanjšim gradnikom. Ta iluzija se vsakemu najstniku razblini, ko sliši za njegove tri sestavine: proton, nevtron in elektron. Seveda ni vse tako preprosto, kot bi upali. Da sploh ne govorimo o drugih kvantnih delcih, še manjših in bolj kvantnih od prej naštetih.
Če bi šlo za pouk kemije, bi si verjetno že ogledovali čudovito sistematično razpredelnico, imenovano periodni sistem elementov. Za začetek, kaj je element? V svojem dolgotrajnem spominu odprem zvezek »kemija osmi a« in termin razložim kot »čisto snov, v kateri so vsi atomi enaki.«
Stric gugl me opomni, da je molekula najmanjši nedeljiv delec kemijskega elementa ali spojine. To pa zato, ker ohranja kemijske in fizikalne lastnosti posamezne snovi. Ampak – molekula je sestavljena iz dveh ali več atomov. In s tem se lahko vrnemo v fiziko.
Periodni sistem elementov ponuja poleg imen in kratic in barv, okvirčkov, črt ter različnih velikosti pisav tudi – številke. Ene lepo okrogle, druge pa malo manj. Tista lepa naravna števila, od ena naprej, so vrstna števila. Označena so s črko Z. Tista z decimalkami pa so masna števila, označena s črko A.
Zakaj je to pomembno? Vrstno število nam pove, koliko je v atomu protonov. Ker vemo, da naj bi bil atom nevtralen, sklepamo, da bo število protonov, pozitivno nabitih delcev, enako številu elektronov, negativno nabitih delcev. Vemo, da so elektroni v elektronski ovojnici, protoni pa v jedru. To je že logično, saj se pozitivno in negativno nabita delca privlačita. Ravno nasprotno pa se zgodi dvema delcema z nabojem enakega predznaka. Kako je možno, da so vsi protoni zbrani v jedru? Glede na zakon o odbijanju med dvema pozitivno ali dvema negativno nabitima delcema, protoni na kupu sploh ne bi smeli obstajat.
Ne smemo pozabiti, da dve ni pravljično število. Tri pa je. Zato pride v igro še tretji delec, nevtron. Nevtron je en tak malo čudaški third wheel. Čeprav mu moji neprespani možgani ne pripišejo nobenega mogočnega pomena, ima tudi nevtron svoj smisel in svoj razlog za obstoj. Že naslednji dan mi namreč piše Luka z znanstvene redakcije in poroča o dveh neodgovorjenih klicih, enem iz Jedrske elektrarne Krško in drugem od neznanega astrofizika. JEK pravi, da so nevtroni ključni za stabilizacijo konfiguracije jedra in da je ful fajn, da so, kjer so, tudi če nimajo nobenega naboja. Še preko slušalke se sliši širok nasmeh jedrske elektrarne, ki očitno misli, da vsi razumemo njen besednjak. Ne vem, meni se zdi, da njeno besedišče že dolgo ni ugledalo belega dneva.
Če ponovim ta stavek v jeziku navadnega človeka, zveni takole: Nevtroni so ključni za ohranjanje ravnovesja med privlačno jedrsko silo in odbojno elektromagnetno silo. Ključni so zato, ker ohranjajo ravnovesje v ureditvi jedra. Neznani astrofizik pa pove, da lahko nevtron razpade na proton, elektron in antinevtrino, pri čemer lahko nastanejo nekateri elementi. Elementi, ki sicer ne nastajajo v raznih energetičnih dogodkih, recimo zvezdah. No, mislim, da tudi astrofizik že nekaj časa ni ugledal dnevne svetlobe. Bom pa frazo energetični dogodek zagotovo še kdaj uporabila. Zveni več kot dramatično. Hvala, Luka, za popravke.
Atom je sestavljen iz jedra in ovojnice. V jedru se nahajajo protoni in nevtroni, elektroni pa krožijo znotraj elektronske ovojnice. Krožijo sicer na več nivojih oziroma orbitalah, vsaka ima omejeno število sedežev – prostih mest za elektrone. Število elektronov in protonov že poznamo iz vrstnega števila, zanima pa nas še število nevtronov. Ker so nevtroni pač posebneži, jih ni enako veliko kot pozitivno in negativno nabitih delcev.
Podatek o številu nevtronov dobimo iz masnega števila. To je tisto število, ki ima ponavadi – ne pa vedno – decimalke. Masno število nam pove skupno število delcev v jedru. Glede na to, da že vemo število protonov, lahko s preprostim izračunom »masno število minus vrstno število« izračunamo še število nevtronov. In atom je preštet.
Atom je majhna zadeva, njegov velikostni red znaša 10 na potenco minus 10. Vsak atom sicer ni popolnoma enako velik, vedno pa gre za nekaj desetink nanometra. Stric gugl nas je pravkar presenetil s še enim podatkom: na konici svinčnika je približno 20 trilijonov atomov. To je številka 2 z 19 ničlami za sabo. Ker je atom tako majhen, je tudi izjemno lahek. Začuda pa se vsa masa atoma skriva v jedru. Jedro je stotisočkrat manjše od atoma samega, veliko je le nekaj femtometrov. Če za predpono femto- še niste slišali, nič hudega, gre za očem nevidno eno bilijardinko metra. In mimogrede, predpona femto- izvira iz Skandinavije: femten pomeni petnajst, kar je tu tudi število mest za decimalno vejico. Če je atom nogometno igrišče, potem je jedro v velikosti pikapolonice. Elektron pa ni kaj dosti večji, glede na celotni atom je velik kot teniška žogica v primerjavi z Zemljo. Ko torej merimo maso atoma, v bistvu merimo maso njegovega jedra. Vsako jedro pa ni enako težko: masa je odvisna od količine protonov in nevtronov, ki jih je v nekaterih atomih več, v nekaterih manj.
Maso posameznega atoma zračunamo z množenjem dveh sestavin. Ena je relativna atomska ali molekulska masa. Eno ali drugo maso lahko razberemo iz periodnega sistema elementov, razlika je le v tem, da ko računamo maso atoma, uporabljamo relativno atomsko, pri molekuli pa relativno molekulsko maso. Druga sestavina je konstanta u. U je za razliko od obeh točno določeno nespremenljivo število. Njegova vrednost je 1,66 krat 10 na minus 27 kilograma, sicer pa je to masa ene dvanajstine ogljikovega atoma, ki velja za neke vrste osnovno merilo.
Zanimiva pa je tudi sama zgodovina raziskovanja atomov. Prelomnica v pojmovanju je bil predvsem Rutherfordov eksperiment, ki je dokazal, da je atom bolj kot ne samo prazen prostor. Rutherford je to dokazal s sistemom izjemno tankega lističa zlata in laserja, ki je ta listič obstreljeval z alfa delci. Alfa delec je helijevo jedro, ki vsebuje dva protona in dva nevtrona. Preden razkrijemo že znane rezultate, poskusimo ta listič zlata malo bolje razumeti. Zlatu, Au, periodni sistem dodeljuje vrstno število 79 in masno število 107,87. En atom zlata je torej sestavljen iz 79 protonov in 79 elektronov. Nevtronov je 28,87. Masa enega atoma je 107,87 u, kar lahko natančno zapišemo kot 179,0642 krat deset na minus 27 kilogramov.
Med obstreljevanjem so delci končali na različnih mestih. Večina jih je prišla skozi listič, na drugo stran. Nekaj se jih je odbilo. Število odbitih je bilo mnogo manjše kot število tistih, ki so uspešno prišli skozi. Rutherford je tako potrdil svojo hipotezo o sestavi atoma: o jedru in precej prazni ovojnici.
Četudi so elektroni glavni igralci v mnogih kemijskih reakcijah in fizikalnih poskusih, je stotisočkrat manjše jedro s svojimi nukleoni že samo po sebi pomembno v vsakdanjem življenju. Jedrske reakcije, fuzija in fizija, sevanje. Jedrska energija, jedrske elektrarne, katastrofe. Ker so jedrske elektrarne in njihova izgradnja zadnje čase postali precej razdvajajoča tema, bi opozorila, da moj prispevek nima političnega namena. Kar pišem, je znanost.
S tem zaključujem današnji prispevek, ki je na žalost pravkar presegel magično mejo, s koliko stranmi teksta še lahko mučim radijskega napovedovalca. O jedru in jedrskih reakcijah bomo zato razpravljali naslednji mesec, do takrat pa vam želim lepo poletje.
Za popravni izpit se je učila Lena.
Dijaški kulturnik
Pozdravljene in pozdravljeni v najnovejši – junijski – izdaji Dijaškega kulturnika!
Tokrat začenjamo z globalno sceno, in sicer z mednarodnim festivalom Klovnbuf. Gre za 19. mednarodni festival sodobne klovnade in novega cirkusa. Potekal bo na več prizoriščih po Sloveniji. V Ljubljani bo od 10. do 15., nato pa še 19. in 22. junija. Naslednji dan, 23. junija, se bo premaknil v Borovnico. V Murski Soboti bo potekal 27. in 28. junija, v Novi Gorici pa se bo zaključil 2. julija. Na spletni strani festivala, do katere se bo dalo dostopati tudi v zavihku naše oddaje, je objavljen ljubek predstavitveni video, v katerem lahko vidite, kdo bo sodeloval in da cirkus ne obstaja samo v risankah. Zasledili smo, da bo prišel tudi palestinski cirkus. Pridite, luštno bo.
Povezava: https://sl.klovnbuf.si
Odpotujmo v Sežano, kjer bo med 8. in 18. julijem potekal Mladifest, poletni festival za mlade v Sežani in njenem okolišu. Glasba bo in druženje. Vabljene!
Povezava: https://linktr.ee/mladifest
Za konec pa še v velemesto, v Ljubljano. Center LEGEBITRA in Zavod TransAkcija se 30. junija od 15. ure dalje pridružujeta globalni akciji Queer Cinema for Palestine. Ob 15. uri si boste lahko v sklopu programa sešile lubenico, morda celo več kot eno, ki je simbol Palestine. Zakaj sploh lubenica? Jaz sem to malce raziskal in izvedel, da – na kratko – lubenica upodablja palestinsko zastavo, ki je v Izraelu prepovedana le, ko se uporablja v podporo terorizmu – torej je prepovedana. Lubenica je zgrajena iz vseh štirih barv palestinske zastave: črne, bele, zelene in rdeče. Vrnimo se k programu. Kasneje, ob 17. uri, si boste lahko ogledale še projekcijo kratkih filmov. Falastin hurra oziroma svoboda Palestini!
Povezava na Instagram: https://www.instagram.com/p/DZsEHcriEm8/?utm_source=ig_web_button_share_sheet&igsh=MzRlODBiNWFlZA==
Povezava do projekta: https://queercinemaforpalestine.org/2026/05/21/queer-cinema-for-palestine-global-screenings-june-2026/
Mladi zmaji v petek, 10. julija, od 16. do 18. ure vabijo na Etrove urice in Etrov podkast klub. Etrove urice so namenjene preizkušanju v ustvarjanju podkastov. Etrov podkast klub pa je namenjen pogovorom o podkastih, ki jih poslušate, vaših mnenjih o njih in vsebinah, ki vas zanimajo.
Povezava: https://mladizmaji.si/program/etrove-urice-in-etrov-podkast-klub/?id=5-1
Mladi zmaji prav tako vabijo na Slikanje s svetlobo – delavnico analogne eksperimentalne fotografije, ki bo potekala v torek, 21. julija, od 16. do 19. ure. Proučevale boste nastanek fotografije brez fotoaparata in spoznale osnove dela v črno-beli temnici ter razvijanja fotografij. Ustvarjale boste edinstvene abstraktne podobe.
Plac vabi na Mlade rime, ki bodo potekale 29. junija od 20. ure naprej. Tokrat se bodo odvile že 190. Vabljene na najbolj rock ‘n’ roll večer v širši regiji!
Povezava: https://koledar.kompot.si/event/mlade-rime-17
To je bil današnji Dijaški kulturnik. Upam, da ste uživale in da boste obiskale kakšen omenjeni dogodek. Če ne kakšnega od tukaj, pa kakšnega drugega. Samo, da se boste družile in uživale v počitnicah.
Dogodke za junij in julij je zbral Julij.
Dodaj komentar
Komentiraj